JEDRO: Transferne cene s povezanimi osebami se upoštevajo največ do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga in storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.

IZREK: Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi delno ugodi in se odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada z dne 10.9.2000, odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, določene v izreku odločbe Davčnega urada C. z dne 9.8.1999 ter se v tem obsegu vrne zadeva Ministrstvu za finance RS v ponoven postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem postopku (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 10.9.2000, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Davčnega urada C. z dne 9.8.1999. Z njo je bilo odločeno, da mora tožeča stranka plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1997 v znesku 26.431.932,46 SIT, obračunan od davčne osnove 154.029.270,65 SIT po stopnji 25% v znesku 38.507.317, 66 SIT in zmanjšan za že plačani davek v znesku 12.075.385,20 SIT, in pripadajoče zamudne obresti v znesku 4.169.363,00 SIT obračunane od prvega dne zamude plačila 1.5.1998 do dne 31.5.1999, ter obračunati in plačati zamudne obresti od 1.6.1999 do dneva plačila davčne obveznosti.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da tožeči stranki pri ugotavljanju odhodkov utemeljeno niso bili priznani odhodki iz naslova najemnin po najemni pogodbi z dne 28.2.1997, sklenjeni s povezano osebo B. d.o.o. kot najemodajalcem v uveljavljani višini 25.859.534,30 SIT. Ker gre za povezani osebi se pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca upoštevajo transferne cene največ do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu. Povprečna tržna cena (in s tem davčno priznana cena najema) je bila v davčnem postopku ugotovljena na podlagi cenitvenega poročila o vrednosti nepremičnin podjetja E.K. d.o.o. C. z dne 28.1.1997 (ki je bilo podlaga pri prodaji pisarniških in proizvodno skladiščnih prostorov dne 30.1.1997) ter obvestila Mestne občine C., Zavoda za planiranje in izgradnjo C. z dne 8.6.1998, o povprečni ceni komunalno opremljenega zemljišča za gospodarske cone v C. za leti 1998 oziroma 1997 (za ostale nepremičnine). Ker cenitev poštene tržne vrednosti temelji tudi na metodi kapitalizacije bodočih dohodkov iz najemnin in s tem na podatkih o tržnih najemninah, ki jih je možno doseči v okolici ocenjevane posesti, je bil kot neutemeljen zavrnjen pogovor tožeče stranke o neprimernosti cenitve, ker ta ni bila namenjena ugotavljanju povprečne tržne cene najema.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da tržna cena najema v smislu povprečne cene po 1. odstavku 18. člena ZDDPO ni bila pravilno ugotovljena. Zaradi nedoločnosti omenjenega člena, ki ne določa metod za določanje primerljivih tržnih cen, je davčni organ izvedel presojo povprečne cene po postopkih in na način, ki ni bil vnaprej znan. Zato naj bi bilo kršeno ustavno načelo pravne države ter načelo, da morajo biti "pravila igre" določena vnaprej. Cenitev ne temelji na ceni najema, saj je bila pripravljena za ugotovitev prodajne cene nepremičnine. V postopku predložen izračun Edvarda Markeža pa potrjuje, da uveljavljeni odhodki najemnin naj ne bi odstopali od tržnih cen. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbi ugodi ter da se ji prizna stroške pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS uporablja za vprašanja, ki z ZUS niso urejena, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je zaradi učinka, ki ga ima odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004 na nepravnomočne davčne postopke, izpodbijana sodba obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava v delu, ki se nanaša na odločitev o zamudnih obrestih.

Med upravnim sporom je Upravno sodišče RS z navedeno odločbo odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/2001, ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/2004, ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve navedene odločbe je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost še ni bila ugotovljena, temveč le z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki s prvostopno odločbo ugotovljena davčna obveznost, obračunane pa so ji bile tudi zamudne obresti za čas do dneva izdaje prvostopne odločbe in tudi za čas od dneva izdaje prvostopne odločbe do dneva plačila. Ker je tak obračun v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS, je bilo v tem delu materialno pravo napačno uporabljeno. Ker obravnavani upravni spor še ni pravnomočno končan, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS po uradni dolžnosti delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS delno ugodilo tožbi in v delu, ki se nanaša na odločitev prvostopne odločbe o zamudnih obrestih, odpravilo odločbo tožene stranke in ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. S tem bo tožena stranka morala pri ponovnem odločanju upoštevati navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS.

V preostalem pa je po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba pravilna in zakonita ter so bili tožbeni ugovori utemeljeno zavrnjeni.

Iz določbe 1. odstavka 18. člena ZDDPO izhaja, da je zakonodajalec za povezane osebe določil drugačen način določanja davčne osnove, od katere se odmerja davek od dobička pravnih oseb kot za nepovezane osebe (ki temelji na njihovem povsem drugačnem pravnem in dejanskem položaju), da bi preprečil izogibanje davčnim obveznostim. Zaradi posebnega razmerja, ki obstaja med davčnim zavezancem in povezano osebo se pri ugotavljanju odhodkov davčnega zavezanca zato upoštevajo transferne cene s povezano osebo največ do višine povprečnih cen, ki veljajo za določeno vrsto blaga ali storitev na domačem ali primerljivem tujem trgu.

Ugotovitev, da v obravnavani zadevi transferni stroški iz naslova najemnin po najemni pogodbi sklenjeni s povezano osebo B. d.o.o. 28.2.1997 presegajo višino povprečnih cen, ki veljajo na domačem trgu za primerljive nepremične, temelji na cenitvenem poročilu o vrednosti prav istih nepremičnin z dne 28.1.1997 ter podatkov o tržni vrednosti najema dvorišč Mestne občine C., Zavoda za planiranje in izgradnjo C. z dne 8.6.1998. Cenitev poštene tržne vrednosti (glede na podatke cenitvenega poročila) temelji tudi na metodi kapitalizacije bodočih dohodkov iz najemnin in s tem na podatkih o tržnih najemninah, ki jih je mogoče doseči v okolici ocenjevane posesti. Zato je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno in pravilno zavrnjen ugovor o neprimernosti cenitve, ker da ta ni bila namenjena ugotavljanju povprečne tržne cene najema. Da bi se slednja (povprečna tržna cena najema na domačem trgu) po cenitvi spreminjala, pa tožeča stranka ni izkazala.

Po presoji pritožbenega sodišča je bila iz razlogov, ki jih pravilno navajata davčna organa ter sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, višina povprečne tržne cene najema (in s tem davčno priznane cene), pravilno ugotovljena ter posledično pravilno odločeno, da transferni stroški najema presegajo povprečno tržno ceno. Zato je odločitev, da se tožeči stranki kot odhodek ne priznajo transferni stroški najema obravnavanih nepremičnin kolikor presegajo višino povprečnih tržnih cilj najema na domačem trgu, pravilna in utemeljena.

Ker izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnost. Zato je pritožbo v tem delu na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si