2. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA
2.1. Cilji
Cilj predloga zakona je uskladitev ZDDV-1 z:
- Direktivo Sveta 2008/8/ES in
- Direktivo Sveta 2010/45/ES .
Z Direktivo Sveta 2008/8/ES se zasleduje cilj izenačitve pravil glede določitve kraja opravljanja storitev
pri dolgoročnem najemu prevoznih sredstev, in sicer ne glede na to ali je naročnik storitev davčni
zavezanec ali ne.

Z Direktivo Sveta 2010/45/ES se zasledujejo cilji poenostavitve, posodobitve in uskladitve pravil glede
izdajanja računov in uskladitev pravil glede nastanka obveznosti obračuna DDV pri transakcijah
znotraj Unije, kar se še posebej želi doseči z naslednjimi ukrepi:
 določiti enaka pravila za nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah in pridobitvah blaga
znotraj Unije. Tem pravilom sledijo tudi pravila za izdajo računa z določitvijo skrajnega roka za
izdajo računa pri dobavah blaga znotraj Unije,
 natančneje določiti pravila, ki veljajo za izdajo računa,
 odpraviti ovire za elektronsko izdajanje računov z zahtevo po enaki obravnavi elektronskih in
papirnih računov s čimer se omogoča popoln prehod na izdajanje elektronskih računov in
zasleduje cilj spodbujanja izdajanja elektronskih računov,
 uvesti poenostavljene račune tudi v določenih primerih izdaje računa med davčnimi zavezanci
in
 poenostaviti posebno ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.
S poenotenjem pravil za izdajo računa se bodo zmanjšale upravne obremenitve in administrativna
bremena davčnim zavezancem, s čimer se zasleduje akcijski program zmanjšanja upravnih
obremenitev v EU za 25%, ki ga je Komisija predstavila že januarja 2007. Poleg tega je cilj predloga
zakona, da se zlasti glede izdaje elektronskih računov upoštevajo nove tehnologije, ki zagotavljajo
pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa. Z navedenimi ukrepi se prispeva tudi k
doseganju ciljev lizbonske agende, ki se osredotoča na gospodarsko rast in delovna mesta.

Predlog zakona zasleduje tudi predlagane ukrepe iz Sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 »Najprej
pomisli na male - Akta za mala podjetja« za Evropo« in sicer z razširitvijo področja uporabe
poenostavljenih računov, zlasti tistih računov, ki se nanašajo na manjše zneske (do 100 evrov). Poleg
tega se poenostavlja posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.
Z odpravo ovir za elektronsko izdajanje računov se sledi tudi Digitalni agendi za Evropo, akcijskega
načrta Komisije za povečanje gospodarske rasti EU iz maja 2011, ki daje pomembno vlogo doseganju
enotnega digitalnega trga ter poziva k odpravi regulativnih in tehničnih ovir, ki preprečujejo množično
sprejetje elektronsko izdanih računov.
Cilj predloga zakona je tudi boj proti davčnim goljufijam, zlasti goljufijam tipa »davčni vrtiljak«. S
predlogom zakona se natančneje določajo pravila za nastanek obveznosti obračuna DDV in roka za
izdajo računa pri transakcijah znotraj Unije, s čimer bo zagotovljena hitrejša izmenjava informacij po
rekapitulacijskih poročilih med državami članicami, zagotovljena pa bo tudi boljša kakovost izmenjanih
informacij.
2.2. Načela
Predlog zakona ne odstopa od temeljnih načel obračunavanja DDV, na katerih temelji veljavni zakon.
Nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev pri dajanju prevoznih sredstev v dolgoročni najem
osebi, ki ni davčni zavezanec, upoštevajo načelo obdavčitve po namembnem kraju.

S predlaganimi spremembami pravil o izdajanju računov se bo zagotovilo enotnejše izvajanje te
ureditve na ozemlju Unije.
Nova pravila glede DDV pri izdajanju računov upoštevajo načelo enake obravnave računov v papirni
in elektronski obliki.
