Pojasnilo MF, št. 423-92/2008, 18. 6. 2008

Ministrstvo za finance glede vprašanja davčnega zavezanca v zvezi z možnostjo prenosa obveznosti plačila DDV na zasebnega partnerja pri projektu gradnje odprtega širokopasovnega omrežja v občini, z vidika DDV obravnave meni naslednje:

Osnovno načelo DDV je, da mora biti z DDV obremenjena končna potrošnja, med katero uvrščamo tudi potrošnjo države ali lokalne skupnosti. V razpisih je tako običajno navedeno, da je DDV neupravičen strošek, saj mora biti po eni strani zagotovljeno, da bo končni potrošnik nosil DDV, po drugi strani pa DDV, ki ga davčni zavezanec lahko odbije, ne predstavlja stroška tega davčnega zavezanca, temveč odbitni DDV davčni zavezanec izkazuje kot terjatev do države, kar pomeni, da bi bil takšnemu davčnemu zavezancu DDV priznan dvakrat (preko odbitka DDV in preko financiranja projekta iz državnega proračuna). Navedeno torej pomeni, da se občina, ki bo zgradila omrežje, vendar pa v zvezi z omrežjem ne bo opravljala nobene obdavčljive dejavnosti, šteje za končnega potrošnika in mora zagotoviti sredstva za plačilo DDV iz drugih virov. Občina, ki pa bo v zvezi z omrežjem opravljala obdavčljivo dejavnost, v zvezi s katero bo imela pravico do odbitka DDV, bo vračilo odbitnega DDV uveljavila preko obračuna DDV, zato ta del za občino ne predstavlja njenega stroška poslovanja.

V skladu s 76. členom Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št 117/06 in 52/07 , v nadaljevanju ZDDV-1) mora DDV plačati vsak davčni zavezanec, ki opravi obdavčljivo dobavo blaga ali storitev, razen v primerih, ko ZDDV-1 določa, da je dolžna plačati DDV druga oseba. V primeru gradnje odprtega širokopasovnega omrežja v občini je dolžan obračunati DDV dobavitelj, ki bo izvedel gradnjo tega omrežja. Način financiranja pa ne vpliva na davčno obveznost dobavitelja.

Davčni zavezanec ima skladno s 63. členom ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij ali tistih oproščenih transakcij, za katere ZDDV-1 izrecno določa pravico do odbitka. Občina si na tej podlagi lahko zaračunani DDV v zvezi z gradnjo omrežja odbije le v primeru, če bo to omrežje uporabila za opravljanje svoje obdavčene dejavnosti, sicer pa pravice do odbitka nima in se šteje za končnega potrošnika.

V zvezi s priloženim dopisom davčnega zavezanca, v katerem sta navedeni dve možnosti financiranja DDV, kadar je v razpisu DDV opredeljen kot neupravičen strošek, Ministrstvo za finance meni:

Kot prvo možnost davčni zavezanec navaja, da bi občina lahko bila v tem projektu (teoretično) davčni zavezanec (režijski obrat) in bi v tem primeru ob soglasju Ministrstva za finance DDV ne bil strošek, saj bi se kot vstopni DDV obračunal in bi ga država vrnila.

Razumemo, da bi občina po tej varianti v zvezi z gradnjo omrežja ustanovila režijski obrat, ki bo sam zgradil omrežje oziroma bo za to izgradnjo najel podizvajalce, ki bodo za račun režijskega obrata zgradili omrežje. Režijski obrat bo DDV, ki mu ga bodo obračunali podizvajalci, lahko odbil le pod pogojem, če bo omrežje uporabil za opravljanje svoje obdavčene dejavnosti. V kolikor bo režijski obrat prenesel upravljanje na drugo osebo, bo imel pravico do odbitka le v primeru, če bo ta oseba izdajala račune v imenu in za račun režijskega obrata. Pri tem Ministrstvo za finance ne izdaja soglasij glede upravičenosti stroška DDV, temveč to izhaja iz določil ZDDV-1.

