Na spletni strani Vlade je dne 7.3.2012 objavljen Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost.

Predlog z dne 28.6.2012 je bil še dopolnjen dne 3.7.2012. Sprejet je bil na seji vlade 12.7.2012.

CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

Cilji

Cilj predloga zakona je uskladitev ZDDV-1 z:

- Direktivo Sveta 2008/8/ES in
- Direktivo Sveta 2010/45/ES.

Z Direktivo Sveta 2008/8/ES se zasleduje cilj izenačitve pravil glede določitve kraja opravljanja storitev pri dolgoročnem najemu prevoznih sredstev, in sicer ne glede na to, ali je naročnik storitev davčni zavezanec ali ne.

Z Direktivo Sveta 2010/45/ES se zasledujejo cilji poenostavitve, posodobitve in uskladitve pravil glede izdajanja računov in uskladitev pravil glede nastanka obveznosti obračuna DDV pri transakcijah znotraj Unije, kar se še posebej želi doseči z naslednjimi ukrepi:
- določiti enaka pravila za nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah in pridobitvah blaga znotraj Unije. Tem pravilom sledijo tudi pravila za izdajo računa z določitvijo skrajnega roka za izdajo računa pri dobavah blaga znotraj Unije;
- natančneje določiti pravila, ki veljajo za izdajo računa;
- odpraviti ovire za elektronsko izdajanje računov z zahtevo po enaki obravnavi elektronskih in papirnatih računov, s čimer se omogoča popoln prehod na izdajanje elektronskih računov in zasleduje cilj spodbujanja izdajanja elektronskih računov;
- uvesti poenostavljene račune tudi v določenih primerih izdaje računa med davčnimi zavezanci in
- poenostaviti posebno ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.

S poenotenjem pravil za izdajo računa se bodo zmanjšale upravne obremenitve in administrativna bremena davčnim zavezancem, s čimer se zasleduje akcijski program zmanjšanja upravnih obremenitev v EU za 25 odstotkov, ki ga je Komisija predstavila že januarja 2007. Poleg tega je cilj predloga zakona, da se zlasti glede izdaje elektronskih računov upoštevajo nove tehnologije, ki zagotavljajo pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa. Z navedenimi ukrepi se prispeva tudi k doseganju ciljev lizbonske agende, ki se osredotoča na gospodarsko rast in delovna mesta.

Predlog zakona zasleduje tudi predlagane ukrepe iz Sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 »Najprej pomisli na male« – »Akta za mala podjetja« za Evropo, in sicer z razširitvijo področja uporabe poenostavljenih računov, zlasti tistih računov, ki se nanašajo na manjše zneske (do 100 evrov). Poleg tega se povišuje prag za obračunavanje DDV po posebni ureditvi za male davčne zavezance in poenostavlja posebna ureditev obračunavanja DDV po plačani realizaciji.

Z odpravo ovir za elektronsko izdajanje računov se sledi tudi Digitalni agendi za Evropo, akcijskemu načrtu Komisije za povečanje gospodarske rasti EU iz maja 2011, ki daje pomembno vlogo doseganju enotnega digitalnega trga ter poziva k odpravi regulativnih in tehničnih ovir, ki preprečujejo množično sprejemanje elektronsko izdanih računov.

Cilj predloga zakona je tudi boj proti davčnim goljufijam, zlasti goljufijam tipa »davčni vrtiljak«. S predlogom zakona se natančneje določajo pravila za nastanek obveznosti obračuna DDV in roka za izdajo računa pri transakcijah znotraj Unije, s čimer bosta zagotovljeni hitrejša izmenjava informacij po rekapitulacijskih poročilih med državami članicami in tudi boljša kakovost izmenjanih informacij.

Načela

Predlog zakona ne odstopa od temeljnih načel obračunavanja DDV, na katerih temelji veljavni zakon.

Nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev pri dajanju prevoznih sredstev v dolgoročni najem osebi, ki ni davčni zavezanec, upoštevajo načelo obdavčitve po namembnem kraju.

S predlaganimi spremembami pravil o izdajanju računov se bo zagotovilo enotnejše izvajanje te ureditve na ozemlju Unije.

Nova pravila glede DDV pri izdajanju računov upoštevajo načelo enake obravnave računov v papirni in elektronski obliki.

