Pojasnilo FURS, št. 060-31/2014-5, 6. 11. 2014

Zavezanec navaja, da prihaja v postopkih izvršbe, ko se izterjujejo sodbe delovnih sodišč o prisojenih dohodkih iz zaposlitve, do težav pri ugotavljanju neto zneskov. Ugotavljanje višine prispevnih in dohodninskih obveznosti od dosojenih bruto zneskov je v primeru, da se dosojeni bruto znesek šteje kot izplačilo glavnega delodajalca (glede na znesek izplačila) izredno oteženo iz naslednjih razlogov:

• ugotavljanje skupnega neto zneska dolga (ob upoštevanju, da gre za glavnega delodajalca) je nesmiselno, saj ob izračunu nihče ne ve, kdaj bo prišlo do dejanskega izplačila in ko je potrebno upoštevati prispevne in davčne stopnje po času posameznih izplačil;
• zaseg denarnih sredstev na računu tožene stranke je s strani sodišča v izvršilnem postopku določen samo v skupnem neto znesku, medtem ko se sama izplačila upniku (delavcu) iz zaseženih sredstev na računu lahko izvršijo večkrat v istem mesecu, v več mesecih ali pa celo v letih, dokler ne dosežejo celotnega neto zneska;
• sodišča in banke ne morejo ugotavljati bruto zneske, upoštevaje vsakokratno razpoložljiv neto znesek za nakazilo upniku, saj nimajo podatkov, potrebnih za opredelitev, ali gre za glavnega delodajalca.

Zavezanec predlaga, da se v primeru izvršbe za denarna sredstva, ki imajo naravo dohodka iz zaposlitve, vedno šteje, da se obračuna akontacija dohodnine kot da ne gre za glavnega delodajalca, saj bi bilo v tem primeru sodišču v izvršilnem postopku vedno znano, kaj se obračuna od dosojenega bruto zneska, poleg tega pa bi se doseglo skrajšanje izvršilnih postopkov in hitrejše poplačilo upnikov.

Na izpostavljeno v nadaljevanju posredujemo odgovor, usklajen z Ministrstvom za finance.

Pri izplačilih dohodkov iz delovnega razmerja se za glavnega delodajalca šteje delodajalec, ki izplačuje dohodke iz delovnega razmerja kontinuirano na podlagi dalj časa trajajočega razmerja, pri čemer kriterij pretežnega dela dohodka ne prevlada. Iz tega sledi, da se oseba, ki izplača dohodek iz delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča, šteje za neglavnega delodajalca, pod pogojem, da prejemnik (delojemalec) izplačila na podlagi sodbe sodišča pri drugem delojemalcu dosega dohodke iz delovnega razmerja kontinuirano na podlagi dalj časa trajajočega razmerja.

V kolikor pa zavezanec dosega dohodke iz delovnega razmerja pri dveh ali več rednih delodajalcih, je glavni element, na podlagi katerega se določa glavnega delodajalca, višina bruto dohodka iz delovnega razmerja (pretežni del dohodka).

Pri določitvi glavnega delodajalca za potrebe pravilnega izračuna akontacije dohodnine v skladu s 127. členom ZDoh-2* je potrebno izhajati tako iz jezikovne kot tudi iz namenske razlage drugega odstavka 127. člena ZDoh-2. Iz namena določbe izhaja, da je potrebno opredelitev oz. razmejitev glavni/neglavni delodajalec uporabiti za primere, ko zavezanec v obdobju enega koledarskega meseca (glede na dejstvo, da se olajšave v skladu s tretjim odstavkom 127. člena ZDoh-2 upoštevajo v višini 1/12 zneska letno določenih zneskov olajšav) pridobi dohodke iz delovnega razmerja pri več delodajalcih (za potrebe določitve glavnega delodajalca je potrebno pojem delodajalca iz četrtega odstavka 35. člena ZDoh-2 zožiti na osebo, ki izplačuje dohodek iz delovnega razmerja, saj je le pri teh dohodkih možno uporabiti tretji odstavek 127. člena ZDoh-2).

V kolikor zavezanec dosega dohodke iz delovnega razmerja zgolj pri enem delodajalcu, je ta lahko le glavni delodajalec, zato se za take primere uporabi določba drugega odstavka 127. člena ZDoh-2.

V kolikor zavezanec dosega dohodke pri dveh ali več delodajalcih, od katerih pa zgolj eden izplačuje dohodke na podlagi dalj časa trajajočega razmerja (torej ko ne gre za enkratna, izredna izplačila dohodka iz delovnega razmerja), je potrebno uporabiti tako jezikovno razlago kot tudi namensko razlago določbe drugega odstavka 127. člena ZDoh-2. Delodajalcu, ki izplačuje dohodke iz delovnega razmerja na podlagi dalj časa trajajočega razmerja (v nadaljevanju besedila: redni delodajalec), mora biti zagotovljena pravna varnost ob izpolnjevanju njegovih zakonskih obveznosti. Redni delodajalec, ki izplačuje npr. plačo, namreč ne more vedeti, da lahko delavec, ki je npr. v sporu s svojih prejšnjim delodajalcem, v določenem obdobju dobi izplačilo dohodka iz delovnega razmerja na podlagi sodbe sodišča. Tudi sam delavec navadno vnaprej ne ve točno, kdaj bo tako izplačilo dejansko izvedeno, zato tudi ne more vnaprej pravilno obvestiti rednega delodajalca, kdaj le-ta ne sme upoštevati določil drugega odstavka 127. člena ZDoh-2, ampak šesti odstavek istega člena.

V kolikor pa zavezanec dosega dohodke iz delovnega razmerja pri dveh ali več rednih delodajalcih, je glavni element, na podlagi katerega se določa glavnega delodajalca, višina bruto dohodka iz delovnega razmerja (pretežni del dohodka). Zaradi pravne varnosti tako glavnega delodajalca kot tudi delodajalca, ki ni glavni (da ne bi prihajajo do izmeničnega izpolnjevanja pogoja pretežnega dohodka npr. zaradi trinajste plače ali izrednih dodatkov), se za pogoj pretežnega dohodka upošteva pogodbeno dogovorjen znesek oz. na drugi pravni podlagi določen znesek dohodka (npr. znesek osnovne bruto plače ali višina pokojnine).

S tem pojasnilom se dopolnjuje pojasnilo Ministrstva za finance, številka 424-08-152/2004, z dne 29. 12. 2004, glede opredelitve glavnega delodajalca po Zakonu o dohodnini, ki je objavljeno na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije in se še vedno smiselno uporablja, upoštevaje določbe v ZDoh-2.

S tem pojasnilom se razveljavlja pojasnilo DURS, št. 4210-20422/2011, z dne 18. 7. 2011.

* Zakon o dohodnini - ZDoh-2 (Uradni list RS, št. 13/11 - uradno prečiščeno besedilo, 9/12 - Odl. US, 24/12, 30/12, 40/12 - ZUJF, 75/12, 94/12, 52/13 - odl. US, 96/13, 29/14 - odl. US in 50/14)