Opravilna številka: Sodba I Up 441/2000
Datum: 25.5.2004

JEDRO: Če stranka ne zaprosi za znižanje akontacije davka od dohodkov iz dejavnosti v 15 dneh po preteku trimesečja, za katero uveljavlja znižanje, je zamudila prekluziven rok, zato je treba njeno vlogo zavreči. Na odločitev v stvari ne vpliva dejstvo, da ji predhodno ni izdana odločba o odmeri akontacije, saj se ta izda le v izjemnih primerih.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97)zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.1998, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada K., Izpostava K. z dne 10.7.1998. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo vlogo za znižanje akontacije davke iz dejavnosti za leto 1998, ker je bila ta vložena prepozno. Tožena stranka je odločitvi prvostopnega organa pritrdila, čeprav je ugotovila, da bi moral prvostopni organ vlogo zavreči, vendar zaradi tega pravice tožnika niso bile kršene oziroma s tako odločitvijo tožniku njegov položaj ne bi bil v ničemer izboljšan. Strinjala se je tudi z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedel prvostopni organ.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Svojo odločitev je oprlo na 1. odstavek 167. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 in 87/97), 1. odstavek 166. člena ZDavP in 108. člen ZDavP ter na 4. odstavek 166. člena ZDavP. Glede na nesporno dejansko stanje, da je tožnik zahtevek za zmanjšanje akontacije davka vložil 14.5.1998, po 1. odstavku 167. člena ZDavP pa lahko zavezanec za davek iz dejavnosti, če ugotovi, da višina akontacije po 1. odstavku 166. člena ZDavP ne ustreza njegovemu pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu, pri davčnem organu zahteva spremembo višine akontacije v 15-ih dneh po poteku vsakega trimesečja, torej bi jo moral tožnik za prvo trimesečje vložiti do 15. aprila, je bila tudi po presoji prvostopnega sodišča ta vloga vložena prepozno. Na odločitev o stvari pa niti ni vplivala odločitev prvostopnega organa, ki je vlogo zavrnil, namesto da bi jo zavrgel. Tožniku je tudi pojasnilo, da plačilo akontacije davka za tekoče leto ni odvisno od predhodne izdaje odločbe o odmeri akontacije, kar izhaja iz 108. člena ZDavP, ki v 2. odstavku odkazuje na nadaljnje člene ZDavP, ki urejajo posamezen davek. Glede plačevanja akontacije davka od dohodka iz dejavnosti pa je v 166. členu ZDavP v 4. odstavku določeno, da se mora davčnemu zavezancu, kateremu se višina akontacije ne more ugotoviti po 1. odstavku tega člena, akontacija določi z odločbo. Ta določba torej pomeni, da se odločba o akontaciji davka izda le v primeru, če se akontacije davka ne da ugotoviti na način, določen v 1. odstavku 166. člena ZDavP.

Tožnik vlaga laično pritožbo in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter meritorno odloči o vloženi pritožbi. Ponavlja tožbene navedbe in potek celotnega postopka. Navaja, da je 30.4.1998 s strani davčnega organa prejel opomin za plačilo prve akontacije davka za dejavnost za leto 1998, 9.4.1998 pa je od davčnega organa prejel knjigovodski izpis stanja na računu 2020 - davek iz dejavnosti. Knjigovodski izpis je izkazoval preplačilo tega davka v višini 93.970,70 tolarjev. Z opominom je davčni organ terjal plačilo akontacije davka iz dejavnosti za mesec januar, ki je zapadlo v plačilo 15. februarja 1998. Znesek akontacije je bil določen na podlagi odmerne odločbe iz leta 1996. Ker je bila ta višina glede na tožnikovo poslovanje zelo visoka in je bila odmera davka za leto 1996 predmet pritožbenega postopka, je tožnik dne 13.5.1998 vložil zahtevo za znižanje akontacije davka iz dejavnosti za leto 1998. Vložnik je bil z višino akontacije seznanjen šele z opominom, ki ga je prejel dne 13.5.1998. Ker mu akontacija davka ni bila odmerjena prej, tožnik tudi ni mogel zaprositi za njeno znižanje, zato ni mogoče govoriti, da je bila njegova vloga prepozna. Davek iz dejavnosti se ne obračunava in plačuje po načelu samoobdavčevanja, ki je predpisano izključno za pravne osebe (154. člen ZDavP) in podjetnike, ki vodijo poslovne knjige skladno s slovenskimi računovodskimi standardi (149. člen ZDavP). To pa tožnik ni. Meni, da je lahko podlaga za plačilo akontacije davka predhodno izdana odločba in da lahko rok za prošnjo za zmanjšanje akontacije začne teči šele po vročitvi takšne odločbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot so navedli oba upravna organa in prvostopno sodišče, je v 1.odstavku 166. člena ZDavP, ki je v poglavju "XV Postopek odmere in plačevanja dohodnine in drugih davkov kot podvrst dohodnine" v podpoglavju "IV davek od dohodkov iz dejavnosti" v podrazdelku "b) odmera na podlagi davčne napovedi" določeno, da davčni zavezanci plačujejo letno akontacijo davka od dohodka iz dejavnosti v višini davka po odmerni odločbi predpreteklega leta, revaloriziranega s količnikom, ugotovljenim na podlagi indeksa cen na dobo preteklega leta v Republiki Sloveniji v primerjavi s predpreteklim letom. V 3. odstavku 166. člena ZDavP je določeno, da akontacijo plačujejo davčni zavezanci v mesečnih, trimesečnih oziroma polletnih obrokih. V 4. odstavku pa je določeno, da se davčnemu zavezancu, kateremu se višina akontacije ne more ugotoviti po 1. odstavku tega člena, akontacija določi z odločbo. Glede na navedeno določbo ZDavP tudi pritožbeno sodišče meni, da se letna akontacija davka od dohodkov iz dejavnosti zavezancu obračuna z odločbo le, če se akontacije ne da ugotoviti po 1. odstavku 166. člena ZDavP. Ker pa tak problem v obravnavanem primeru ni nastopil, bi moral tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik sam izračunati akontacijo davka iz dejavnosti za leto 1998 in jo tudi v predpisanem roku plačati oziroma v predpisanem roku, torej 15 dni po preteku trimesečja, za katero uveljavlja znižanje, to pa bi bilo do 15. aprila 1998, zaprositi za znižanje akontacije davka. Ker pa je tožnik vlogo za znižanje akontacije vložil šele 14.5.1998, je bila ta vloga tudi po presoji pritožbenega sodišča prepozna. Glede na to bi jo moral prvostopni organ zavreči. Četudi jo je zavrnil in ne zavrgel, to ni vplivalo na tožnikove pravice. Zato sta tožena stranka in prvostopno sodišče, ki sta tej odločitvi pritrdila, ravnala pravilno in zakonito.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si