Pojasnilo DURS, št. 447-280/2002, 2. 9. 2003

Ena od mestnih občin je postavila vprašanje glede obveznosti izstavitve računa za plačilo subvencije.

Z vidika obračunavanja davka na dodano vrednost je treba razlikovati subvencije, ki so neposredno povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev, od subvencij, ki niso neposredno povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev.

Na podlagi 1. točke 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98…67/02), v nadaljevanju: ZDDV, se DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo.

V skladu s 1. odstavkom 21. člena ZDDV je osnova za obdavčitev z DDV vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh ali v storitvah), ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa.

Subvencije, ki niso neposredno povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev, ne predstavljajo plačila za določen promet in niso predmet obdavčitve z DDV.

Subvencije, ki so povezane s ceno prometa blaga oziroma storitev, predstavljajo plačilo ali del plačila za opravljen promet.

Davčni zavezanec obračuna DDV od subvencije, ko opravi promet blaga oziroma storitev, pri čemer obračuna DDV od celotne davčne osnove z vključeno subvencijo. V skladu z 19. členom ZDDV nastane obveznost za obračun DDV, ko je izdan račun.

Iz navedenega izhaja, da davčni zavezanec od zneska subvencije obračuna DDV ob izdaji računa za opravljen promet blaga oziroma storitev, plačniku subvencije pa ne izda računa po 33. členu ZDDV, ampak mu izda drug ustrezen dokument (na primer: zahtevek za plačilo subvencije).