Opravilna številka: Sodba I Up 868/2002
Datum: 14.12.2005

JEDRO: DDV v potniškem prometu se lahko vrne le, če prodajalec skupaj z drugimi predpisanimi pogoji vlogi za vračilo predloži tudi verodostojno listino, da je predhodno DDV vrnil kupcu, tujcu v potniškem prometu. Taka listina pa dnevni blagajniški izpisek ni, saj na njem ni podpisa kupca o vračilu DDV.

ZADEVA:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.7.2000, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada C. z dne 11.5.2000. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za vračilo davka na dodano vrednost (DDV) tujcem, fizičnim osebam v potniškem prometu, v znesku 5.081.979,72 SIT za mesec januar 2000.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za to odločitev navedla tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na 55. člen Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDDV, Uradni list RS, št. 89/98) ter določbe od 101. do 105. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99 in 110/99, v nadaljevanju Pravilnik). Ker je v obravnavnem primeru tožnik poplačilo DDV uveljavljal za obdobje od 1.1.2000 do 31.1.2000, torej po uveljavitvi sprememb Pravilnika v letu 1999, je bil njegov zahtevek zavrnjen zato, ker ni dokazal, da je DDV dejansko vrnil kupcu. Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS pojasnilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem se sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala že v svoji tožbi. Tožeča stranka je dokazila o vrnitvi DDV kupcu izročila davčni inšpektorici Davčnega urada C. Meni, da je dnevni zbirni blagajniški izdatek, ki temelji na s strani carinskih organov potrjenih izvirnikih obrazca DDV-VP, zadosten dokaz, da je tožeča stranka kupcu, ki je takšen dokument predložil, dejansko tudi vrnila DDV. Prvostopno sodišče pa svoje odločitve glede tega ni utemeljilo. Tudi iz zapisnikov inšpekcijskega pregleda pri tožeči stranki izhaja, da je blagajničarka tožeče stranke ob zaključku poslovnega dne blagajniškim izpisom priložila na carini potrjene in izpolnjene obrazce DDV-VP, ki so bili podlaga za sestavitev zbirnega blagajniškega izdatka kot knjigovodske listine za zmanjšanje salda v blagajni. Zbirni blagajniški izdatek je bil knjigovodski dokument, na podlagi katerega je bilo opravljeno knjiženje zmanjšanja denarnih sredstev v blagajni. Na ta način je bilo v celoti zadoščeno zahtevi SRS 21.2. Če se zanika verodostojnost zbirnika blagajniških izdatkov kot dokazila o izplačilih iz blagajne, bi bilo treba presoditi tudi vprašanje višine blagajniških prejemkov. Ni namreč mogoče presoditi, da je bilo stanje dnevnih blagajniških iztržkov zmanjšano za zneske vračila DDV, na drugi strani pa ob tej ugotovitvi presoditi, da tujim kupcem ni bilo opravljeno vračilo DDV. V dosedanjem postopku se niti tožena stranka in tudi sodišče nista izjasnila o tem, ali se vračilo DDV zavrača iz razloga, ker niso bili sestavljeni posamični in poimenski blagajniški izdatki, ali iz razloga, ker meni, da tujim kupcem davek dejansko ni bil vrnjen. Noben predpis pa ne določa obveznih podatkov blagajniškega izdatka. Tudi spremenjena določba 3. odstavka 105. člena Pravilnika ne določa niti vrste niti oblike dokazil. Tudi v SRS 21 ni določeno, da mora za vsak poslovni dogodek biti izstavljena posebna knjigovodska listina, temveč določa, da mora biti za vsak poslovni dogodek sestavljena knjigovodska listina.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Pritožbeno sodišče kot nedopusten zavrača pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta razlog se glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS lahko s pritožbo uveljavlja le, če je dejansko stanje ugotavljalo sodišče prve stopnje, česar pa v obravnavanem primeru ni.

Neutemeljen je tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Ne drži namreč pritožbena navedba, da prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je dnevni zbirni blagajniški izdatek, ki temelji na s strani carinskih organov potrjenih izvirnikih obrazca DDV-VP, zadosten dokaz, da je tožeča stranka kupcu, ki je takšen dokument predložil, dejansko tudi vrnila DDV. O tem se je namreč prvostopno sodišče opredelilo v 2. in 3. odstavku na 4. strani obrazložitve. Sprejelo je stališče, da je treba kot dokaz o vračilu DDV kupcu vlogi za vračilo DDV zavezancu predložiti listino, iz katere nedvomno izhaja, da je bil DDV kupcu vrnjen, za kar pa dnevno sestavljeni zbirni blagajniški izdatek ne zadošča. S tem stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče.

V obravnavanem primeru je bila s prvostopno odločbo zavrnjena zahteva tožeče stranke kot prodajalca za vračilo DDV za mesec januar 2000, predhodno vrnjenega kupcem tujcem-fizičnim osebam v potniškem prometu (55. člen ZDDV), s strani davčnega organa, ker tožeča stranka ni dokazala z verodostojnimi knjigovodskimi listinami, da bi ta DDV dejansko vrnila kupcem.