Poglavitne rešitve

S predlogom zakona se predlagajo naslednje poglavitne rešitve:

– v zvezi s krajem opravljanja storitev

Z 2. členom se vsebinsko dopolnjuje f) točka drugega odstavka 9. člena ZDDV-1 tako, da se tudi prenosi blaga iz Slovenije v drugo državo članico za namene cenitve blaga (do sedaj samo v primerih opravljenih storitev na tem blagu) ne štejejo za dobavo blaga za namene DDV, če se blago po cenitvi vrne davčnemu zavezancu v Slovenijo.

S 3. členom se uvaja posebno pravilo glede kraja opravljanja storitev pri dajanju prevoznih sredstev v dolgoročni najem osebi, ki ni davčni zavezanec. V skladu s tem pravilom je kraj opravljanja storitve dolgoročnega najema kraj, kjer ima najemnik svoj sedež, stalno oziroma začasno prebivališče. Izjema je določena v primeru dolgoročnega najema čolna, namenjenega za razvedrilo, osebi, ki ni davčni zavezanec. V tem primeru se za kraj opravljanja storitev šteje kraj, kjer je čoln dejansko dan na razpolago najemniku. S tem pravilom se zasleduje cilj obdavčitve v namembnem kraju.

– v zvezi s pravili o nastanku obveznosti obračuna DDV pri transakcijah znotraj Unije

S 4. in 6. členom je določena uskladitev pravil glede obveznosti nastanka obračuna DDV pri dobavah znotraj Unije s pravili glede nastanka obveznosti obračuna DDV pri pridobitvah znotraj Unije. Z uskladitvijo pravil bo zagotovljena primerljivost informacij po rekapitulacijskih poročilih za dobave blaga znotraj Unije z informacijami po obračunih DDV za pridobitve blaga znotraj Unije. S tem bo zagotovljena tudi pravočasnost izmenjave informacij za potrebe nadzora pravilnosti obračuna DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije. Obveznost obračuna DDV pri dobavah blaga znotraj Unije tako nastane na dan izdaje računa, če pa račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Tem pravilom tako sledi tudi pravilo za nastanek obveznosti obračuna DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije, in sicer obveznost obračuna DDV nastane ob izdaji računa. Če pa račun ni izdan, nastane obveznost obračuna DDV najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

Da je pravočasnost izmenjave informacij zagotovljena za vse dobave blaga enako, se uvaja novo pravilo za primere opravljanja zaporednih oproščenih dobav znotraj Unije v obdobju, daljšem od koledarskega meseca. Te se štejejo za zaključene na koncu vsakega koledarskega meseca.

- v zvezi s popravkom odbitka DDV na podlagi odločitve davčnega organa

Z 11. členom je določeno, da lahko davčni zavezanec zaradi spremembe davčne obveznosti na podlagi odločitve davčnega organa izda popravljen račun s pravilno obračunanim zneskom DDV. Na podlagi takšnega računa lahko prejemnik blaga ali storitev za nastalo razliko uveljavi pravico do odbitka DDV v davčnem obdobju, ko prejme takšen račun. Dodano je še pooblastilo ministru, pristojnemu za finance, da predpiše podrobno vsebino takšnega računa, ki mora vsebovati podatke za poenostavljen račun, poleg teh pa naj bi vseboval še sklic na številko, datum odločbe davčnega organa in razliko DDV, ki jo prejemnik sme uveljaviti kot odbitek DDV po tem računu.

- v zvezi s pravili za izdajanje računov

Pravilom za nastanek obveznosti obračuna DDV pri dobavah znotraj Unije sledijo tudi pravila za izdajo računa (12. člen predloga zakona).

