Opravilna številka: sodba U 435/2001
Datum: 08.11.2002

JEDRO:Tožnik do vračila spornega DDV preko odbitka vstopnega DDV ni upravičen, če je, kot zatrjuje sam, šlo za prenos sredstev kot dela podjetja v smislu 7. člena ZDDV, pri katerem se po tej zakonski določbi DDV ne obračuna in plača. Pravno podlago za zavrnitev priznanja ob prenosu sredstev plačanega DDV kot vstopnega DDV pa predstavlja določba devetega odstavka 40. člena ZDDV. Če je namreč ob prenosu sredstev kot dela podjetja na drugega davčnega zavezanca DDV obračunan in plačan, je obračunan in plačan brez podlage v zakonu in torej v višjem znesku, kot bi po zakonu moral biti. Obdarjencu, ki prejme blago na podlagi darilne pogodbe, ni mogoče izdati računa za to blago in mu tako tudi ni mogoče zaračunati DDV. Če je torej tožniku kot obdarjencu bil DDV zaračunan (ter ga je, kot zatrjuje, tudi plačal), mu je bil zaračunan neupravičeno. Če pa mu je bil DDV zaračunan neupravičeno, potem po izrecni določbi devetega odstavka 40. člena ZDDV plačanega DDV ne more uveljaviti kot vstopnega DDV.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A z dne 21. 4. 2000, s katero je le-ta ugotovil, da znaša pri tožniku presežek davka na dodano vrednost (DDV) po obračunu za mesec januar 2000 35.528 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da tožnik pogojev za uveljavitev pravice do odbitka vstopnega DDV po Zakonu o davku na dodano vrednost (ZDDV) in Pravilniku o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Pravilnik o DDV) ne izpolnjuje. Navaja, da sme po šestem odstavku 40. člena ZDDV davčni zavezanec odbiti vstopni DDV le, če je izkazan na računih iz 34. člena ZDDV, kakor natančno določa tudi Pravilnik o DDV v 78. členu, zato darilna pogodba, na podlagi katere je tožnik pridobil sporna osnovna sredstva, in ki ne vsebuje vseh podatkov, predpisanih v 34. členu ZDDV za račun, ne more predstavljati niti drugega ustreznega dokumenta v smislu 33. člena ZZDV, na podlagi katerega bi tožnik imel pravico do odbitka vstopnega DDV. Po mnenju tožene stranke pa niso izpolnjeni niti pogoji glede knjigovodstva davčnega zavezanca iz 56. člena ZDDV o obračunanem DDV na računih za prejeto blago (4. točka prvega odstavka) in o zagotovitvi podatkov o prejetih računih v knjigi prejetih računov (četrti odstavek 56. člena), kajti tožnik je v knjigo prejetih računov vpisal nabavo spornih osnovnih sredstev na podlagi darilne pogodbe in ne računa s predpisanimi obveznimi podatki. Tožena stranka zavrne tudi pritožbeni ugovor, da je tožnik DDV za sporni promet, ki je sicer po 8. členu Pravilnika o DDV neobdavčen, plačal, kajti če je tožnik prostovoljno plačal nekaj, kar ni bil dolžan plačati, ker naj bi šlo za prenos premoženja v smislu tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o DDV (torej od davčnega zavezanca - fizične osebe, na osebe, ki nadaljuje z opravljanjem dejavnosti za njim), lahko zahteva povračilo v drugem postopku, ni pa to predmet izpodbijane odločbe, saj se v tem postopku zgolj ugotavljajo pogoji za priznanje oziroma nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki mu glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre, ker ne izpolnjuje pogojev po 1. alinei šestega odstavka 40. člena ZDDV v zvezi z 78. členom Pravilnika o DDV. Odločitev prvostopnega davčnega organa je tako pravilna, vendar ne zgolj iz razlogov, ki jih je prvostopni organ navedel, namreč da ni bilo plačila, temveč tudi iz razlogov, ki jih je tožena stranka dopolnila. Po mnenju tožene stranke v primeru darila tako ni mogoče izdati dokumentov v smislu tretjega odstavka 33. člena ZDDV, na katerem je zaračunan promet blaga oziroma storitev ter so na njem navedeni podatki o prodanem blagu v smislu 34. člena ZDDV, kar posledično pomeni, da v takem primeru tudi ni mogoče uveljaviti odbitka vstopnega DDV, ker zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 40. členu ZDDV.