Kot so pravilno navedli že prvostopno sodišče in prej oba upravna organa, so pogoji za vračilo DDV za take primere predpisani v 55. členu ZDDV in 101. do 105. členu Pravilnika. Ker se je v tem primeru zahtevek nanašal na vračilo DDV za mesec januar 2000, je bilo treba upoštevati tudi Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika (Uradni list RS, št. 110/99), ki velja od 1.1.2000. Za odločanje o tej zadevi pa je med drugim pomemben tudi 106. člen Pravilnika, ki določa obveznosti davčnega zavezanca pri vodenju knjigovodstva in hrambi dokumentacije, ki med drugim določa tudi, da se knjigovodstvo in knjige izdanih in prejetih računov vodijo v skladu s predpisi o računovodstvu ter drugimi predpisi, ki urejajo vodenje knjig davčnega zavezanca. To pa so, kot so tožeči stranki pravilno pojasnili prej navedeni organi, tudi Slovenski računovodski standardi - SRS.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki pojasnilo, da se na podlagi 55. člena ZDDV in 101. do 105. člena Pravilnika kupcu plačani DDV vrne, če v predpisanem roku od izdaje obrazca DDV-VP dostavi od carinskega organa overjen izvirnik obrazca prodajalcu, od katerega je blago kupil, in da overjeni izvirnik obrazca DDV-VP predstavlja zahtevek za vračilo DDV. Davčni zavezanec - v tem primeru prodajalec - pa pridobi pravico do vračila DDV, ki ga je prej v skladu s 103. členom Pravilnika vrnil kupcu, s strani davčnega organa na podlagi overjenega izvirnika obrazca DDV-VP. Temu pa mora v skladu s 3. odstavkom 105. člena Pravilnika priložiti tudi s strani carinskega organa potrjene račune, obrazce DDV-VE in dokazila o izplačilu DDV kupcu.

Po podatkih iz baze odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije je tožeča stranka dala pobudo za oceno zakonitosti 3. odstavka 105. člena Pravilnika, ki pa jo je ustavno sodišče s svojim sklepom, št. U-I-182/00 z dne 30.1.2003, zavrnilo. Menilo je, da je glede na to, da določba 3. odstavka 105. člena Pravilnika dokazila o izplačilu davka na dodano vrednost kupcu podrobneje ne opredeljuje, na strani davčnega zavezanca, da izmed svoje poslovne dokumentacije izbere listino, s katero bo dokazoval denarni tok med njim kot prodajalcem na eni strani in kupcem na drugi strani. Ker ta denarni tok za prodajalca predstavlja izdatek, ta kot davčni zavezanec z dokazno listino o poslovnem dogodku take vrste nedvomno razpolaga (izdatek mora biti namreč sam po sebi skladno z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki urejajo pravila v računovodstvu, evidentiran); ali predložena listina dokazuje izplačilo davka kupcu pa je predmet konkretnega postopka.

Tudi iz navedene odločbe Ustavnega sodišča RS torej izhaja, da je treba v vsakem konkretnem primeru presojati, ali s strani davčnega zavezanca predložena dokazila dokazujejo poslovni dogodek - vračilo DDV kupcu.

Glede na določbo 3. odstavka 105. člena Pravilnika vračilo DDV davčnemu zavezancu ni mogoče, ne da bi davčni zavezanec predložil verodostojno dokazilo o izplačilo DDV kupcu. To pa lahko dokaže le z izvirno listino, izdano kupcu v skladu s 106. členom Pravilnika in v zvezi s SRS, zlasti SRS 21. Po SRS 21.1 pa se knjigovodska listina sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa v nastanku odhodkov in prihodkov. Zato bi morala tožeča stranka v primerih vračila DDV v gotovini tujim fizičnim osebam sestaviti ustrezno izvirno knjigovodsko listino, ki dokazuje nastanek poslovnega dogodka. To zahteva tudi določba 2. člena Odredbe o plačevanju z gotovino in blagajniškem maksimumu (Uradni list RS. št. 4/93, v nadaljevanju Odredba), ki za tožečo stranko tudi po presoji pritožbenega sodišča velja.

Ker mora po 15. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP) davčni zvezanec za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze, bi morala tožeča stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru predložiti kot dokaz dokument (blagajniški izdatek), na katerem kupec potrdi prejem gotovine. V inšpekcijskem postopku naknadno predložena dokazila tožeče stranke pa tudi po presoji pritožbenega sodišča iz razlogov, ki so jih pravilno navedli že prvostopno sodišče in oba upravna organa, niso verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21 (niso nastajale ob poslovnem dogodku, saj je iz prvostopne odločbe razvidno, da je knjigovodkinja tožeče stranke izjavila, da tožeča stranka za vrnjeni DDV kupcem ni izstavila blagajniških izdatkov, niti nima v svoji dokumentaciji drugih dokazil o izplačilih DDV tujim osebam oziroma da te osebe s svojim podpisom niso potrdile prejema gotovine, iz dopisa tožeče stranke z dne 1.3.2000 pa izhaja, da potrdil kupcem o vračilu DDV v mesecu januarju 2000 niso izdajali in da so jih začeli pisati s 1.2.2000, ker so spregledali spremembe Pravilnika; vsota iz skupnih dnevnih blagajniških izdatkov se razlikuje od vsote v zahtevku, do česar naj bi prišlo po izjavi knjigovodkinje tudi zaradi vračila DDV za alkoholne pijače in cigarete, za vračilo katerega pa ni zakonske podlage; manjkajo dokazila za 177 kupcev; v njih ni vpisan namen opravljenega plačila kot to zahteva 2. člen Odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno sodbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si