Opravilna številka: Sodba II Ips 396/2001
Datum: 27.2.2002

JEDRO: Člen 95 ZDavP predstavlja pravno podlago za uveljavljanje zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil šele od 01.01.1997 dalje, ko je navedeni zakon stopil v veljavo. Navedeno določilo pa ne more predstavljati pravne podlage za vtoževane zakonske zamudne obresti od 31.12.1996, ker tedaj ta zakon še ni veljal. Obligacijskopravna podlaga pa zahtevka ni utemeljevala po določilu 214. člena ZOR, ker niso bile podane zahtevane predpostavke.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 4,211.270,35 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.1997 do plačila in stroške postopka. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. Odločitev je verjetno v nasprotju z materialnim zakonom. Toženka je tožniku zaračunala 20% namesto 5% prometni davek ter je tako nastalo tožnikovo preplačilo davčnih obveznosti, kar se je izkazalo po zaključku upravnih postopkov. Meni, da je nemogoče dokazovati državi, da je ravnala nepošteno in kar je pogoj za priznanje obresti po 214. členu ZOR. Tožnikov zahtevek je kondikcijski in o njem bi bilo možno odločiti zgolj na podlagi 210. člena ZOR. Novi Zakon o davčnem postopku, ki velja od 01.01.1997 dalje, omogoča davčnim zavezancem v primeru preplačila povrnitev vplačil z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa je RS res pravna država, bi mu morale biti priznane obresti od plačila neupravičeno obračunanih in plačanih obveznosti tudi za čas od plačila do 31.12.1996.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Davčni organ toženke je z odločbo 30.05.1994 obračunal tožniku za leto 1993 dodaten davek na promet proizvodov v znesku 3,707.809,00 SIT in obresti 665.700,00 SIT, skupaj 4,373.509,00 SIT, kar je tožnik poravnal 10.01. in 22.03.1995. Po izčrpanih pravnih sredstvih v upravnem postopku je bila odločba z dne 30.05.1994, ki je predstavljala pravno podlago za plačilo davkov, razveljavljena z odločbo toženke z dne 27.05.1998. Toženka je zatem povrnila tožniku preplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od celotnega zneska za čas od 01.01.1997. Plačilo obresti za čas od 01.01.1997 dalje je omogočil 95. člen novega Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96, ZDavP). Toženka pa ni povrnila tožniku zakonskih zamudnih obresti od istega zneska za čas od dejanskega plačila do 31.12.1996, ki jih tožnik v kapitaliziranem znesku 4,211.270,35 SIT iztožuje v tej pravdi kot glavnico. Sodišče prve stopnje je iztoževano terjatev zavrnilo, ker po njegovi oceni tožnik ni dokazal nepoštenega oziroma nedobrovernega ravnanja toženke. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejelo in tudi samo ocenilo, da tožnikov zahtevek ni imel podlage v 214. členu ZOR, ker ni bila dokazana nepoštenost toženke. Pri tem je opozorilo, da je sodišče lahko sodilo samo v okviru postavljenih zahtevkov, da se je sporni zahtevek nanašal samo na obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti in da sodišče ni smelo presojati, ali predstavlja vrnitev istega nominalnega zneska pravilno izpolnitev.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili v okviru s tožbo uveljavljenega, spor pravno pravilno ocenili in utemeljeno zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek. Tožnik (ki je dobil v letu 1998 vrnjeno glavnično terjatev in zakonske zamudne obresti od 01.01.1997 dalje) je z dne 22.01.1999 vloženo tožbo uveljavljal zakonske zamudne obresti v kapitalizirani obliki za čas od dejanskega preplačila davkov pa do 31.12.1996. Terjatev je v tožbi utemeljeval kot obrestni zahtevek, kot obogatitev toženke in je kot pravno podlago (mimo 270. in 277. člena) uveljavljal 214. člen ZOR. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je nastopilo zaradi preveč zaračunanega davka prikrajšanje na premoženju tožnika in obogatitev toženke ter da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti le ob predpostavkah 214. člena ZOR (po katerem je potrebno plačati zamudne obresti od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka). Tožnik je vložil zahtevek 22.01.1999, zakonske zamudne obresti pa je že prejel od 01.01.1997 dalje ter za to zadnje navedena predpostavka (t.j. od vložitve zahtevka) kot podlaga terjatve odpade. Nepoštenosti toženke (to je prve predpostavke) pa tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazal. Glede na take ugotovitve tožnikov uveljavljeni obrestni zahtevek ni imel podlage v 214. členu ZOR. Ob revizijskih razlogih, ki poskušajo doseči takšno pravno tolmačenje 210. člena ZOR, po katerem bi že to določilo dajalo pravico do zakonskih zamudnih obresti (za kar v zakonu seveda ni opore), je opozoriti na dvoje: 1) ZOR v 214. členu posebej določa pravila za vračanje plodov oziroma zamudnih obresti od premoženja, ki je bilo neupravičeno pridobljeno. In 2), pravilno je opozorilo že sodišče druge stopnje, da je sodišče smelo soditi samo v okviru postavljenih zahtevkov (in uveljavljenega tožbenega temelja). Zaradi jasnosti: tožnik je v pravdi iztoževal zakonske zamudne obresti in skladno s takim zahtevkom je postavil tudi tožbene trditve. Procesna dejanja sodišča so bila vezana na ta tožbeni okvir ter sodišče ni smelo odločati o čem drugem (to je mimo zahtevkov).

Kot je že spredaj pojasnjeno, predstavlja 95. člen ZDavP pravno podlago za uveljavljanje zakonskih zamudnih obresti od davčnih preplačil šele od 01.01.1997 dalje, ko je navedeni zakon stopil v veljavo. Navedeno določilo pa ne more predstavljati pravne podlage za iztoževane zakonske zamudne obresti do 31.12.1996, ker tedaj ta zakon še ni veljal. Obligacijskopravna podlaga pa zahtevka ni utemeljevala, kot je že bilo pojasnjeno. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da revizija iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Zato jo je moralo zavrniti (378. člen ZPP).

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si