Opravilna številka: Sodba I Up 637/2003
Datum: 4.4.2006

JEDRO: Če je zasebnikova poslovalnica oddaljena od njegovega stalnega prebivališča, so stroški prevoza na delo in z dela odbitna postavka, ki znižuje odmerno osnovo.

IZREK: Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo tožničini tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10.5.2001 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Davčnega urada N.m., Izpostave Č. z dne 18.9.1997, s katero ji je bil za leto 1996 od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, odmerjen davek v znesku 43.636,00 SIT.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da tožena stranka tožnici pri odmeri davka od dohodkov za omenjeno koledarsko leto ni priznala potrebnih stroškov prevoza na delo in z dela, pa bi jih morala. Določba 43. člena Zakona o dohodnini (ZDoh), na kateri temelji sporna odločitev, zasebniku ne priznava kot odhodkov njegovih stroškov prevoza na delo in z dela, kadar je njegova poslovalnica oddaljena od njegovega stalnega bivališča, kot je primer v obravnavani zadevi. Zato je omenjena določba, ki zavezancu ne omogoča, da bi pri odmeri davkov uveljavljal potrebne stroške kot odbitno postavko, v neskladju z načeli pravne države (2. člen Ustave), kar je Ustavno sodišče RS ugotovilo in obrazložilo v zadevi U-I-296/95 z dne 27.11.1997.

Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava navaja, da ob izdaji odločbe davčnega organa prve stopnje ustavno sodišče še ni ugotovilo, da je določba 43. člena ZDoh v neskladju z ustavo. Zato je odločitev davčnega organa prve stopnje pravilna in zakonita. Niti ustava niti Zakon o ustavnem sodišču za ugotovitvene odločbe ustavnega sodišča (kar odločba U-I-296/95 z dne 28.12.1995 je) ne določata retroaktivnih materialnopravnih posledic ugotovitvene skladnosti zakona z ustavo za posamične primere, v katerih bi bilo odločeno pred ugotovitvijo neskladnosti. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Z določbo 48. člena Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) ureja pravne posledice ugotovitvenih odločb, torej v primerih kadar ustavno sodišče oceni, da je (med drugim) zakon protiustaven, ker določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave. V tem primeru naloži zakonodajalcu, da v določenem roku odpravi protiustavnost.

Z odločbo ustavnega sodišča, št. U-I-296/95 z dne 27.11.1997 je na podlagi 48. člena ZUstS za določbo 43. člena ZDoh ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča upoštevanja stroškov zasebnika z njegovim prevozom na delo in z dela kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove, državnemu zboru pa je naloženo, da ugotovljeno neskladje odpravi v šestih mesecih po objavi odločbe v Uradnem listu.

Na podlagi odločbe ustavnega sodišča, št. U-1-296/95 z dne 27.11.1997 sicer res niso nastopile posledice, ki jih ZUstS določa za razveljavitev zakonske določbe po 43. in 44. členu omenjenega zakona, kot ugotavlja tožena stranka. Vendar pa so sodniki pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. člen Ustave RS in 3. člen Zakona o sodiščih). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi razlogov po 48. členu ZUstS ni razveljavljena.

V obravnavanem primeru je sporno ali je zasebnik upravičen znižati davčno osnovo za odmero davka od dohodkov dejavnosti za stroške njegovega prevoza na delo in z dela. V primerih kadar je zasebnikova poslovalnica oddaljena od njegovega stalnega prebivališča je strošek s prevozom na delo za zasebnika nepogrešljiv in ga v načelu ni mogoče obremenjevati z dohodnino, ki je po svoji naravi davek na povečano premoženje. Zato določba 43. člena ZDoh, ki zavezancu ne omogoča, da bi pri odmeri davka uveljavljal potrebne stroške kot odbitno postavko ni v skladu z načeli pravne države. V konkretni zadevi do dneva odločitve ustavnega sodišča 27.11.1997 postopek ni bil pravnomočno končan. Zato je treba upoštevati omenjeno ustavno načelo, kar pomeni, da se kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove zasebnika upoštevajo njegovi stroški s prevozom na delo. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti, kot izhaja iz navedene odločbe ustavnega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si