Opravilna številka: sodba U 293/2006
Datum: 07.12.2007

JEDRO: Da bi morala možnost vplivanja, ki se zahteva po 18. členu ZDDPO, izhajati iz korporacijske - statusne povezanosti družb in iz statusnega načina obvladovanja, ZDDPO ne določa. Po ZDDPO, ki je v tem pogledu sedes materiae, je pomemben dejanski vpliv oziroma celo samo možnost takšnega vplivanja. Za določanje transfernih cen je v 10. členu ZDDPO predpisana metoda primerjalnih cen, ki pa morajo biti med seboj primerljive, kar pomeni, da je treba pri ugotavljanju tržne cene poleg končne cene proizvoda primerjati tudi elemente poslovanja, ki vplivajo na njeno višino - vse s ciljem, da se ugotovijo tiste cene, ki bi veljale, če bi poslovanje potekalo pod normalnimi tržnimi pogoji, in s tem doseže namen citirane zakonske določbe.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožeče stranke ter prvostopno odločbo Davčnega urada A. v delu, ki se nanaša na obračun zamudnih obresti od obveznosti, naloženih v točki I izreka, spremenila tako, da se obračunajo od 17. 10. 2005 do plačila, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. S tem je vzdržala v veljavi odločitev prve stopnje, po kateri se tožeči stranki od povečane davčne osnove v višini 181 410 237,53 SIT nalaga plačilo razlike med plačano akontacijo in davkom od dobička, odmerjenim pri inšpekcijskem pregledu, po stopnji 25% v višini 45 295 267,28 SIT ter zamudne obresti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da gre v konkretnem primeru za ponovljen inšpekcijski pregled pri tožeči stranki, na podlagi sodbe Upravnega sodišča, v katerem naj bi prvostopni organ ponovno ugotavljal, ali je izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 18. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 14/03 - v nadaljevanju: ZDDPO), to je povezanost med tožečo stranko in B.B.B. oziroma takšna možnost vplivanja, ki predstavlja razlog za ugotavljanje transfernih cen na podlagi 10. člena ZDDPO. Pri inšpekcijskem pregledu pri tožeči stranki za leto 1994 je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeča stranka v tem letu 99,6% vseh prihodkov, to je 1 381 285 455, 00 SIT ustvarila s prodajo proizvodov B.B.B., medtem ko je svoje proizvode prodajala drugim kupcem le občasno. Pri pregledu izdanih faktur in po opravljeni primerjavi poslov je bilo ugotovljeno, da so bile cene za druge kupce višje od tistih, po katerih je tožeča stranka svoje proizvode prodajala B.B.B. Obenem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka pretežni del reprodukcijskega materiala (dan stare piščance in krmo) nabavljala pri B.B.B. po cenah, ki so bile nižje od cen za iste proizvode pri ostalih dobaviteljev. Zato se je preverjala povezanost med pravnima osebama v smislu drugega odstavka 18. člena ZDDPO, pri tem pa je bilo ugotovljeno, da gre med njima tako za kapitalsko kot poslovno povezanost, pa tudi za medsebojni vpliv pri sprejemanju poslovnih odločitev. Kapitalska oziroma poslovna povezanost kot prvi pogoj iz navedene določbe, glede na sklenjeno pogodbo o medsebojnem sodelovanju z dne 27. 11. 