Kot drugo možnost pa davčni zavezanec navaja prenos investitorstva (delegiranje) na izbranega izvajalca. V tem primeru občina prenese tudi svoj del investitorstva na izvajalca – zasebnega partnerja – davčnega zavezanca. Med občino in pooblaščenim investitorjem se ne fakturira ali izstavlja situacij, ampak izvajalec izstavlja zahtevke za pokritje soinvestitorskega (občinskega oziroma ESSR – Evropski sklad za regionalni razvoj) dela investicije.

Glede na to, da je navedeno premalo podatkov, da bi se do zadeve lahko opredelili konkretneje, menimo, da je v zvezi s to možnostjo potrebno razjasniti:

• odnos med davčnim zavezancem in občino in
• odnos med občino in izbranim zasebnim partnerjem (soinvestitorjem).

Ko gre za odnos med davčnim zavezancem in občino razumemo, da občina za davčnega zavezanca ne bo opravila nobene dobave blaga in storitev, temveč bo od njega prejela le investicijski transfer. Investicijski transfer ni predmet DDV in se lahko porabi za plačilo investicije, razen za DDV. Občina, ki si DDV ne bo smela odbiti, ker v zvezi z omrežjem ne bo opravljala nobene obdavčljive dejavnosti, bo strošek DDV morala tako nadomestiti iz drugih virov.

V odnosu med občino in izbranim soinvestitorjem je v dopisu davčnega zavezanca navedeno, da bo izbrani soinvestitor zgradil, upravljal in vzdrževal omrežje. Pri tem naj bi vložil 20 % vrednosti projekta, davčni zavezanec pa naj bi preko ESRR sofinanciral 80 % vrednosti projekta. Razumemo, da bo omrežje do dokončanja projekta v lasti soinvestitorja, po dokončanju pa bo 80 % vrednosti omrežja preneseno v last občine, 20 % vrednosti omrežja pa bo ostalo v lasti soinvestitorja, ki bo na podlagi pogodbe o upravljanju z zgrajenim omrežjem upravljal in zaračunaval stroške upravljanja operaterjem. Po poteku določenega obdobja (npr. 20 let) bo 20 % omrežja, ki je v lasti soinvestitorja, dokončno preneseno na občino.

Z vidika uveljavljanja odbitka DDV pri soinvestitorju je potrebno razjasniti, na kakšen način bo opravljen prenos 80 % lastništva iz soinvestitorja na občino. Soinvestitor si načeloma lahko odbije DDV od 20 % omrežja, ki je v njegovi lasti in od 80 % omrežja, ki je prešlo v last občine, če bo prenos lastništva predmet obdavčitve z DDV. Če bo prenos lastništva opravljen brezplačno, mora soinvestitor obračunati DDV na podlagi 7. člena ZDDV-1.

Po drugi strani pa je v dopisu davčnega zavezanca navedeno tudi, da bo soinvestitor upravljal s celotnim sistemom, torej s celotnim omrežjem, ki bo v skupnem lastništvu občine in soinvestitorja. Navedeno lahko razumemo, da bo soinvestitor zaračunaval stroške upravljanja operaterjem za celotno omrežje, torej tudi za del omrežja, ki je v lasti občine. Iz informacij, kaj naj bi vsebovala pogodba o upravljanju, ni jasno, na kakšen način bo občina uporabo njenega dela omrežja zaračunavala soinvestitorju. Navedeno je le, da bodo prihodki od storitev upravljanja, ki bi sicer pripadali občini, s pogodbo o upravljanju odstopljeni soinvestitorju. Z namenom, da bi se tudi občini zagotovila pravica do odbitka DDV v zvezi z njenim delom omrežja, menimo, da bi morala občina za uporabo njenega dela omrežja soinvestitorju zaračunavati uporabnino, ki je predmet obdavčitve z DDV.