2.3. Poglavitne rešitve
S predlogom zakona se predlagajo naslednje poglavitne rešitve:
- v zvezi s krajem opravljanja storitev
Z 2. členom se jasneje določa, da se prenosi blaga iz Slovenije v drugo državo članico za namene
cenitve blaga ali dela na njem ne štejejo za dobavo blaga za namene DDV, če se blago po cenitvi ali
opravljenem delu na njem vrne davčnemu zavezancu, za katerega je bila storitev opravljena, v
Slovenijo. Predlog ne pomeni vsebinske spremembe.

S 3. členom se uvaja posebno pravilo glede kraja opravljanja storitev pri dajanju prevoznih sredstev v
dolgoročni najem osebi, ki ni davčni zavezanec. V skladu s tem pravilom je kraj opravljanja storitve
dolgoročnega najema kraj, kjer ima najemnik svoj sedež, stalno oziroma začasno prebivališče. Izjema
je določena v primeru dolgoročnega najema zasebnega čolna osebi, ki ni davčni zavezanec. V tem
primeru se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer je čoln dejansko dan na razpolago najemniku. S
tem pravilom se zasleduje cilj obdavčitve v namembnem kraju.
- v zvezi s pravili o nastanku obveznosti obračuna DDV pri transakcijah znotraj Unije
S 4. in 6. členom je določena uskladitev pravil glede obveznosti nastanka obračuna DDV pri dobavah
znotraj Unije s pravili glede nastanka obveznosti obračuna DDV pri pridobitvah znotraj Unije. Z
uskladitvijo pravil bo zagotovljena primerljivost informacij po rekapitulacijskih poročilih za dobave blaga
znotraj Unije z informacijami po obračunih DDV za pridobitve blaga znotraj Unije. S tem bo
zagotovljena tudi pravočasnost izmenjave informacij za potrebe nadzora pravilnosti obračuna DDV pri
pridobitvah blaga znotraj Unije. Obveznost obračuna DDV pri dobavah blaga znotraj Unije tako
nastane na dan izdaje računa, v kolikor pa račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV 15. dan
v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Tem pravilom tako sledi tudi
pravilo za nastanek obveznosti obračuna DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije, in sicer obveznost
obračuna DDV nastane ob izdaji računa. Če pa račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV
najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.
Da je pravočasnost izmenjave informacij zagotovljena za vse dobave blaga enako, se uvaja novo
pravilo za primere opravljanja neprekinjenih oproščenih dobav znotraj Unije v obdobju, daljšem od
koledarskega meseca. Le-te se štejejo za zaključene na koncu vsakega koledarskega meseca.

Pri predplačilih za opravljeno dobavo blaga znotraj Unije se pravilo za nastanek obveznosti obračuna
DDV pri predplačilih ne uporabi, temveč se DDV obračuna šele, ko je dobava blaga znotraj Unije
opravljena.
Pravilom za nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah znotraj Unije sledijo tudi pravila za izdajo
računa (12. člen predloga zakona).
 v zvezi s popravki obračunanega DDV v insolventnih in izvršilnih postopkih
V primerih, ko davčni zavezanec prejme plačilo ali delno plačilo za opravljeno dobavo blaga ali
storitev, v zvezi s katero je uveljavljal popravek (znižanje) obračunanega DDV po zaključku
insolventnih ali izvršilnih postopkov oziroma je uveljavil popravek (znižanje) obračunanega DDV od
priznanih terjatev ob začetku insolventnih postopkov, mora od prejetega zneska obračunati DDV. V
teh postopkih se namreč ob izpolnjevanju pogojev zniža le obračunani DDV, ne pa tudi davčna
osnova, Neplačilo računa namreč ne vpliva na višino davčne osnove opravljene dobave blaga ali
storitev, temveč le na pravice upnika do dolžnika v navedenih postopkih, da zmanjša obračunani DDV,
kar vpliva na znižanje njegove davčne obveznosti. Temu ustrezno je torej treba popraviti tretji in peti
odstavek 39. člena ZDDV-1.