1992, v postopku nikoli ni bila sporna. Pri presoji drugega pogoja, to je možnosti vplivanja B.B.B. na odločitve tožeče stranke, pa so bila v ponovljenem postopku (v skladu z napotki sodbe) uporabljene določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD) o povezanih osebah in Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju: SRS), ker specialna predpisa, to je Zakon o zadrugah in Zakon o računovodstvu, tega ne urejata. Pri tem je bilo po presoji tožene stranke pravilno ugotovljeno, da je vpliv oziroma možnost vplivanja s strani B.B.B. na odločanje tožeče stranke v konkretnem primeru podana. Možnost vplivanja izhaja že iz pogodbe o poslovnem sodelovanju in dejstva, da sta obe pravni osebi nastali iz istega podjetja, izhaja pa tudi iz povezanosti obeh pravnih oseb na vodstveni ravni, iz pogodbe o prenosu premoženja in organiziranosti ter registracije davčnega zavezanca, kot to podrobno opisuje prvostopni organ v svojih razlogih. Možnost vplivanja po presoji tožene stranke nesporno izhaja iz dejstva, da je bila osnovna dejavnost tožeče stranke, to je organiziranje brojlerske vzreje, v celoti podrejena vsakoletnim gospodarskim načrtom B.B.B., ki se pojavlja kot prodajalec vzrejenih piščancev. S tem se B.B.B. pojavi kot obvladujoča družba in tožeča stranka kot odvisna družba iz 462. člena ZGD, saj navedena pogodba omogoča B.B.B., da izvaja svojo voljo pri upravljanju in ima prevladujoč vpliv na vodenje poslov tožnice. B.B.B. je imel po pogodbi tudi možnost bistveno usmerjati odvisno družbo pri odločanju o financiranju in poslovanju skozi vprašanje bilančnega dobička. Na doseženem poslovnem izidu tožeče stranke se namreč skoraj v celoti odraža vpliv cen reprodukcijskega materiala in vzrejenih piščancev, te pa so bile določene na sejah izvršilnega odbora in kolegija glavnega direktorja B.B.B., kjer je bil prisoten tudi direktor tožnice. Kot izhaja iz zapisnikov o sejah, je bil kolegij glavnega direktorja B.B.B. tisto telo, kjer so se oblikovali letni plani dela, količina in obseg proizvodnje pri tožeči stranki glede na možnost prodaje s strani B.B.B. ter medsebojne obračunske cene, na tej ravni pa se je obravnavala tudi problematika v zvezi z likvidnostjo, plačili, kadri, sanacija, lastninjenje in ostalo. Na ta način so bili določeni najpomembnejši elementi poslovne politike, ki se odražajo pri obeh družbah, vse navedeno pa kaže, da so podane relevantne okoliščine tako v smislu ZGD kot SRS in je s tem za ugotavljanje povezanosti med družbama izpolnjen tudi drugi pogoj iz 18. člena ZDDPO, posledično pa pride v poštev uporaba tretjega odstavka 10. člena ZDDPO pri ugotavljanju prihodkov ter prvi odstavek 18. člena ZDDPO pri ugotavljanju odhodkov. Pri ugotavljanju transfernih cen oziroma odmika od povprečnih cen v smislu 10. člena ZDDPO pa je prvostopni organ po podatkih spisov preveril celotno predloženo dokumentacijo tožeče stranke ter nato v celoti upošteval izračune, ki jih je naredila tožeča stranka in iz katerih izhaja, da je kot osnovo za izračun povečanja prihodkov iz naslova transfernih cen v letu 1994 upoštevala cene, ki jih je dosegla pri prodaji svojih proizvodov na prostem trgu med nepovezanimi osebami. Podatki o cenah na prostem trgu so bili preverjeni tudi na Statističnem uradu, Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj ter na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Prodajne cene so razvidne iz kalkulacij za kilogram vzrejenega piščanca, ki so veljale v letu 1994 ter iz sklepov o sprejemu normativov in stroškovnikov na sejah izvršilnega odbora in kolegija direktorja B.B.B., ki jih je nato sprejel oziroma potrdil upravni odbor tožeče stranke. Na ta izračun je dodana še razlika do cene, po kateri je tožnik prodajal proizvode v letu 1994 zunanjim kupcem. Na tej podlagi je prvostopni organ ugotovil odstopanje od povprečne cene, to pa je upošteval pri izračunu prihodkov iz naslova transfernih cen ter posledično za znesek 181 410 237,53 SIT pravilno povečal davčno osnovo. - V zvezi s pritožbenimi ugovori tožena stranka poudarja, da je bila povprečna tržna cena ugotovljena na podlagi izračunov tožeče stranke