2 Plače v času veljavnosti interventnih zakonov - ZIUOOPE - od 1.6. do 30.6.2020 za čakanje na delo in od 1.6.2020 do 31.12.2020 za subvencioniranje skrajšanega delovnega časa

Ukrepi po ZIUZEOP za področje plač in prispevkov za socialno varnost so v večini primerov veljali do konca maja 2020. S 1. junijem 2020 so prenehale veljati posebnosti glede bolniške odsotnosti v breme ZZZS, nadomestila za odrejeno karanteno, oprostitve prispevkov ipd.

29. maja 2020 je Državni zbor RS sprejel nov Zakon o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE) (Uradni list 80/20 z dne 30.5.2020, velja od 31.5.2020). Ukrepi, ki se nanašajo na plače veljajo od 1.6.2020 do konca decembra 2020 za skrajšan delovni čas in do 30. junija 2020 za čakanje na delo.

Po navedbah na spletni strani MDDSZ je možno (do 30.6.2020) za posameznega delavca kombinirati subvencijo iz naslova skrajšanega delovnega časa in začasnega čakanja na delo: Delodajalec bo lahko delavcu, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, v primeru začasne nemožnosti zagotavljanja dela iz poslovnih razlogov, začasno odredil delo s skrajšanim delovnim časom (od 20 do 35 ur na teden), v preostalem deležu do polnega delovnega časa pa delavca hkrati delno napotil na začasno čakanje na delo. Delodajalec bo lahko s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje uveljavljal delno povračilo izplačanega nadomestila plače (subvencijo) za obdobje delnega začasnega čakanja delavca na delo v deležu od 20 do 5 ur tedensko. Subvencija za ohranitev zaposlitve, ki jo bo uveljavljal delodajalec, bo odvisna od obsega skrajšanega delovnega časa in bo na posameznega delavca znašala od 112 evrov do največ 448 evrov na delavca mesečno. [19].

Ali lahko za istega delavca uveljavljamo ukrep začasnega čakanja na delo in odreditev dela s skrajšanim delovnim časom?[20]

Kombinacijo ukrepa začasnega čakanja na delo in odreditev dela s skrajšanim delovnim časom je v mesecu juniju 2020 na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic epidemije COVID-19 (ZIUOOPE) mogoče uporabiti tudi na primeru enega delavca, vendar z omejitvijo, da se ukrepa ne izvajata v istem delovnem tednu. Upoštevati je namreč treba, da je ukrep skrajšanja delovnega časa vezan na skrajšanje tedenske delovne obveznosti, ukrep začasnega čakanja na delo pa se veže na izkazan poslovni razlog nemožnosti zagotavljanja dela v polnem obsegu delovne obveznosti delavca. V kolikor je torej podana okoliščina, da lahko delodajalec v obdobju enega tedna delavcu zagotavlja delo vsaj za polovični delovni čas, v tem časovnem obdobju ni izkazan razlog nemožnosti zagotavljanja dela v polnem obsegu in lahko delodajalec uporabi le ukrep skrajšanja delovnega časa in delavcu odredi čakanje na delo le v določenem deležu. Glede na to, da je treba izhajati iz (ne)možnosti zagotavljanja tedenske delovne obveznosti, pa je možna kombinacija izvajanja ukrepa začasnega čakanja na delo npr. v časovnem obdobju dveh tednov, v naslednjih dveh tednih pa izvajanje ukrepa skrajšanja delovnega časa ali obratno ali v kombinaciji na nivoju posameznega tedna.

Temu dodajamo, da bo delodajalec v primeru skrajšanega delovnega časa dobil ustrezen del subvencije, v primeru čakanja na delo pa delno povračilo nadomestila.

V zvezi s tem uvodoma pojasnimo, da bomo v seminarju uporabili izraz delno čakanje na delo, ko gre za skrajšan delovni čas (čakanje v ustreznem deležu) in začasno čakanje na delo, ko gre za čakanje na delo v polnem obsegu.

Spremembe so tudi pri poročanju na REK-1.