Opravilna številka: Sodba I Up 1290/2002
Datum: 15.3.2005

JEDRO: Če zavezanec v davčni napovedi za obračun davka od dohodka iz dejavnosti ne navede odprtih terjatev in ne uveljavlja iz naslova neplačanih terjatev nikakršnih odhodkov, se mu takšni odhodki v odmerni odločbi ne morejo upoštevati.

IZREK: Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.9.2000, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava C. z dne 28.8.1995. S to odločbo je prvostopni organ tožniku ugotovil davčno osnovo za leto 1994 v znesku 9.198.425 SIT in tožniku odmeril 2.098.166 SIT davka od dohodka iz dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi. Pritrdilo je ugotovitvi tožene stranke, da tožnikov prihodek ni povečan za znesek kompenzacije v višini 1.560.000 SIT in da za takšno trditev v upravnih spisih ni nikakršne podlage. To namreč ne izhaja niti iz inšpekcijskega zapisnika z dne 12.4.1995, na katerega tožnik ni imel pripomb, niti iz izpodbijane odločbe prvostopnega organa. Pač pa temelji ugotovitev davčne osnove na tožnikovi davčni napovedi glede na stanje njegovih prihodkov v letu 1994. Tožnik tudi ni izkazal, še manj pa dokazal, da bi bila njegova trditev utemeljena. Znesek 500.000 SIT, ki ga v izpodbijani odločbi tožena stranka res navaja, pa je znesek, ki ga tožnik priznava kot refundacijo za zaposlitev delavcev. Ta znesek pa nima nikakršne povezave z zatrjevanim zneskom kompenzacije. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožbena navedba, da je zaradi neupoštevanja odpisa neizterljive terjatve v znesku 1.560.000 SIT tožnik plačal večji znesek dohodnine, nejasna in v nasprotju s tožbeno trditvijo v II. točki tožbe, kjer se tožnik strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da iz prilog k davčni napovedi za leto 1994 na obrazcu terjatve do kupcev ni izkazal odprtih terjatev in iz tega naslova v davčni napovedi ni uveljavljal nikakršnih odhodkov. Tožba je zato po presoji prvostopnega sodišča v tem delu nesklepčna. Prvostopno sodišče je tožniku tudi pojasnilo, da tožbi priložena prijava terjatev v stečajnem postopku nad družbo M. z dne 17.10.1998 in tožba, vložena zoper isto družbo na Okrajno sodišče v Mariboru z dne 18.10.1995, na katero se tožnik sklicuje, ne moreta vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Ti trditvi sta tožbeni novoti. Sodišče je tožniku pojasnilo tudi, da na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je to v obravnavanem primeru.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi bistvene kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da s sklepom spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in vrne zadevo v novo sojenje. Priznava, da njegova tožbena navedba, da mu je bil med prihodke v letu 1994 vštet tudi znesek 1.560.000 SIT ni pravilna. Vendar pa je že v pritožbi zoper odločbo prvostopnega upravnega organa navajal, da se je odločil, da terjatev v znesku 1.560.000 SIT odpiše kot neizterljivo potem, ko je po izvedbi verižne kompenzacije ugotovil, da od podjetja M. d.o.o. M. ne bo prejel tovornega vozila in da verižna kompenzacija ni stornirana. Dokaze v zvezi s tem (predračun z dne 27.6.1994, dopis družbi A. z dne 30.6.1994, dopis M. z dne 30.6.1999 in dopis odvetnika D.K. z dne 5.3.1995, ko je zvedel, da prej navedena verižna kompenzacija ni stornirana), je tožnik priložil pritožbi in se nahajajo v spisu. Tudi v tožbi je navajal, da je navedeno terjatev odpisal kot neizterljivo, ker s tožbo in nato v stečajnem postopku ni uspel. Res je, da teh terjatev ni odpisal kot neizterljivi že v letu 1994, ampak šele v dopisu odvetnika D.K. z dne 5.3.1995 oziroma po opravljenem pregledu pravilnosti njegovega vodenja predpisanih poslovnih knjig in poslovanja za leto 1994 (zapisnik z dne 12.4.1995). V zvezi s to terjatvijo je skupaj s svojo računovodkinjo opravil številne razgovore z davčno inšpektorico in drugimi pristojnimi osebami tožene stranke in bilo mu je zagotovljeno, da mu bodo odpisano terjatev do M. upoštevali pri odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti za čas od 1.1. do 31.12.1994 kot odhodek, vendar to v izpodbijani odločbi tožene stranke ni upoštevano. V tožbi je predlagal, da ga sodišče zasliši in da zasliši tudi njegovo računovodkinjo kot pričo, vendar prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi obe osebi na njej lahko izpovedali vse okoliščine, kar bi prav gotovo pripeljalo do drugačne odločitve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavani zadevi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Kot je tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, je v 45. členu ZDoh določeno, da se davčna osnova za davek iz dejavnosti ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi, ki temelji na podatkih iz poslovnih knjig. Tožnik pa v davčni napovedi za obračun davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1994 na obrazcu "popis terjatev do kupcev" ni navedel, da bi imel odprte terjatve in ni uveljavljal iz naslova neporavnanih terjatev nikakršnih odhodkov. Poleg tega je bil pri tožniku dne 12.4.1995 opravljen inšpekcijski pregled. Tudi v njem ni ugotovljeno, da bi imel tožnik odprte terjatve, pri čemer pa so vse pri pregledu tožnikovega poslovanja za leto 1994 ugotovljene nepravilnosti navedene v zapisniku davčnega inšpektorja z dne 12.4.1995. Na ta zapisnik tožnik ni podal pripomb. Ker torej tožnik v davčni napovedi ni navedel odprtih terjatev in ni uveljavljal iz tega naslova nikakršnih odhodkov, in ker takšne terjatve pri tožniku niso bile ugotovljene niti z inšpekcijskim zapisnikom, je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča in že prej obeh davčnih organov glede ugotovitve davčne osnove in odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za tožnika za leto 1994 pravilna in zakonita.