same ter da zato ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da cena, dosežena z nepovezanimi osebami, glede na obseg te prodaje (0,4%) ne more predstavljati primerljive tržne cene. Ker gre v obravnavanem primeru za prodajo med povezanima osebama, je bil tožnik pri ugotavljanju transfernih cen za davčne namene dolžan popraviti cene na tržni nivo in tako določiti osnovo za davek od dobička. Ker tožnik sam tega ni storil, je cene utemeljeno ugotavljal davčni organ, in sicer na podlagi ustrezne metode - z metodo notranje primerjave, na podlagi dokumentacije in izračunov tožeče stranke. Uporabljena metoda je po presoji tožene stranke za konkreten primer primerna in zanesljiva, zunanja primerjava poslovanja pa nepotrebna, oziroma je sploh ni mogoče uporabiti, saj zunanje primerljive tržne cene v Sloveniji ni, ker razen tožeče stranke nihče ni opravljal tovrstnega prometa. Podatki spisa in odločbe dajejo dovolj podlage za preizkus pravilnosti izračunanih cen, saj je prvostopni organ pri ugotavljanju odstopanja od povprečnih cen upošteval podatke in izračune, ki jih je opravila tožeča stranka, razmere na trgu, pogodbene pogoje in poslovno strategijo ter podatke o ceni, ki jo je tožeča stranka dosegla v razmerju z zunanjimi kupci. Zato tožena stranka tudi pritožbene ugovore v tej smeri v celoti zavrne kot neutemeljene. Upošteva pa pritožbeno navedbo, ki se nanaša na zamudne obresti ter, glede na to, da gre za zadevo iz 406. člena ZDavP-1, izrek prvostopne odločbe v tem delu spremeni v skladu z napotki, ki jih je dalo Ustavno sodišče v svoji odločbi (št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004).

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu in predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari, oziroma podrejeno, da odločbo tožene stranke odpravi ter ji zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da se ne strinja z zavrnilnim delom izpodbijane odločitve in poudarja, da z B.B.B. nista povezani osebi v smislu določb 18. člena ZDDPO. Bistvena je, glede na napotke v sodbi, ugotovitev, ali ima B.B.B. vpliv na sprejemanje odločitev tožeče stranke na takšen način, da jo je mogoče šteti za obvladujočo družbo in tožečo stranko kot odvisno, in ali ima (B.B.B.) možnost, da izvaja sankcije, če davčni zavezanec ne ravna po njeni volji. Pri tem je možnost vplivanja na vodenje nesporno podana, kadar ima obvladujoča družba možnost imenovati člane organa vodenja v odvisni družbi. Posredno pa je glede na napotke sodišča pomembna tudi 9. točka Uvoda v SRS, po kateri je matično podjetje tisto, ki ima eno ali več odvisnih podjetij, ki jih usmerja in ima torej večinski vpliv preko večine glasov oziroma možnost imenovati večino članov upravnega odbora. Matično podjetje ima torej po SRS večinski vpliv v odvisnem podjetju takrat, ko ima na podlagi lastniškega deleža ali na drugi pravni podlagi korporacijske pravice v drugem podjetju, zlasti članske pravice, v smislu možnosti odločanja ali možnosti sodelovanja pri odločanju in ima na ta način možnost udejanjanja lastne volje pri poslovanju podjetja - ne zgolj kot prepričevanje tistih, ki v podjetju odločajo, ampak v smislu podeljenih pristojnosti pri sprejemanju odločitev. Izpolnjevanje drugega pogoja v tem smislu pa v konkretnem primeru ni podano. Tožena stranka namreč ni z ničemer izkazala možnost takšnega vpliva - preko absolutne večine v upravnem odboru ali preko možnosti imenovanja absolutne večine v njem, kar bi po sodbi nesporno kazalo na možnost vpliva na vodenje. Tudi ni izkazala, da obstoji kakršnakoli možnost vplivanja na njegovo vodenje z določenimi