Z 12. členom se uvaja nov 80.a člen ZDDV-1, ki določa, pravila katere države članice veljajo za izdajo računa. Pravila za izdajo računa so praviloma vezana na pravila, ki veljajo za določitev kraja opravljenih dobav blaga ali storitev. S tem je zagotovljeno, da je račun veljaven po vsej Uniji. Osnovno pravilo je, da pri izdaji računa veljajo pravila po ZDDV-1, če je dobava blaga oziroma storitev opravljena v Sloveniji. Izjeme so predpisane za čezmejne dobave, za katere velja obrnjena davčna obveznost, in za dobave, ki se obdavčijo zunaj Unije. V teh primerih se uporabljajo pravila o izdajanju računov, ki veljajo v državi članici, v kateri ima dobavitelj sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere je dobava opravljena, ali stalno ali običajno prebivališče. Za dobavitelje, ki nimajo sedeža v Uniji in opravljajo obdavčljive dobave blaga ali storitev v Uniji, izjeme ne veljajo, pri čemer se vedno upošteva osnovno pravilo, torej pravila države članice, v kateri se dobava opravi. Osnovno pravilo velja tudi v primeru samofakturiranja, pri katerem je prejemnik, ki izda račun, dolžan plačati DDV na podlagi obrnjene davčne obveznosti. V primeru dobave iz tretje države v Slovenijo (uvoz blaga) je kraj dobave blaga zunaj Unije. V teh primerih se ne uporabljajo pravila za izdajanje računov po ZDDV-1, saj se dobava ne opravi v Uniji, temveč veljajo pravila tretje države.

Nadalje 13. člen določa, kdaj mora davčni zavezanec izdati račun. Spreminjajo se pravila za samofakturiranje, po katerih račun v imenu in za račun dobavitelja lahko izda kupec blaga ali naročnik storitev za njemu opravljeno dobavo blaga ali storitev pod pogojem, da se stranki o tem predhodno dogovorita in da se dogovorita tudi o načinu sprejema vsakega računa s strani dobavitelja. Vsebina vnaprejšnjega dogovora ni več predpisana, dogovor pa mora biti sklenjen pred začetkom izdajanja računov v okviru samofakturiranja. Dogovor glede sprejema vsakega računa je lahko dogovorjen ali opisan v vnaprejšnjem dogovoru, lahko pa se dokaže tudi z obdelavo računa ali potrdila o plačilu s strani dobavitelja ali izvajalca storitev. Na novo je določena izjema od izdaje računa za zavarovalne in finančne storitve, ki so v drugi državi članici oproščene plačila DDV. Na novo so določena tudi pooblastila ministru, ki lahko določi izjeme od izdajanja računov, ki jih davčni zavezanec izda končnim potrošnikom, ter za primere izdaje računa za posamezne finančne storitve, če so opravljene na ozemlju Slovenije ali zunaj Unije. Natančneje so določena pravila za izdajo skupnega računa, kjer se zahteva, da obveznost obračuna DDV za več posameznih dobav blaga ali storitev nastane v istem davčnem obdobju. Skrajni rok za izdajo računa je predpisan za primere opravljanja dobav blaga v drugo državo članico, ki sledi pravilom za nastanek obveznosti obračuna DDV, ter za opravljanje storitev, za katere je DDV dolžan plačati prejemnik storitev. V teh primerih je skrajni rok za izdajo računa 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek. S 14. členom so natančneje določene sestavine računov, 15. člen pa določa sestavine poenostavljenih računov, ki se lahko izdajo v primerih, kadar znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100 evrov, če gre za dokument oziroma sporočilo, ki spreminja prvoten račun (bremepis, dobropis), oziroma če je račun izdan končnemu potrošniku. Izdaja poenostavljenega računa ni predvidena pri prodaji na daljavo in v zvezi s transakcijami znotraj Unije, ki so oproščene plačila DDV.

S 16. členom se uvaja enakovredna obravnava papirnatih in elektronskih računov, s čimer se odpravljajo ovire za elektronsko izdajanje računov. Vsak davčni zavezanec mora zagotoviti pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa. Pristnost in celovitost davčni zavezanec lahko zagotavlja s postopki za nadzor poslovanja, ki ustvarjajo zanesljivo revizijsko sled med računom in dobavo blaga ali storitev. Pri elektronskem izdajanju računov pa pristnost in celovitost lahko zagotovi tudi z uporabo obstoječih tehnologij (kot na primer EDI) ali z naprednim elektronskim podpisom. Pogoji za elektronske račune za namene DDV so tako opredeljeni s predlogom zakona in niso vezani na predpise, ki določajo elektronsko poslovanje.

S 17. členom je določena valuta na računu, pri čemer je znesek na računu lahko izkazan v kateri koli valuti, znesek DDV pa mora davčni zavezanec izkazati v evrih.

