Pojasnilo DURS, št. 4230115/2009-04, 9. 4. 2009

V zvezi z vprašanjem glede oddajanja nepremičnin v lasti slovenske pravne osebe, ki leži na Hrvaškem, in s katero lahko po hrvaški zakonodaji upravlja le pravna oseba s sedežem na Hrvaškem, odgovarjamo:

1. Obdavčitev z davkom na dodano vrednost

Zakon o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07) v 3. členu določa, da se DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo ter od uvoza blaga v Slovenijo.

Pri storitvah, ki so neposredno povezane z določeno nepremičnino, se v skladu 26. členom ZDDV-1 za kraj opravljenega prometa šteje kraj, kjer nepremičnina leži. Navedeno pomeni, da so storitve, ki so neposredno povezane z določeno nepremičnino, ki leži v Sloveniji, obdavčene v Sloveniji, storitve, ki so neposredno povezane z nepremičnino, ki leži v tujini, pa so obdavčene po predpisih države, v kateri je nepremičnina.

Med storitve iz 26. člena ZDDV-1 spadajo vse storitve, neposredno povezane z določeno nepremičnino, vključno s storitvami dajanja počitniške nepremičnine v zakup ali najem.

Davčni zavezanec navaja, da sme po hrvaški zakonodaji upravljati z nepremičninami na Hrvaškem le pravna oseba s sedežem na Hrvaškem. Zato slovenski davčni zavezanec sklene pogodbo o zakupu počitniške nepremičnine s hrvaško pravno osebo, ki trži bungalove. Slovenski zavezanec torej zaračuna storitev dajanja nepremičnine v zakup hrvaški pravni osebi. Ker nepremičnina leži na Hrvaškem, slovenski zavezanec izda račun brez obračunanega DDV.

V zvezi z vprašanjem, ali je možno, da ni plačan DDV niti v Sloveniji niti na Hrvaškem, opozarjamo, da mora slovenski davčni zavezanec v zvezi s storitvijo oddaje nepremičnine v zakup na Hrvaškem upoštevati predpise države Hrvaške in pri hrvaški davčni upravi preveriti, ali mora od navedene storitve plačati hrvaški DDV.

2. Sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja med Slovenijo in Hrvaško

Davčni zavezanec tudi sprašuje, ali morebitno davčno utajo »tega tipa« pokriva meddržavni sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja. Pojasnjujemo, da se primarno sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja (konkretno tudi Sporazum med Slovenijo in Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Uradni list RS-MP, štev. 16/05)), nanašajo na neposredne davke. Navedeno namreč izhaja iz 2. člena Sporazuma s Hrvaško, kjer je določeno, da se ta sporazum uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.

• v Sloveniji: davek o dohodkov pravnih oseb, davek od dohodkov posameznikov, davek od premoženja.
• na Hrvaškem: davek od dobička, davek od dohodka, lokalni davek od dohodka.

Davčni sporazum med Slovenijo in Hrvaško bi bilo mogoče z namenom preprečevanja davčnih utaj, povezanih z davkom na dodano vrednost, uporabiti le v povezavi z izvajanjem določbe 26. člena tega sporazuma, ki se nanaša na izmenjavo informacij med državama pogodbenicama. Izmenjava informacij namreč ni omejena s predhodno omenjenim 2. členom, kar pomeni, da se lahko nanaša na potrebne informacije za izvajanje določb sporazuma ali domače zakonodaje držav pogodbenic glede davkov vseh vrst in opisov – torej tudi posrednih davkov (primeroma davka na dodano vrednost), ki se uvedejo v imenu držav pogodbenic ali njunih političnih enot ali lokalnih oblasti, če obdavčenje na tej podlagi ni v nasprotju s sporazumom.

Posebnega dogovora o izvajanju omenjene določbe ni, kar pomeni, da za izmenjavo po sporazumu veljajo splošna pravila, na podlagi katerih lahko Slovenija izmenjuje informacije. Izmenjava podatkov glede davčnih zavezancev, vrstah doseženih dohodkov ter drugih dejstvih, ki so pomembna za določitev davčne obveznosti pravnih ali fizičnih oseb, lahko poteka na tri načine, in sicer:

• avtomatično – na ta način države v rednih časovnih presledkih izmenjujejo določene, ponavadi v naprej dogovorjene podatke o davčnih zavezancih, ki so rezidenti ene države, dosegajo pa dohodke v drugi državi
• spontano – v tem primeru država samoiniciativno pošlje davčne podatke drugi državi, če meni, da so ti podatki pomembni za pravilno izpolnjevanje davčne obveznosti v tej drugi državi
• na zahtevo – država pošlje zahtevo za pridobitev podatkov v čisto konkretni davčni zadevi v drugo državo.

Dodati pa je potrebno, da izmenjava podatkov glede obdavčevanja blaga in storitev z davkom na dodano vrednost med državami članicami EU temelji na predpisih EU (Uredba Sveta št. 1798/2003). Določbe teh predpisov v davčni praksi prevladajo oziroma imajo prednost pred davčnimi sporazumi.