Res je tožnik v pritožbi zoper prvostopno upravno odločbo začel omenjati odprte terjatve, vendar zaradi posebne strogosti davčnih predpisov v pritožbenem postopku ni mogel uveljavljati nikakršnih odhodkov iz naslova neporavnanih terjatev. Ob izrecni določbi 45. člena ZDoh, da je mogoče davek iz dejavnosti ugotavljati po podatkih davčne napovedi, namreč ni dopustno po oddaji davčne napovedi in izdaji prvostopne odmerne odločbe uveljavljati davčnih oprostitev oziroma davčnih olajšav oziroma uveljavljati odhodke, ki vplivajo na davčno osnovo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko prvostopno sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je v tožbi predlagal tožnik, niso bila kršena pravila postopka. Po 4. odstavku 72. člena ZUS je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neoprave glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma moglo vplivati na odločitev. To pa v obravnavanem primeru ni bilo, saj tudi če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, torej zaslišanje tožnika in njegove računovodkinje, to na odločitev v stvari ne bi moglo vplivati. Z naknadnim zaslišanjem obeh navedenih tožnikova davčna napoved, od katere je odvisna odmerna odločba, ne bi bila drugačna. Tožnik je torej predlagal izvedbo dokazov, ki na odločitev v stvari glede na 45. člen ZDoh ne morejo vplivati.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se niti tožena stranka niti prvostopno sodišče z vprašanjem tožnikovih odprtih terjatev nista ukvarjala. Tožena stranka je stališče do teh njegovih pritožbenih navedb zavzela na 2. strani obrazložitve svoje odločbe. Prav tako je do teh njegovih tožbenih navedb prvostopno sodišče zavzelo stališče na 2. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si