Pojasnilo DURS, št. 4230-95/2008-2, 19. 6. 2008

Na vprašanje, kako se obdavči prodaja osnovnih sredstev (avtodoma in tovornega vozila), ki jih je zavezanec nabavil od prodajalca, davčnega zavezanca iz druge države članice EU, ki je na računu obračunal DDV na podlagi posebne ureditve za rabljeno blago, odgovarjamo:

Od dobave motornega vozila, ki je ni mogoče uvrstiti v oproščeno dobavo, je treba obračunati DDV.

Obrazložitev:

Oprostitev plačila DDV za dobavo blaga, pri nabavi katerega davčni zavezanec ni imel pravice do odbitka v skladu z določbo 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07), določa tretja točka 44. člena tega zakona. Omenjena določba je povzeta po določbi 13.(B)(c) člena Šeste direktive, ki jo je nadomestila določba 136. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1).

V skladu z obrazložitvijo, ki jo je podalo v Sodišče Evropskih skupnosti (nadaljevanju Sodišče ES) v 24. odstavku sodbe C-280/04, Jyske Finans A/S proti Skatteministeriet, se oprostitev iz določbe 13.(B)(c) člena Šeste direktive nanaša le na dobave blaga, katerega nakup v skladu z nacionalno zakonodajo ni bil upravičen do odbitka. Besedilo tega člena glede tega ne dopušča nobene druge razlage, ki bi omogočala, da bi se davčni zavezanec, ki se ni mogel sklicevati na tako izključitev, izognil dvojni obdavčitvi.

Če nacionalna zakonodaja določa, da lahko podjetja odbijejo davek od nakupov, namenjenih dejavnosti podjetja, iz tega izhaja, da če tako podjetje kupi vozilo, ta nakup, v smislu člena 13.(B)(c) Šeste direktive, ni predmet izključitve pravice do odbitka v skladu s členom 17(6) navedene direktive. Nadaljnja prodaja tega vozila se tako ne bi smela obravnavati kot dobava, ki bi bila deležna oprostitve plačila DDV, določene v členu 13.(B)(c). Okoliščina, da tak nakup ni upravičen do odbitka zato, ker se ta nakup izvrši pri prodajalcih, ki tudi sami v skladu z nacionalno zakonodajo niso mogli odbiti vstopnega DDV za nakup vozil in zato niso obračunali DDV, ni pomembna za uvrstitev teh nakupov pri uporabi člena 13 Šeste direktive.

Sodišče ES je v navedeni sodbi razsodilo, da je treba določbe člena 13(B)(c) Šeste direktive razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, v skladu s katero so predmet DDV transakcije, s katerimi davčni zavezanec preprodaja, potem ko ga je sam uporabil, blago, katerega nakup ni bil predmet izključitve pravice do odbitka v skladu s členom 17(6) navedene direktive, čeprav za ta nakup, opravljen pri davčnih zavezancih, ki niso mogli obračunati DDV, ni bilo možno odbiti vstopnega DDV.

Dobava rabljenega motornega vozila, ki jo opravi davčni zavezanec na ozemlju Slovenije za plačilo, pomeni v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZDDV-1 obdavčljiv dogodek, na podlagi katerega nastane obveznost obračuna DDV. Če dobave blaga ni mogoče uvrstiti med oprostitve plačila DDV, ki jih predpisuje ZDDV-1, je treba od te dobave obračunati DDV v skladu s splošno ureditvijo od davčne osnove, kot jo določa 36. člen ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki prodaja rabljeno motorno vozilo na ozemlju Slovenije, ki ga je predhodno nabavil od prodajalca znotraj EU in mu je obračunal DDV od razlike v ceni, mora tako od te dobave obračunati DDV po splošni 20 % stopnji.

V obravnavanem primeru bi se lahko davčni zavezanec pri nabavi tovornega vozila in avtodoma dogovoril s prodajalcem, da za dobavo rabljenega blaga uporabi splošno ureditev in ne posebne ureditve za obdavčljive preprodajalce. To namreč omogoča določba 319. člena Direktive Sveta 112, ki so jo dolžne uporabljati vse države članice EU (v slovenskem ZDDV-1 je določba povzeta v 106. členu). V tem primeru bi se davčni zavezanec izognil dvojni obdavčitvi tako, da bi od nabave uveljavljal pravico do odbitka DDV, saj kot je zgoraj navedeno, nabava tovornih vozil ne spada v ureditev izključitve pravice do odbitka DDV iz 66. člena ZDDV-1, avtodom pa je nabavljen za namene dajanja v najem, ki je po ZDDV-1 obdavčena dejavnost.