sredstvi za obvladovanje. Pogodba o poslovnem sodelovanju takšne možnosti vpliva na izkazuje. Izkazuje namreč poslovno povezanost in s tem izpolnjeni prvi pogoj, ne pa tudi dejstva obvladovanja v smislu 462. člena ZGD. Vodstveni organi tožeče stranke so samostojno sprejemali vse poslovne odločitve, na katere predstavniki B.B.B. niso imeli nobenega vpliva. Sodelovanje na skupnih sestankih ne predstavlja vpliva na sprejemanje odločitev. Gre za dogovore o poslih v smislu pogajanj, ne gre pa za vplivanje na odločitve, ki bi pripeljalo do tega, da je izpolnjen drugi pogoj za povezani osebi. Tudi dejstvo, da sta tožeča stranka in B.B.B. nastala iz istega podjetja, za odločitev o izpolnjevanju drugega pogoja ni pomembno. Pogodba se nanaša na medsebojne obveznosti v zvezi s premoženjem podjetja, kar pa ne pomeni možnosti vplivanja na sprejemanje odločitev. Ugotovljena kapitalska povezava med družbama po pogodbi pa predstavlja nesporno ugotovljeno prvo merilo. Tožena stranka torej ni v ničemer utemeljila statusa tožeče stranke kot odvisne družbe v smislu 462. člena ZGD, s tem pa ni izpolnjen drugi pogoj - možnost vplivanja na odločitve, zaradi česar je davčni organ nepravilno uporabil materialno pravo (18. člen ZDDPO), ko je štel, da gre pri tožeči stranki in B.B.B. za povezani osebi in je posledično neutemeljeno ugotavljal transferne cene. Razen tega je davčni obračun temeljil na pravilnih podatkih, tako da za oceno davčne osnove ni bilo podlage, uporabljene cene pa ne morejo služiti kot primerljive tržne cene. Ugotovljeno je namreč bilo, da primerljive tržne cene v Sloveniji ni, saj je bil inšpicirani promet edini takšen promet v Sloveniji. Kot tržno ceno pa je davčni organ uporabil ceno, ki jo je tožeče stranka dosegla zgolj ob prodaji zanemarljivih viškov proizvodnje, v obsegu, manjšem kot 0.4% celotne prodaje. Zato ni mogoče govoriti o povprečni tržni ceni in o prodaji na primerljivem trgu. Nesporno je, da na trgu cena za nekaj 100 piščancev ne more biti enaka ceni za nekaj milijonov piščancev, kar izhaja že iz osnovnega poznavanja trga in ekonomskih zakonitosti. In ker primerjalne tržne cene na slovenskem trgu ni, je po mnenju tožeče stranke cena za 99,6% piščancev proizvodnje edina obstoječa cena, ki se je oblikovala na trgu in edina, ki lahko predstavlja tržno ceno za tolikšen obseg prodaje. Zato je izračun davčnega organa nepravilen, poslovanje po povprečnih tržnih cenah, kot jih zahteva davčni organ, pa bi pri tožniku pripeljalo do propada proizvodnje. Tožeča stranka še navaja, da je v konkretnem primeru zastarala pravica do izterjave davka. Zastaranje bi bil davčni organ dolžan, glede na obstoječo prakso, upoštevati po uradni dolžnosti ter posledično, zaradi zastaranja pravice do izterjave davčnega dolga in s tem pomanjkanja pravnega interesa tožene stranke za izdajo izpodbijane odločbe, postopek ustaviti. Ker tožena stranka ni tako ravnala, ni ravnala po pravilih postopka, to pa vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da glede povezanosti družb obstoj prvega pogoja (kapitalska in poslovna povezanost) ni sporen, pri ugotavljanju drugega pogoja iz 18. člena ZDDPO (možnost vplivanja na odločanje tožeče stranke) pa je bilo treba sporno okoliščino presoditi z upoštevanjem ZGD in SRS. V ponovljenem postopku so bili napotki sodišča v celoti upoštevani ter izpolnjenost drugega pogoja presojena še z uporabo določb VII. poglavja ZGD, ki se nanašajo na povezane osebe in SRS. Ugotovljena je bila na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju ter dejstva, da sta obe družbi nastali iz istega podjetja, možnost vplivanja pa izhaja še iz povezanosti obeh pravnih oseb na vodstveni ravni, iz pogodbe o prenosu premoženja ter iz organiziranosti in registracije tožeče stranke. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da med pravnima osebama obstajajo posebna razmerja, ki niso normalna tržna, temveč da gre za povezani osebi, od katerih je tožeča stranka odvisna, B.B.B. pa obvladujoča družba. Zato bi tožeča stranka v davčnem obračunu morala upoštevati prihodke iz naslova transfernih cen kot prihodke, dosežene pri prodaji piščancev povezani osebi. V zvezi s tožbenim ugovorom zastaranja pa tožeče stranka navaja, da gre v konkretnem primeru za odmero davka in ne za izterjavo ter da zato ugovor zastaranja pravice do izterjave nima vpliva na obravnavano odločitev. Zastaranje pravice do odmere davka pa po ugotovitvah tožene stranke v konkretnem primeru ni nastopilo.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Na naroku za glavno obravnavo tožeča stranka vztraja pri tožbi in poudarja, da tožena stranka ni sledila napotkom sodišča in ni ugotavljala dejanske možnosti vplivanja in izvrševanja sankcij v smislu korporacijske statusne povezanosti med družbama, temveč je obvladovanje utemeljila zgolj na pogodbeni povezanosti, kar pa ne pomeni statusnega načina obvladovanja družbe. Možnost vplivanja na podlagi pogodbenih odnosov ni relevantno, ampak je relevantna le tista možnost vplivanja, ki izhaja iz korporacijske statusne povezanosti družb. ZGD kot pogodbeno obvladovanje določa le pogodbo o obvladovanju in pogodbo o delitvi dobička. Pogodba o poslovnem sodelovanju, ki je bila sklenjena v konkretnem primeru, pa teh značilnosti nima. V zvezi z izračunom transfernih cen pa poudari, da tožeča stranka ni naredila izračuna tržnih cen, temveč je pripravila le prikaz cen, ki jih je upoštevala v svojih bilancah. Tržnih cen tudi ni ugotavljal davčni organ. Te bi bilo mogoče v tistem času ugotavljati le s primerjavo cen, ki jih je na trgu ustvarjala C.C.C., te cene niso bile direktno primerljive. Vse to je tožeča stranka navedla že v svoji pritožbi z dne 11. 6. 1996 in zato ne drži navedba tožene stranke, da do sedaj na izračune ni imela pripomb. - Tožena stranka ravno tako vztraja pri odločitvi in navaja, da je sledila napotkom sodišča. V postopku je bila ugotovljena možnost vplivanja na poslovanje, ki jo zahteva zakon, vpliv pa je bil tudi dejansko ugotovljen. Predvsem je bilo skupno določanje cen in obsega proizvodnje, ki je bila praktično v celoti namenjena poslovanju z B.B.B. V zvezi z izračunom transfernih cen pa poudari, da je bil upoštevan izračun, ki ga je pripravila tožeča stranka sama. Tudi v ponovljenih postopkih so bili upoštevani izračuni, ki jih je naredila tožeča stranka že v prvem inšpekcijskem postopku, v katerem je poleg izračuna prihodkov pripravila tudi izračun (transfernih) odhodkov. Temu izračunu tožeča stranka v postopku ni ugovarjala. Primerljive zunanje tržne cene pa niso obstajale in zato zunanja primerjava ni bila mogoča. - V zvezi s prisilno izterjavo pa obe stranki pojasnita še, da je bil postopek prisilne izterjave odložen do odločitve sodišča, tako da se izterjava davčnih obveznosti po izpodbijani odločbi še ni začela.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V zvezi s tožbenim ugovorom zastaranja že tožena stranka v odgovoru na tožbo pravilno pove, da gre v konkretnem primeru za odmero davka in ne za prisilno izterjavo ter da zato ugovor zastaranja pravice do izterjave nima vpliva na obravnavano odločitev. Pravilno tudi ugotovi, da zastaranje pravice do odmere davka v konkretnem primeru ni nastopilo.

