Opravilna številka: Sodba I Up 1070/2002
Datum: 22.11.2005

JEDRO: V postopku vračila DDV prodajalcu, ki je kupcu vrnil DDS za blago, ki ga je kupec pri njem kupil in iznesel iz Slovenije, je treba presojati objektivne okoliščine v smislu izpolnjevanja zakonskih pogojev in subjektivne okoliščine na strani prodajalca.

ZADEVA:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 3.4.2001 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek (1. točka izreka), na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS pa je tožničino zahtevo za povračilo stroškov postopka zavrnilo (2. točka izreka). Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper zavrnilni del začasne odločbe Davčnega urada B. z dne 13.11.2000, s katero je bil tožničin zahtevek za vračilo DDV v potniškem prometu za znesek DDV 846.593,00 SIT, zavrnjen.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je vračilo DDV davčnemu zavezancu (prodajalcu) s strani carinskega organa po 105. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (dalje: pravilnik) vezano na vrnitev DDV kupcu. Pri presoji, ali so izpolnjeni v omenjenem členu predpisani pogoji za vračilo DDV prodajalcu, je zato treba ugotavljati, ali je ta utemeljeno vrnil DDV kupcu; pomeni presojo tako objektivnih okoliščin iz 101. člena omenjenega pravilnika kot tudi subjektivnih okoliščin na strani prodajalca. Drugačna razlaga 3. odstavka 105. člena pravilnika bi pomenila nedovoljeno prevalitev rizika povezanega z vračanjem DDV kupcu na prodajalca, za kar pa v ZDDV ni podlage. Vračilo DDV je bilo zavrnjeno, ker sta davčna organa dvomila v verodostojnost predloženih obrazcev DDV-VP; ker pa verodostojnosti omenjenih listin nista presojala v dokaznem postopku, naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V obrazložitvi odločbe prve stopnje niti izpodbijane upravne odločbe ni navedeno, katera neizogibna potreba je narekovala izdajo odločbe kot začasne odločbe. Iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi bila tožnica pred izdajo upravnega akta seznanjena z relevantnimi rezultati ugotovitvenega postopka.

Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi kršitve materialnega prava navaja, da lahko davčni organ glede na določbe 105. člena pravilnika odloča o vračilu DDV davčnemu zavezancu le v skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi listin, ki mu jih predloži davčni zavezanec. Odločitev, da se v obravnavani zadevi tožnici ne vrne DDV, ki ga je plačala kupcu, temelji na ugotovitvi, da tožnica ni dokazala, da bi kupec dejansko iznesel iz Slovenije pri njej nabavljeno blago (iz dopisov carinskih organov izhaja, da so bili na obrazcih odtisnjeni ponarejeni žigi ter da podpis na obrazcu ne ustreza podpisu carinskega delavca). Zato v zadevi ne gre za dvom v pristnost listin, s katerimi uveljavlja tožnica pravico do vračila DDV s strani davčnega organa, ampak za nepristne listine, ki ne morejo biti podlaga za izplačilo DDV. Potrdila carinskega organa imajo naravo javnih listin, zato breme dokazovanja njihove drugačne vsebine ne bremeni davčni organ. Davčnemu organu tudi ni treba navesti razlogov, ki so narekovali izdajo začasne odločbe; sicer pa naj bi ti izhajali iz obrazložitve odločbe druge stopnje. Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, ker je davčni organ odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, odpravi izpodbijana sodba in zavrne neutemeljena tožba.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Davčni zavezanec (prodajalec) ima pravico do vračila DDV s strani davčnega organa na podlagi predložitve obrazca DDV-VP, potem ko je v skladu s pogoji 103. in 101. člena pravilnika, kupcu vrnil DDV za blago, ki ga je kupec pri njem nabavil in iznesel iz Slovenije.

Po določbi 3. odstavka 105. člena pravilnika sicer res odloči o vračilu DDV prodajalcu davčni organ na podlagi podatkov iz evidence iz 102. člena pravilnika (zasebne evidence, ki jo o izdelkih, prodanih kupcu po 55. členu ZDDV, vodi prodajalec na obrazcu DDV-VE) in overjenih izvirnikov obrazca DDV-VP.

V obravnavanem primeru je bil tožnikov zahtevek za vračilo DDV (kljub dokazilu o plačilu), zavrnjen zaradi dvoma v verodostojnost potrditve obrazcev DDV-VP.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi, ko je bil tožnikov zahtevek zavrnjen zaradi dvoma v verodostojnost potrditve obrazcev DDV-VP, pravilno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je treba v postopku vračila DDV prodajalcu, ki je kupcu vrnil DDV za blago, ki ga je kupec pri njem nabavil in iznesel iz Slovenije, presojati listine, s katerimi prodajalec izkazuje izpolnitev (objektivnih) zakonskih pogojev, z vidika, ali je bil DDV kupcu vrnjen utemeljeno; pomeni ugotavljanje in presojo objektivnih okoliščin v smislu izpolnjevanja predpisanih zakonskih pogojev za vračilo (vključno z okoliščino, da je bil znesek DDV kupcu dejansko vrnjen) ter ugotavljanje in presojo subjektivnih okoliščin na strani prodajalca, torej njegovih zmožnosti ugotoviti, ali so bili v času, ko je DDV kupcu vrnil, dejansko izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Zato zgolj dvom v verodostojnost predložene listinske dokumentacije (obrazcev DDV-VP), ki temelji na dopisih (in ne potrdilih) carinskih organov, ne zadošča za zavrnitev zahtevka prodajalca za vračilo DDV s strani davčnega organa. (Ne)pristnost predložene listinske dokumentacije pa je treba ugotavljati v ugotovitvenem postopku in z upoštevanjem relevantnih okoliščin na strani prodajalca presoditi, ali je bil DDV kupcu utemeljeno vrnjen. Pred izdajo odločbe pa je treba stranki v skladu z 9. členom ZUP dati možnost, da se izjavi ob vseh dejstvih in okoliščinah, ki so relevantne za odločbo. Že zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v upravnem sporu izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je v vsebinskem pogledu ni mogoče preizkusiti, da je dejansko stanje glede omenjenih relevantnih okoliščin ostalo nepopolno ugotovljeno ter da so podane kršitve pravil postopka. Zato je pravilno odločilo, ko je na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo ter odpravilo izpodbijani upravni akt.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala davčna organa v obrazložitvi izpodbijanih aktov navesti katera je tista neizogibna potreba, ki je v obravnavanem primeru narekovala izdajo odločbe kot začasne odločbe po 18. členu ZDavP.

Ker pritožbeni ugovori tožene stranke, glede na navedeno, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zadnja sprememba: 21.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si