- v zvezi s pravili za izdajanje računov
Z 11. členom se uvaja nov 80.a člen ZDDV-1, ki določa pravila katere države članice veljajo za izdajo
računa. Pravila za izdajo računa so praviloma vezana na pravila, ki veljajo za določitev kraja
opravljenih dobav blaga ali storitev. S tem je zagotovljeno, da je račun veljaven po vsej Uniji. Osnovno
pravilo je, da pri izdaji računa veljajo pravila po ZDDV-1, če je dobava blaga oziroma storitev
opravljena v Sloveniji. Izjeme so predpisane za čezmejne dobave, za katere velja obrnjena davčna
obveznost in za dobave, ki se obdavčijo izven Unije V teh primerih se uporabljajo pravila o izdajanju
računov, ki veljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je
dobava opravljena, ali stalno ali običajno prebivališče. Za dobavitelje, ki nimajo sedeža v Uniji in
opravljajo obdavčljive dobave blaga ali storitev v Uniji, izjeme ne veljajo, pri čemer se vedno upošteva
osnovno pravilo, torej pravila države članice, v kateri se dobava opravi. Osnovno pravilo velja tudi v
primeru samo-fakturiranja, pri katerem je prejemnik, ki izda račun, dolžan plačati DDV na podlagi
obrnjene davčne obveznosti. V primeru dobave iz tretje države v Slovenijo (uvoz blaga) je kraj dobave
blaga izven Unije. V teh primerih se ne uporabljajo pravila za izdajanje računov po ZDDV-1, saj se
dobava ne opravi v Uniji, temveč veljajo pravila tretje države.
Nadalje 12. člen določa kdaj mora davčni zavezanec izdati račun. Spreminjajo se pravila za samofakturiranje,
po katerih račun v imenu in za račun dobavitelja lahko izda kupec blaga ali naročnik
storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev pod pogojem, da se stranki o tem predhodno
dogovorita in dogovorita tudi način sprejema vsakega računa s strani dobavitelja. Vsebina
vnaprejšnjega dogovora ni več predpisana, dogovor pa mora biti sklenjen pred začetkom izdajanja
računov v okviru samo-fakturiranja. Dogovor glede sprejema vsakega računa je lahko dogovorjen ali
opisan v vnaprejšnjem dogovoru, lahko pa se dokaže tudi z obdelavo računa ali potrdila o plačilu s
strani dobavitelja ali izvajalca storitev. Na novo je določena izjema od izdaje računa za zavarovalne in
finančne storitve, ki so v drugi državi članici oproščene plačila DDV. V kolikor pa se je država članica
prejema navedenih storitev odločila za obdavčitev le teh, pa je račun potrebno izdati. Na novo so
določena tudi pooblastila ministru, ki lahko določi izjeme od izdajanja računov, ki jih davčni zavezanec
izda končnim potrošnikom ter za primere izdaje računa za posamezne finančne storitve, če so
opravljene na ozemlju Slovenije ali izven Unije. Natančneje so določena pravila za izdajo skupnega
računa, kjer se zahteva, da obveznost obračuna DDV za več posameznih dobav blaga ali storitev
nastane v istem koledarskem mesecu. Skrajni rok za izdajo računa je predpisan za primere
opravljanja dobav blaga v drugo državo članico, ki sledi pravilom za nastanek obveznosti obračuna
DDV ter za opravljanje storitev, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev. V teh primerih je
skrajni rok za izdajo računa 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi
dogodek. S 13. členom so natančneje določene sestavine računov, 14. člen pa določa sestavine
poenostavljenih računov, ki se lahko izda v primerih, kadar znesek na računu, vključno z DDV, ni višji
od 100 evrov, če gre za dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvoten račun (bremepis, dobropis)
oziroma, če je račun izdan končnemu potrošniku. Izdaja poenostavljenega računa ni predvidena pri
prodaji na daljavo in v zvezi s transakcijami znotraj Unije, ki so oproščene plačila DDV.