Prav tako je, po presoji sodišča, pravilno odločeno, da gre pri tožeči stranki in B.B.B. za povezani družbi v smislu 18. člena ZDDPO, in sicer iz vseh razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v obrazložitvi, in ki jih sodišče zato ne ponavlja. Iz razlogov dovolj jasno sledi, da je tožena stranka pri ponovnem odločanju sledila sodbi tega sodišča ter pri presoji možnosti vplivanja B.B.B. na odločitve tožeče stranke upoštevala tudi določbe ZGD in SRS, zato je trditev v tožbi, da tega ni storila, neutemeljena. Pri tem ni ugotovila le možnosti vplivanja, ki se zahteva po 18. členu ZDDPO, temveč že kar vpliv na odločanje, ki ga tožeča stranka sama poimenuje (v dopisu Agenciji pa plačilni promet A. z dne 9. 4. 1996) kot "usklajeno poslovanje" obeh podjetij in ki se tudi po presoji sodišča jasno kaže zlasti preko skupnega določanja cen ter preko skupnega določanja obsega in organizacije proizvodnje, ki je bila skoraj v celoti namenjena poslovanju s kombinatom B.B.B. Da bi morala možnost vplivanja izhajati iz korporacijske - statusne povezanosti družb in iz statusnega načina obvladovanja, ZDDPO ne določa. Po ZDDPO, ki je v tem pogledu sedes materiae, je pomemben dejanski vpliv oziroma celo samo možnost takšnega vpliva, statusna povezanost, ki se zahteva za razmerje med odvisno in obvladujočo družbo po ZGD oziroma za razmerje med matično in odvisno družbo po SRS pa je pomembna toliko, kolikor se zaradi nje vpliv oziroma možnost vplivanja že vnaprej domneva. Okoliščina, da družbi med seboj statusno nista (bili) povezani, torej za odločitev ni bistvena. Bistven je dejanski vpliv oziroma možnost takšnega vplivanja. Takšen dejanski vpliv pa je, z ozirom na ugotovljene dejanske okoliščine, zlasti sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju ter njeno izvajanje, kakršno je razvidno iz predloženih zapisnikov kolegijev kot organov odločanja in iz pisnih pojasnil tožeče stranke o načinu poslovanja in sprejemanju odločitev, v konkretnem primeru tudi po presoji sodišča nedvomno izkazan.

