Opravilna številka: Sodba I Up 869/2002
Datum: 14.12.2005

JEDRO: Vračilo davka na dodano vrednost je prodajalcu možno le, če z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, kar pa dnevni blagajniški izdatki brez podpisa kupca niso, izkaže, da je predhodno DDV vrnil kupcu, tuji fizični osebi v potniškem prometu.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 11.5.2000. S to odločbo je prvostopni organ delno ugodil zahtevi tožeče stranke, da ji davčni organ vrne davek na dodano vrednost (DDV), ki ga je prej vrnila tujcem, fizičnim osebam v potniškem prometu, v znesku 7.973.826,15 SIT za mesec december 1999, in sicer tako, da se ji vrne 7.221,00 SIT, preostali del zahtevka pa je zavrnil, ker tožeča stranka ni nedvoumno dokazala, da je DDV prej vrnila kupcem.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za to odločitev navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na 55. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDDV, Uradni list RS, št. 89/98) ter določbe od 101. do 105. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, v nadaljevanju Pravilnik). Zahtevek tožeče stranke je bil v pretežnem delu utemeljeno zavrnjen, ker ni dokazala, da je DDV dejansko vrnila kupcem. Dokaz za to tudi po presoji prvostopnega sodišča ne more biti dnevno sestavljen zbirni blagajniški izdatek. Kot neutemeljeno je zavrnilo tožbeno navedbo, da se sprememba Pravilnika (Uradni list RS., št. 110/99, ki velja šele od 1.1.2000) uporablja za nazaj. Tudi po prej veljavnem 3. odstavku 105. člena Pravilnika je moral davčni zavezanec imeti dokazila o vrnitvi DDV kupcu, če ga je hotel dobiti vrnjenega od davčnega organa. V noveli Pravilnika se zahteva le, da verodostojno knjigovodsko listino o tem poslovnem dogodku priloži zahtevi za vračilo DDV. Ves čas pa je moral svoje knjigovodstvo voditi v skladu s 106. členom Pravilnika.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem se sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala že v svoji tožbi. Navaja, da prej veljavni Pravilnik ni zahteval predložitve dokazila o vračilu DDV kupcu. Meni, da je dnevni zbirni blagajniški izdatek, ki temelji na s strani carinskih organov potrjenih izvirnikih obrazca DDV-VP, zadosten dokaz, da je tožeča stranka kupcu, ki je takšen dokument predložil, dejansko tudi vrnila DDV. Prvostopno sodišče pa svoje odločitve glede tega ni utemeljilo. Tudi iz zapisnikov inšpekcijskega pregleda pri tožeči stranki izhaja, da je blagajničarka tožeče stranke ob zaključku poslovnega dne blagajniškim izpisom priložila na carini potrjene in izpolnjene obrazce DDV-VP, ki so bili podlaga za sestavitev zbirnega blagajniškega izdatka kot knjigovodske listine za zmanjšanje salda v blagajni. Zbirni blagajniški izdatek je bil knjigovodski dokument, na podlagi katerega je bilo opravljeno knjiženje zmanjšanja denarnih sredstev v blagajni. Na ta način je bilo v celoti zadoščeno zahtevi SRS 21.2. Če se zanika verodostojnost zbirnika blagajniških izdatkov kot dokazila o izplačilih iz blagajne, bi bilo treba presoditi tudi vprašanje višine blagajniških prejemkov. Ni namreč mogoče presoditi, da je bilo stanje dnevnih blagajniških iztržkov zmanjšano za zneske vračila DDV, na drugi strani pa ob tej ugotovitvi presoditi, da tujim kupcem ni bilo opravljeno vračilo DDV. V dosedanjem postopku se niti tožena stranka in tudi sodišče nista izjasnila o tem, ali se vračilo DDV zavrača iz razloga, ker niso bili sestavljeni posamični in poimenski blagajniški izdatki, ali iz razloga, ker meni, da tujim kupcem davek dejansko ni bil vrnjen. Noben predpis pa ne določa obveznih podatkov blagajniškega izdatka. Tudi spremenjena določba 3. odstavka 105. člena Pravilnika ne določa niti vrste niti oblike dokazil. Tudi v SRS 21 ni določeno, da mora za vsak poslovni dogodek biti izstavljena posebna knjigovodska listina, temveč določa, da mora biti za vsak poslovni dogodek sestavljena knjigovodska listina.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanaju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog se glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS lahko s pritožbo uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje, česar pa v obravnavanem primeru ni.

Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Ne drži namreč pritožbena navedba, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je dnevni zbirni blagajniški izdatek, ki temelji na s strani carinskih organov potrjenih izvirnikih obrazca DDV-VP, zadosten dokaz, da je tožeča stranka kupcu, ki je takšen dokument predložil, dejansko tudi vrnila DDV. O tem se je namreč prvostopno sodišče opredelilo v 1. in 2. odstavku na 4. strani obrazložitve. Sprejelo je stališče, da je treba kot dokaz o vračilu DDV kupcu vlogi za vračilo DDV zavezancu predložiti listino, iz katere nedvomno izhaja, da je bil DDV kupcu vrnjen, za kar pa dnevno sestavljeni zbirni blagajniški izdatek ne zadošča. S tem stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče.

V obravnavanem primeru je bila s prvostopno odločbo delno zavrnjena zahteva tožeče stranke kot prodajalca za vračilo DDV za mesec december 1999 (55. člen ZDDV), ker tožeča stranka ni dokazala z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, da bi ta DDV dejansko vrnila kupcem.

Kot so pravilno navedli že prvostopno sodišče in prej oba upravna organa, so pogoji za vračilo DDV za take primere predpisani v 55. členu ZDDV in 101. do 105. členu Pravilnika. Ker se je v tem primeru zahtevek nanašal na vračilo DDV za mesec december 1999, je bilo treba upoštevati Pravilnik do sprememb, objavljenih v Uradnem listu RS, št. 110/99. Za odločanje o tej zadevi pa je med drugim pomemben tudi 106. člen Pravilnika, ki določa obveznosti davčnega zavezanca pri vodenju knjigovodstva in hrambi dokumentacije, ki med drugim določa tudi, da se knjigovodstvo in knjige izdanih in prejetih računov vodijo v skladu s predpisi o računovodstvu ter drugimi predpisi, ki urejajo vodenje knjig davčnega zavezanca. To pa so, kot so tožeči stranki pravilno pojasnili prej navedeni organi, tudi Slovenski računovodski standardi - SRS.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki pojasnilo, da se na podlagi 55. člena ZDDV in 101. do 105. člena Pravilnika kupcu plačani DDV vrne, če v predpisanem roku od izdaje obrazca DDV-VP dostavi od carinskega organa overjen izvirnik obrazca prodajalcu, od katerega je blago kupil, in da overjeni izvirnik obrazca DDV-VP predstavlja zahtevek za vračilo DDV. Davčni zavezanec - v tem primeru prodajalec - pa pridobi pravico do vračila DDV, ki ga je prej v skladu s 103. členom Pravilnika vrnil kupcu, s strani davčnega organa na podlagi overjenega izvirnika obrazca DDV-VP. V skladu s 3. odstavkom 105. člena tedaj veljavnega Pravilnika odloči o vračilu davčni organ na podlagi podatkov iz evidence iz 102. člena Pravilnika in overjenih izvirnikih obrazca DDV-VP.

Glede na določbe 106. člena tudi tedaj veljavnega Pravilnika je morala imeti tožeča stranka v svojem knjigovodstvu vse podatke, potrebne za pravilno in pravočasno obračunavanje in plačevanje DDV. Knjigovodstvo pa je morala voditi med drugim tudi v skladu s SRS. Po SRS 21.1 pa se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa v nastanku odhodkov in prihodkov. Zato bi morala tožeča stranka v primerih vračila DDV v gotovini tujim fizičnim osebam sestaviti ustrezno izvirno knjigovodsko listino, ki dokazuje nastanek poslovnega dogodka. To zahteva tudi določba 2. člena Odredbe o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu (Uradni list RS. št. 4/93, v nadaljevanju Odredba), ki za tožečo stranko tudi po presoji pritožbenega sodišča velja.

Ker mora po 15. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP) davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, bi morala tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru razpolagati z dokumentom (blagajniški izdatek), na katerem bi kupec potrdil prejem gotovine. Takih dokazil pa tožeča stranka za zavrnjeni del svojega zahtevka v inšpekcijskem postopku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni predložila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno sodbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si