Pojasnilo DURS, št. 4230-124/2007, 20. 9. 2007

Vprašanje zavezanca:

• ali se storitve namestitve obravnavajo kot storitve oglaševanja,
• in ali se obravnava storitev spremeni, če je konkretno mesto namestitve blaga natančno določeno (t. j. če naročnik izbere prostor postavitve blaga),
• in ali se obravnava storitve spremeni, če razstavne police zagotovi naročnik storitve.

Zavezanec navaja dobavo storitev namestitve, ki jo na podlagi pogodbe opravi izvajalec za naročnika storitve, ki je hkrati tudi dobavitelj tega blaga, izvajalec storitve pa je prodajalec končnim kupcem, s katero izvajalec omogoča naročniku, da so njegovi izdelki nameščeni na posebej vidnem prodajnem prostoru (npr. prodajna polica v višini oči) ali v delu prodajnega prostora, ki omogoča boljšo izpostavljenost (npr. prostor ob blagajni). S pogodbo izvajalec zagotavlja boljšo vidnost in prepoznavnost izdelkov, večjo izpostavljenost izdelkov, postavitev razstavnih polic in različne promocijske dejavnosti za izbrane izdelke.

Odgovor:

Storitev nameščanja blaga, če je ne spremljajo dejavnosti, ki razširjajo sporočilo o obstoju in kakovosti blaga, ni storitev oglaševanja. Na to ne vpliva dejstvo, kdo zagotovi postavitev oglaševalskih panojev ali ekranov.

Obrazložitev:

V skladu z b) točko prvega odstavka 29. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 117/06 in 52/07) storitev oglaševanja velja za opravljeno v kraju, kjer ima naročnik sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, za katero je storitev opravljena, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva, če je storitev opravljena za davčnega zavezanca iz druge države članice ali za naročnika s sedežem zunaj Skupnosti. Pojma »oglaševanje« ne opredeljuje niti ZDDV-1 niti Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost - pravilnik (Uradni list RS, št. 141/06 in 52/07) niti Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11. 12. 2006, str. 1; v nadaljnjem besedilu: direktiva 112).

Sodišče Evropskih Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Sodišče ES) je zaradi zagotovitve enotnega izvajanja omenjene direktive pojem oglaševanja obrazložilo v več sodbah. V sodbah C-68/92, C-69/92 in C-73/92 je Sodišče ES razsojalo v tožbi Evropske komisije proti trem državam članicam (Francijo, Luksemburg in Španijo), ker so v svojo zakonodajo napačno prenesle obdavčitev različnih promocijskih, distribucijskih in organizacijskih storitev, ki so neposredno ali posredno povezane z oglaševanjem. Sodišče ES je v vseh treh primerih razsodilo, da je pojem oglaševanja iz točke e drugega odstavka 9. člena Šeste direktive (iz točke b prvega odstavka 56. člena direktive 112), ki zadeva kraj obdavčitve določenih storitev, pojem prava Skupnosti in ga je v izogib dvojni obdavčitvi ali neobdavčitvi treba razlagati enotno.

V vseh treh sodbah Sodišče ES tudi poudarja, da mora oglaševanje vedno vsebovati tudi sporočilo za kupce o obstoju in kakovosti blaga ali storitve z namenom povečanja prodaje. To sporočanje je običajno ustno, prek tiskanih medijev, radia ali televizije in drugih medijev, vendar pa ga je mogoče delno ali v celoti izvesti tudi na druge načine. Tako velja tudi za promocijske, distribucijske, organizacijske in druge dejavnosti, da razširjajo sporočila o obstoju in kakovosti določenega produkta (blaga ali storitve) z namenom povečanja prodaje.

Pomembna je tudi morebitna povezanost storitve nameščanja z dobavo blaga, v zvezi s katero se opravi omenjena storitev. V skladu s sodbami Sodišča ES*, ki zadevajo davčno obravnavo sestavljenih in enovitih (enotnih) transakcij, je treba ugotoviti, ali je storitev nameščanja neposredno povezana z dobavo blaga in pomeni le spremljevalno transakcijo k tej glavni dobavi (in se obdavči kot dobava blaga), ali sta dobava blaga in storitev nameščanja tega blaga dejansko dve med seboj ločeni transakciji, ki se tudi ločeno davčno obravnavata (določitev kraja dobave in kraja obdavčitve).

Storitev nameščanja velja za storitev oglaševanja, če skupaj z drugimi dejavnostmi pomeni sestavni del oglaševalske kampanje (na primer blago se dodatno oglašuje z drugimi pripomočki v prodajnem prostoru, kakor so razstavni panoji, ekrani in drugi sporočilni pripomočki, ki razširjajo sporočilo o obstoju in kakovosti tega blaga) in niso samo spremljevalne transakcije druge prvotne dobave (dobave blaga).

Samo nameščanje blaga torej ne velja za storitev oglaševanja, saj brez spremljevalnih dejavnosti ne vsebuje sporočila o kakovosti oglaševanega produkta, to pa je na podlagi navedenih sodb Sodišča ES eden od pogojev pri določanju storitve oglaševanja.

Na davčno obravnavo storitev nameščanja blaga ne vpliva dejstvo, kdo zagotavlja postavitev dodatnih pripomočkov, s katerimi se blago dodatno oglašuje. Da storitev nameščanja velja za storitev oglaševanja, je pomemben le obstoj navedenih spremljevalnih dejavnosti.

* Levob Verzekeringen BV, C-41/04 in CPP, C-349/96.