Tožnik je vložil tožbo najprej zaradi molka organa, ker tožena stranka ni odločila o njegovi pritožbi zoper odločbo prvostopnega davčnega organa, ko pa je tožena stranka odločbo o pritožbi izdala, pa je izjavil, da pri tožbi vztraja ter jo razširja tudi na novoizdano odločbo. Tožnik sodišču smiselno predlaga, naj odpravi odločbi prvostopnega davčnega organa in tožene stranke ter odloči, da mu mora tožena stranka vrniti preveč plačani DDV v višini 2,261.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2000 dalje. Navaja, da je kot samostojni podjetnik in zavezanec za DDV v mesecu januarju 2000 na podlagi darilne pogodbe prejel tovorno vozilo in prikolico, in sicer kot osnovni sredstvi za opravljanje svoje dejavnosti. Darovalec je bil njegov oče, prav tako podjetnik posameznik, ki je podarjena sredstva izkazoval med svojimi osnovnimi sredstvi. Navaja, da je šlo za brezplačen prenos osnovnih sredstev od enega gospodarskega subjekta na drug gospodarski subjekt, ki je po 7. členu ZDDV in tretjem odstavku 8. člena Pravilnika o DDV plačila DDV prost, da pa je njegov oče kot darovalec zaradi nepoznavanja predpisov in v skladu s pojasnili prvostopnega davčnega organa pri prenosu osnovnih sredstev obračunal DDV kot da bi ta sredstva prodal ter je glede na to izstavil tudi račun, DDV pa obračunal od tržne vrednosti darila, in sicer v znesku 1,805.000 SIT za tovorno vozilo ter 456.000 SIT za tovorno prikolico, obveznost plačila pa je bila v pogodbi določena za tožnika. Ker je tako tožnik DDV plačal, je na podlagi prvega odstavka 40. člena ZDDV vložil zahtevo za vračilo plačanega DDV. Prvostopni davčni organ pa je po vložitvi zahteve pri tožniku opravil inšpekcijski pregled, v izdani odločbi pa je nato njegov zahtevek zavrnil s sklicevanjem na 40. člen ZDDV ter z utemeljitvijo, da je bila oprema, za katero tožnik uveljavlja vračilo vstopnega DDV, pridobljena brezplačno. Tožnik meni, da je bilo pri odločanju nepravilno uporabljeno materialno pravo, kajti po njegovem mnenju iz ZDDV ter samega sistema obdavčenja z DDV izhaja, da se sme obračunani in plačani DDV upoštevati kot vstopni DDV v vsakem primeru, če je bil zaračunan davčnemu zavezancu in če je bilo nabavljeno blago namenjeno za opravljanje dejavnosti. Če bi tožnik plačanega DDV ne mogel uveljavljati kot vstopnega DDV, potem bo ta davek moral obračunati v ceni storitve prevoza ter bo posredno prišlo do dvakratnega obdavčenja, kar pa sistem DDV izključuje prav s pravico davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV. ZDDV le v treh, izrecno naštetih primerih, ne omogoča odbijanja vstopnega DDV, to pa so primeri iz osmega odstavka 40. člena ZDDV (če ga zaračuna oseba, ki ni davčni zavezanec), tretjega odstavka 40. člena ZDDV (če se nabavlja blago, za katerega ni možno odbijati vstopnega DDV) ali če gre za nabave iz neposlovnih razlogov (5. člen ZDDV v povezavi s 16. členom Pravilnika o DDV), in glede na to, ker pritožniku za nobenega navedenih primerov ne gre, tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev njegovega zahtevka. Sicer pa po tožnikovem mnenju iz vpisa zakonskega dejanskega stanu prvega odstavka 40. člena ZDDV izhaja, da način pridobitve blaga: odplačno oziroma neodplačno, za odločitev v zadevi ne predstavlja relevantne okoliščine, ter da je bistveno, da je bil DDV obračunan oziroma plačan. Razlaga prvostopnega davčnega organa ne vzdrži, saj bi sicer tudi pri odplačnih prenosih kupec bil upravičen do odbitka vstopnega DDV le tedaj, če oziroma ko bi izvršil plačilo. Tožnik meni, da njegov položaj, ker je DDV plačal, čeprav to ni bilo potrebno, ne more biti slabši, kot če bi ravnal v skladu s 7. členom ZDDV. Tožnik še navaja, da obstaja v odločbi prvostopnega davčnega organa neskladnost med dispozitivom in obrazložitvijo, kar je po 213. členu ZUP kršitev pravil postopka, kajti v dispozitivu ni odločeno o njegovem zahtevku za vračilo vstopnega DDV ter navedeno zgolj pojasnjuje davčni organ v obrazložitvi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V obravnavani zadevi je sporna pravica do priznanja ob neodplačnem prenosu blaga plačanega DDV kot vstopnega DDV. Zato je tožena stranka tožnikovo upravičenost do vračila plačanega DDV preko vstopnega DDV pravilno obravnavala na podlagi 40. člena ZDDV, ki pravico in pogoje za uveljavljanje (odbitka) vstopnega DDV ureja.