Pač pa ostaja po presoji sodišča v izpodbijani odločbi vsaj premalo obrazloženo, če že ne tudi pomanjkljivo ugotovljeno, zakaj je šteti (transferne) cene, ki jih je uporabil davčni organ pri ugotavljanju prihodkov tožeče stranke, za primerljive tržne cene iz tretjega odstavka 10. člena ZDDPO. Po citirani določbi se namreč, ko gre za povezani družbi, pri ugotavljanju prihodkov upoštevajo transferne cene najmanj do višine povprečnih cen, ki veljajo za blago na domačem ali primerljivem tujem trgu. Za določanje transfernih cen je torej predpisana metoda primerjalnih cen, ki pa morajo biti med seboj primerljive, kar pomeni, da je treba pri ugotavljanju tržne cene poleg končne cene proizvoda primerjati tudi elemente poslovanja, ki vplivajo na njeno višino - vse s ciljem, da se ugotovijo tiste cene, ki bi veljale, če bi poslovanje potekalo pod normalnimi tržnimi pogoji in s tem doseže namen citirane zakonske določbe. V konkretnem primeru iz spisov kot nesporno sledi, da zunanjih primerljivih cen za piščance-brojlerje ob odločanju ni bilo na razpolago. Zato se je, kot pravilno navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi, lahko opravila zgolj notranja primerjava cen - to je primerjava med ceno, doseženo z B.B.B., in ceno, ki jo je tožeča stranka dosegla z drugimi kupci. Pri tem pa, kot že rečeno, ni relevantna le razlika v ceni, temveč tudi različni pogoji poslovanja, ki vplivajo na ceno, oziroma na ugotovljeno razliko v ceni. V tej zvezi pa tožeča stranka v tožbi in pred tem že v pritožbi navaja, da se je drugim kupcem in s tem po višji ceni prodalo samo 0,4% proizvodnje, ostalo (99,6% proizvodnje) pa B.B.B. Navajala pa je tudi že v prvem postopku (v "pritožbi" oziroma pripombah na dodatek k zapisniku z dne 17. 6. 1996), da je bila cena repromateriala (krma, dan stari piščanci), s katerim se je oskrbovala v celoti pri B.B.B., in ki se je ravno tako kot cena piščancev-brojlerjev oblikovala na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, "obračunska" in s tem bistveno nižja od tržne. Uveljavlja torej, in je uveljavljala tudi že v davčnem postopku, različne pogoje pri poslovanju z različnimi kupci in s tem neprimerljivost končnih cen, ki se upoštevajo pri izračunu. Res je sicer, da je izračun razlike v ceni piščancev-brojlerjev, kot poudarja tožena stranka, naredila tožeča stranka sama. Vendar pa je, kot izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 4. 1996, tožeča stranka istočasno, to je ob prvem inšpekcijskem pregledu, izračunala tudi razliko v ceni repromateriala - te razlike pa davčni organ pri odločanju ni upošteval, niti ni na ugovore v tej zvezi odgovoril. Na omenjene ugovore tudi ne odgovori tožena stranka v svoji odločbi, ko samo splošno trdi, da so bile pri ugotavljanju transfernih cen upoštevane razmere na trgu in pogodbeni pogoji, ne pove pa, kateri in na kakšen način, oziroma celo samo pove, da so bili v vseh postopkih do sedaj upoštevani izračuni tožeče stranke. Razlogi tožene stranke so v tem delu torej pomanjkljivi do te mere, da ni mogoče preizkusiti pravilnosti izpodbijane odločitve. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev, ki je bistvena kršitev pravil postopka, pa predstavlja razlog, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato tožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 105. člena istega zakona odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovno odloči. Po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 mora tožena stranka o tožnikovi pritožbi ponovno odločiti v 30 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezana na stališča sodišča, ki jih je zavzelo v tej sodbi.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je sodišče, skladno z določbo 23. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) v zvezi s prehodno določbo 104. člena ZUS-1, kakršna velja po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, ob smiselni uporabi ZPP ter na podlagi določb Odvetniške tarife priznalo priglašene stroške za zastopanje na naroku (500 točk) in DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese toliko, kot izhaja iz drugega odstavka izreka sodbe, ter jih, prav tako skladno z ZPP, naložilo v plačilo toženi stranki. Ker sodišče v zadevi ni odločalo po vsebini (meritorno), je pri vrednotenju opravljene storitve štelo zadevo za neocenljivo (točka 1b Tar.št. 30 Odvetniške tarife).

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 104. in 107. člena istega zakona.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si