S 15. členom se uvaja enakovredna obravnava papirnih in elektronskih računov, s čimer se
odpravljajo ovire za elektronsko izdajanje računov. Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti pristnost
izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa. Pristnost in celovitost davčni zavezanec lahko zagotavlja
s postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarjajo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga
ali storitev. Pri elektronskem izdajanju računov pa pristnost in celovitost lahko zagotovi tudi z uporabo
obstoječih tehnologij (kot npr. EDI) ali z naprednim elektronskim podpisom. Pogoji za elektronske
račune za namene DDV so tako opredeljeni s predlogom zakona in niso vezani na predpise, ki
določajo elektronsko poslovanje.
S 16. členom je določena valuta na računu pri čemer je znesek na računu lahko izkazan v katerikoli
valuti, znesek DDV pa mora biti izražen v evrih.
 v zvezi s pravili za hrambo računov
V predlogu zakona ni večjih sprememb glede hrambe računov. Vendar v nekaterih primerih
spremembe pri drugih pravilih za izdajanje računov (zlasti pravila iz 84. člena ZDDV-1), vplivajo na
razlago pravil o hrambi računov in vplivajo tudi na razlago obstoječih pravil.
V zvezi z obveznostmi davčnih zavezancev glede hrambe računov je v 17. členu določeno, da mora
davčni zavezanec račune hraniti v izvirni obliki, v kateri so bili računi poslani. To pomeni, da se za
papirne račune zahteva hramba v papirni obliki, za elektronske račune pa hramba v elektronski obliki.
V primeru, da se hranijo v elektronski obliki se zahteva, da se tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora,
celovitost vsebine in čitljivost računa prav tako shranijo z elektronskimi sredstvi.

V zvezi z dostopom do računov, ki jih je davčni zavezanec prejel ter shranil z elektronskimi sredstvi je
za namene nadzora določeno, da ta pravica pripada državi članici, v kateri je izdan račun, kot tudi v
državi članici, v kateri je davek treba plačati.
Obdobje hrambe računov se s 17. členom določa za dobavitelja blaga ali izvajalca storitev samo, če je
kraj dobave v Sloveniji. Dobavitelj, ki opravlja dobave, obdavčene v drugi državi članici, npr. v okviru
postopka obrnjene davčne obveznosti, mora upoštevati pravila o hrambi države članice, v kateri se
dobava opravi. Poleg tega, obdobje hrambe računov za davčnega zavezanca, ki prejme dobave,
določi država članica, v kateri ima le-ta sedež, kar pomeni, da se s tem členom določa obdobje
hrambe računov, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji. Določeno je enotno, 10 letno
obdobje hrambe računov. Navedena obveznost pa se ne nanaša na hrambo računov, ki se nanašajo
na nepremičnine, za katere mora davčni zavezanec hrambo zagotavljati 20 let po poteku leta, na
katero se takšni računi nanašajo.
- v zvezi s posebno ureditvijo po plačani realizaciji
Z 18. členom se popravlja definicija prometa za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji tako,
da ustreza definiciji obdavčljivega prometa za namene ugotavljanja praga za oprostitev obračunavanja
DDV za male davčne zavezance v skladu s 94. členom ZDDV-1 (sedmi in osmi odstavek). Uporaba
posebne ureditve po plačani realizaciji je tako možna za tiste davčne zavezance, katerih vrednost
obdavčljivega prometa v zadnjih 12 mesecih, brez DDV, ni presegla 400.000 eurov oziroma ni
verjetno, da bo ta znesek presežen v naslednjih 12 mesecih. Z 19. členom se prenehanje uporabe
posebne ureditve po plačani realizaciji presoja glede na vrednost obdavčljivih dobav v zadnjih 12
mesecih. Z 20. členom se zaradi ukinitve Priloge A k obrazcu DDV-O uvaja letno poročanje tudi za vse
prejete račune, ki jih davčni zavezanec ni plačal do 31. decembra tekočega leta.
V predlog zakona je vključenih tudi nekaj redakcijskih popravkov ter kazenske določbe, ki so vezane
na spremembe členov glede pravil za izdajanje računov in dostopa do računov.
Predvideno je, da bo zakon začel veljati 1. januarja 2013.