Opravilna številka: Sodba I Up 1014/2000
Datum: 22.6.2004

JEDRO: Davčni zavezanec lahko uveljavlja davčno olajšavo za polnoletne za delozmožne otroke, ki se ne šolajo, so pa prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, le če živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Skupno gospodinjstvo pa ni le ekonomska, temveč tudi življenjska skupnost.

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 20/98-5 z dne 11.7.2000.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.12.1997, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava V. z dne 1.7.1997. S to odločbo je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 1996 z upoštevanjem davčne olajšave za ženo in sina. Ni pa mu bila upoštevana davčna olajšava pri odmeri dohodnine za polnoletni hčerki N. in N., ker s tožnikom ne živita v skupnem gospodinjstvu.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo vsebino 11. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 in 7/95), in sicer glede tega, kdo se šteje za vzdrževane družinske člane. Na podlagi te določbe je pritrdilo odločitvi tožene stranke in prvostopnega organa, da tožnik za hčeri N. in N. ne more uveljavljati davčnih olajšav, ker z njim ne živita v skupnem gospodinjstvu.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče ni pravilno uporabilo ZDoh, po katerem je davčna olajšava za polnoletnega otroka, ki ni zaposlen in se ne šola, je pa prijavljen pri zavodu za zaposlovanje možna, če tak otrok živi v skupnem gospodinjstvu s starši, ne pa, kot razlaga sodišče prve stopnje, z davčnim zavezancem. Njegovi hčeri živita v skupnem gospodinjstvu s svojo materjo, tožnikovo ženo, v Bosni in Hercegovini. Tožnik pa živi in dela v Sloveniji, ker zaradi vojne v Bosni in Hercegovini združitev družine ni možna, saj tožnik tam ne bi dobil zaposlitve. Družina pa živi v ekonomski skupnosti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Kot so tožniku pravilno navedli že prvostopni organ, tožena stranka in prvostopno sodišče, se po 10. členu ZDoh zavezancu, ki vzdržuje družinske člane, prizna posebna davčna olajšava. Po 3. alinei 11. člena ZDoh so vzdrževani družinski člani poleg ostalih tudi otroci oziroma posvojenci do 18. leta starosti; če nadaljujejo šolanje na srednji, višji ali visoki stopnji in niso v delovnem razmerju, pa največ do 26. leta starosti; po 26. letu starosti pa, če imajo status rednega študenta; za delo nezmožni otroci ali posvojenci, pa ne glede na starost. Izjemoma se šteje za vzdrževanega družinskega člana tudi otrok oziroma posvojenec, starejši od 18 let, ki se ne izobražuje in je za delo sposoben, če je prijavljen pri službi za zaposlovanje in živi s starši oziroma posvojitelji v skupnem gospodinjstvu ter nima lastnih sredstev za preživljanje oziroma so ta manjša od višine posebne olajšave.

Tožnik pa s svojima hčerama, ki sta polnoletni in se ne šolata, pač pa sta prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje v Bosni in Hercegovini, ne živi v skupnem gospodinjstvu. Tega tudi ne zatrjuje. Nima pa tožnik prav, ko meni, da je zakonski pogoj skupnega gospodinjstva otrok in staršev izpolnjen, če otroci živijo pri enem od staršev, in še to pri tistem, ki ni davčni zavezanec in torej niti ne more uveljavljati davčne olajšave za te otroke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč pravilna razlaga določbe 3. alinee 11. člena ZDoh, kakršno so podali oba upravna organa in prvostopno sodišče. To je, da je skupno gospodinjstvo podano, če skupaj živijo oba starša in polnoletni za delo sposobni otroci, ki se ne šolajo, so pa prijavljeni pri zavodu za zaposlovanje, za katere se uveljavlja davčna olajšava; če pa starša ne živita skupaj, se za skupno gospodinjstvo v smislu te določbe ZDoh lahko šteje le skupno življenje davčnega zavezanca in polnoletnih za delo sposobnih otrok, ki se ne šolajo, so pa prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, za katere davčni zavezanec uveljavlja davčno olajšavo. Skupno gospodinjstvo pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni le ekonomska, temveč tudi življenjska skupnost, torej morajo člani skupnega gospodinjstva živeti skupaj in skupaj zadovoljevati življenjske potrebe. Zato v tem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za uveljavitev davčne olajšave, kot jo zahteva tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si