Opravilna številka: Sodba I Up 1081/99
Datum: 28.1.2004

JEDRO: Dediči po dednem dogovoru (vnuki denacionalizacijske upravičenke), povzetem v sklep o dedovanju, ki je bil izdan in pravnomočen šele v letu 1996, v svoji dohodnini za leto 1994 niso mogli prijaviti tudi katastrskega dohodka od zemljišč, ko so bila v letu 1993 vrnjena njihovi pravni prednici, in so ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prešla na zakonite dediče, med katerimi je tudi tožeča stranka (hčerka denacionalizacijske upravičenke).

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1731/97-15 z dne 6.10.1999.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.1998. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava G. z dne 12.6.1995, o odmeri dohodnine tožnici za leto 1994. Pred izdajo odločbe tožene stranke pa je tožnica vložila tožbo zaradi molka tožene stranke, ker ta ni v zakonitem roku odločila o njeni pritožbi proti prvostopni odločbi. Glede na to, da je prvostopno sodišče vsako tožbo vodilo kot svojo zadevo, čeprav gre za isti predmet - dohodnino, odmerjeno tožnici za leto 1994, je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa odločilo, da obe zadevi (opr. št. U 1731/97 in U 650/98) združi v skupno obravnavanje in odločanje (1. odstavek 41. člena ZUS).

Glede tožbe, ki se nanaša na molk tožene stranke, sodišče prve stopnje ugotavlja, da je med samim upravnim sporom zaradi molka tožena stranka v okviru svoje pristojnosti odločila o tožničini pritožbi z navedeno odločbo z dne 20.3.1998. Razlog za sodno varstvo zaradi molka organa je tako odpadel, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbo zaradi molka zavrnilo. Ker pa je tožnica razširila tožbo tudi na izdani akt, je sodišče prve stopnje presojalo to tožbo tudi glede zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 20.3.1998. Glede tožbe v zvezi z navedeno odločbo tožene stranke z dne 20.3.1998 pa sodišče prve stopnje meni, da ni utemeljena in da je pravilna odločitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 2., 6. in 1. odstavka 23. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 1/95, 7/95 in 11/95) in pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Ker je tožnica zavezanka za davek od dohodka iz kmetijstva, je tudi po mnenju sodišča prve stopnje upravni organ prve stopnje pravilno štel tožnici tudi dohodek iz kmetijstva kot vir dohodnine. Pri tem sodišče prve stopnje meni, da ugovora, ki se nanaša na samo ugotavljanje katastrskega dohodka, ni mogoče uveljavljati v postopku odmere dohodnine, ampak le v postopku ugotavljanja katastrskega dohodka. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tudi stališču tožene stranke, da pomanjkljivost v upravnem postopku na prvi stopnji ni bila takšna, da bi lahko vplivala na samo odločitev o stvari. Sodišče prve stopnje tudi meni, da je tožnici v osnovo za dohodnino pravilno vštet tudi katastrski dohodek od zemljišč, vrnjenih njeni materi v denacionalizacijskem postopku. Po 1. odstavku 78. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se namreč dedovanje denacionaliziranega premoženja uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Že tožnica sama v tožbi navaja, da je bilo v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju s sklepom z dne 2.10.1996 ugotovljeno, kdo so dediči pokojne matere. Ker je bil zapuščinski postopek končan v letu 1996, to po mnenju sodišča prve stopnje na odmero dohodnine za leto 1994 in torej tudi na zakonitost odločbe tožene stranke ni moglo vplivati.

Tožnica s pritožbo izpodbija 2. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 78. člena ZDen. V obravnavanem primeru gre za zemljišča M.J., umrle 11.10.1966, denacionalizirana v naravi z delno odločbo o denacionalizaciji Občine G. z dne 12.1.1993, ki je postala pravnomočna dne 5.2.1993. Dedovalo je pet vnukov po tri leta trajajočem postopku, ki se je zaključil z vknjižbo na podlagi zemljiškoknjižnega sklepa Okrajnega sodišča v G. Ker je zapuščina po umrli M.J. prešla na dediče dne 5.2.1993, ko je postala pravnomočna denacionalizacijska odločba, so dediči kot lastniki postali davčni zavezanci. Torej je zmotno stališče davčnih organov in sodišča prve stopnje, da je ona davčna zavezanka za dohodnino za leto 1994 glede zemljišč, ki so v lasti dedičev. Zmotna je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, da je ona uživalka denacionaliziranih zemljišč in da se mora zato upoštevati kot njen obdavčljivi katastrski dohodek iz teh zemljišč. Ona namreč ni davčni zavezanec za denacionalizirana zemljišča, pač pa so zavezanci dediči in se upošteva katastrski dohodek teh zemljišč kot njihov dohodek. Opustitev njenega zaslišanja o vprašanju, ali je davčna zavezanka glede denacionaliziranih zemljišč, je v smislu določbe 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS absolutna bistvena kršitev določb postopka. V smislu 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS sodišče v takem primeru ugodi tožbi in odpravi s tožbo izpodbijani akt. Ker meni, da so bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožbama ugodi in izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbo zaradi molka organa po 26. členu ZUS, saj je s tem, ko je tožena stranka dne 20.3.1998 izdala izpodbijano odločbo, s katero je odločila o tožničini pritožbi, zadostila tožničini zahtevi, da se odloči o njeni pritožbi zoper prvostopno odločbo z dne 12.6.1995. S tem je odpadel tudi razlog za sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje na podlagi vložene tožbe zaradi molka organa po 26. členu ZUS.

Pritožbeno sodišče tudi meni, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper izpodbijano odločbo.

Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede na določbo ZDen (3. odstavek 67. člena) tožnico kot skrbnico v denacionalizacijskem postopku sicer ni moglo šteti za uživalko na zemljiščih, ki naj bi z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (21.1. oziroma 5.2.1993 po tožničini pritožbeni navedbi) prešla po 2. odstavku 78. člena ZDen na dediče. Toda, ker je bila tožnica ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji zakoniti dedič pokojne matere M.J. (denacionalizacijske upravičenke), je takrat na podlagi 2. odstavka 78. člena ZDen tudi nanjo prešla materina zapuščina. Zato je lahko prvostopni organ dne 12.6.1995 odločil o odmeri tožničine dohodnine za leto 1994 tudi z upoštevanjem dohodkov iz kmetijstva, ki se nanašajo na v denacionalizaciji vrnjena zemljišča, glede katerih je bila tožnica zakoniti dedič po svoji materi. Glede na to je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da dediči po dednem dogovoru, povzetem v sklep o dedovanju, ki je bil izdan in pravnomočen šele v letu 1996, v svoji dohodnini za leto 1994 niso mogli prijaviti tudi katastrskega dohodka od obravnavnih zemljišč, ko so bila v letu 1993 vrnjena njihovi pravni prednici, in so ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prešla na zakonite dediče, med katerimi je tudi tožnica.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožničino pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa in potrdilo prvostopno sodbo.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si