Opravilna številka: Sodba I Up 195/99
Datum: 22.11.2001

JEDRO: Ker Zakon o dohodnini iz leta 1990 ni ločil med odpravninami tako kot poznejši zakon iz leta 1993, izplačana odpravnina po individualni pogodbi ni bila obdavčljivi prejemek pri odmeri dohodnine za leto 1993.

IZREK: Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2230/97-11 z dne 11.2.1999 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada, Ljubljana, št. 416-364/95 z dne 18.6.1997 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave L.-Š. z dne 15.10.1994, s katero ji je ta v osnovo za odmero dohodnine za leto 1993 vštela tudi dohodek v višini 4.314.400,00 SIT, ki ga je prejela v navedenem letu iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 8. točke 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, ZDoh) davek od osebnih prejemkov ne plačuje od jubilejnih nagrad, odpravnin in denarnih nadomestil izplačanih v enkratnem znesku po predpisih o zaposlovanju za primer brezposelnosti. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica zaposlena v podjetju E. TMK d.o.o. L. na podlagi individualne pogodbe. Dne 10.11.1993 ji je s sklepom delodajalca prenehalo delovno razmerje in ji je bila na podlagi dodatka k individualni pogodbi izplačana odpravnina v višini 4.314.400,00 SIT. Odpravnina v navedeni višini ji torej ni bila izplačana na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih oziroma po kolektivni pogodbi, temveč po individualni pogodbi. Po mnenju sodišča je tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z zakonskimi določbami, ko je znesek izplačane odpravnine štela za prejemek iz delovnega razmerja, ki je po določbi 1. alinee 1. odstavka 14. člena ZDoh obdavčljiv in ga je pri odmeri dohodnine za leto 1993 vštela v osnovo za odmero dohodnine. Tudi po mnenju sodišča se med odpravnine, od katerih se po določbi 8. točke 1. odstavka 16. člena ZDoh davek ne plačuje, vštevajo le tista izplačila, ki so bila delavcem izplačana na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih oziroma po kolektivni pogodbi. Tožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabo nepravilnega zakona, to je Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93) je neutemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bile v obravnavanem primeru uporabljene materialne določbe ZDoh, s katerimi je tožena stranka tudi utemeljila svojo odločitev. Sodišče je zato tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi med drugim navaja, da sodišče prve stopnje napačno tolmači določbe 8. točke 1. odstavka 16. člena ZDoh. V tej točki je določeno, da se davka od osebnih dohodkov ne plačuje od odpravnin. Nikjer ni opredeljeno, kakšne odpravnine so to in v kakšni višini. Zato ne vzdrži tolmačenje sodišča, da gre le za odpravnine po določbah Zakona o delovnih razmerjih in po kolektivni pogodbi. Omejitev po 8. točki 1. odstavka 16. člena Zakona o dohodnini se nanaša le na denarna nadomestila, izplačana v enkratnem znesku po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Od odpravnine se po tedaj veljavni zakonodaji davek ni plačeval. Iz navedenega izhaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje in tožena stranka sicer navajata kot pravno podlago za odločitev o odmeri dohodnine za leto 1993 zakon o dohodnini iz leta 1990, vendar določbo 8. točke 16. člena tega zakona razlagata v smislu poznejšega zakona iz leta 1993, ki v 3. točki 19. člena določa kot neobdavčljivi prejemek odpravnine, izplačane zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. V obravnavani zadevi gre za odmero dohodnine za leto 1993, zato je v tem primeru treba uporabiti določbe Zakona o dohodnini iz leta 1990, ki je v 8. točki 16. člena določal, da se davka od osebnih prejemkov ne plačuje od jubilejnih nagrad, odpravnin in denarnih nadomestil, izplačanih v enkratnem znesku po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. To pomeni, da v konkretni zadevi izplačana odpravnina ni bila obdavčljivi prejemek, saj zakon iz leta 1990 ni ločil med odpravninami tako kot poznejši zakon iz leta 1993, ki je kot neobdavčljivi prejemek med drugim v 3. točki 19. člena določil, da se davki od osebnih prejemkov ne plačujejo od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih. Zato prejemkov, izplačanih v letu 1993 ni mogoče vštevati v osnovo za dohodnino za leto 1993, ker z določbami ZDoh, kakršne so veljale na dan 1.1.1993, niso bili določeni kot prejemki, od katerih se plačuje davek od osebnih prejemkov. Drugačna razlaga določbe 8. točke 16. člena ZDoh, veljavne 1.1.1993, ki jo vsebujeta izpodbijana sodba in odločba tožene stranke, pomeni zmotno uporabo materialnega prava.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Zadnja sprememba: 13.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si