Pravilno je po presoji sodišča stališče tožene stranke, da tožnik do vračila spornega DDV preko odbitka vstopnega DDV ni upravičen, če je, kot zatrjuje sam, šlo za prenos sredstev kot dela podjetja v smislu 7. člena ZDDV, pri katerem se po tej zakonski določbi DDV ne obračuna in plača, in pravilni so tudi njeni razlogi, čeprav zanje ni navedla pravne podlage. Pravno podlago za zavrnitev priznanja ob prenosu sredstev plačanega DDV kot vstopnega DDV pa predstavlja določba devetega odstavka 40. člena ZDDV, po kateri davčni zavezanec nima pravice do odbitka kot vstopnega DDV, DDV, izkazanega na računu v višjem znesku, kot bi moral biti po zakonu, tudi če je ta DDV plačan. Če je namreč ob prenosu sredstev kot dela podjetja na drugega davčnega zavezanca DDV obračunan in plačan, je obračunan in plačan brez podlage v zakonu in torej v višjem znesku, kot bi po zakonu moral biti.

Prav pa ima tožena stranka tudi, da obdarjencu, ki prejme blago na podlagi darilne pogodbe, ni mogoče izdati računa za to blago in mu tako tudi ni mogoče zaračunati DDV. Če je torej v obravnavanem primeru tožniku kot obdarjencu bil DDV zaračunan (ter ga je, kot zatrjuje, tudi plačal), mu je bil zaračunan neupravičeno. Če pa mu je bil DDV zaračunan neupravičeno, potem po izrecni določbi devetega odstavka 40. člena ZDDV plačanega DDV ne more uveljaviti kot vstopnega DDV. Tožnik glede na navedeno nima prav, da se obračunani in plačani DDV sme upoštevati kot vstopni DDV v vsakem primeru, če je bil zaračunan davčnemu zavezancu in če je bilo nabavljeno blago namenjeno za opravljanje dejavnosti, kajti na podlagi izrecne zakonske določbe devetega odstavka 40. člena ZDDV neupravičeno (brez podlage v zakonu) obračunanega DDV kot vstopnega DDV ni mogoče uveljaviti.

Neutemeljen pa je tudi tožnikov ugovor kršitve pravil postopka, ki naj bi jo davčni organ storil s tem, ko ni odločil o njegovem zahtevku za vračilo DDV. Prvostopni davčni organ je namreč sporno odločbo izdal v postopku, vodenem po uradni dolžnosti, v zadevi inšpekcijskega pregleda obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost in ne v postopku na vlogo tožnika kot stranke. Sicer pa predpisi o DDV tudi ne predvidevajo odločanja o zahtevkih za vračilo DDV, uveljavljanih na obrazcih za obračun davka na dodano vrednost kot zahteve po vračilu presežka DDV v davčnem obdobju, kot o zahtevah, na podlagi katerih se uvede (upravni) postopek.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (tretji odstavek 23. člena ZUS).

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si