- v zvezi s pravili za hrambo računov

V predlogu zakona ni večjih sprememb glede hrambe računov. Vendar v nekaterih primerih spremembe pri drugih pravilih za izdajanje računov (zlasti pravila iz 84. člena ZDDV-1) vplivajo na razlago pravil o hrambi računov in vplivajo tudi na razlago obstoječih pravil.

V zvezi z obveznostmi davčnih zavezancev glede hrambe računov je v 18. členu določeno, da mora davčni zavezanec račune hraniti v izvirni obliki, v kateri so bili poslani. To pomeni, da se za papirnate račune zahteva hramba v papirnati obliki, za elektronske račune pa hramba v elektronski obliki. Če se računi hranijo v elektronski obliki, se zahteva, da se tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa, prav tako shranijo z elektronskimi sredstvi.

V zvezi z dostopom do računov, ki jih je davčni zavezanec prejel ter shranil z elektronskimi sredstvi, je za namene nadzora določeno, da ta pravica pripada državi članici, v kateri je izdan račun, kot tudi državi članici, v kateri je davek treba plačati.

Obdobje hrambe računov se s 18. členom določa za dobavitelja blaga ali izvajalca storitev samo, če je kraj dobave v Sloveniji. Dobavitelj, ki opravlja dobave, obdavčene v drugi državi članici, na primer v okviru postopka obrnjene davčne obveznosti, mora upoštevati pravila o hrambi države članice, v kateri se dobava opravi. Poleg tega obdobje hrambe računov za davčnega zavezanca, ki prejme dobave, določi država članica, v kateri ima ta zavezanec sedež, kar pomeni, da se s tem členom določa obdobje hrambe računov, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem v Sloveniji. Določeno je enotno, desetletno obdobje hrambe računov. Navedena obveznost pa se ne nanaša na hrambo računov, ki se nanašajo na nepremičnine, za katere mora davčni zavezanec hrambo zagotavljati 20 let po poteku leta, na katero se takšni računi nanašajo.

- v zvezi s popravljanjem napak v obračunu DDV in naknadno predložitvijo obračuna DDV

Z 19. členom predloga zakona se spreminja 88.b člen zakona, ki ureja popravljanje napak v obračunu DDV, z 20. členom pa popravlja 88.c člen zakona, ki ureja naknadno predložitev obračuna DDV. S predlaganima členoma se ohranja izračun obresti (po medbančni obrestni meri povečani za kazenske točke) s tem, da je natančno pojasnjen tek obdobja, za katerega se izračunavajo obresti, povečane za kazenske točke. V zvezi s popravljanje napak iz preteklih davčnih obdobij v tekočem obračunu DDV je tek obresti določen glede na potek roka za plačilo DDV po obračunu DDV, v katerem je vključen pravilen znesek DDV, če gre za povečanje davčne obveznosti po tem obračunu. Če pa davčni zavezanec v tekočem obračun zmanjša presežek DDV se obresti obračunajo do predložitve tega obračuna. Obresti davčni zavezanec obračuna od zneska DDV, ki je predmet popravka, če je v preteklem davčnem obdobju izkazal prenizko obračunani DDV ali previsok odbitek DDV ne glede na to ali je v tem obračunu izkazoval prenizko davčno obveznost ali previsok presežek.

Z 20. členom, ki ureja naknadno predložitev obračuna DDV se redakcijsko popravlja tek obresti in sicer se obresti obračunajo za obdobje od prvega dne, ki sledi zadnjemu delovnemu dnevu naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, v katerem bi moral biti predložen obračun DDV, do dneva predložitve obračuna DDV. S tem se jasneje določa, da se obresti obračunajo od celotne davčne obveznosti in ne od popravljenega zneska DDV.

- v zvezi s posebno ureditvijo za male davčne zavezance

Z 21. členom se povečuje prag obdavčljivega prometa za uporabo posebne ureditve za male davčne zavezance s 25.000 evrov na 50.000 evrov. Ker je povišanje praga vezano na odobritev Sveta za odstopanje od člena 287 Direktive Sveta 2006/112/ES, je s 27. členom predpisana tudi prehodna ureditev za uporabo 94. člena ZDDV-1, in sicer bodo davčni zavezanci višji prag uporabljali s prvim dnem drugega koledarskega meseca, ki sledi mesecu objave obvestila o objavi Izvedbenega sklepa Sveta o dovoljenju Republiki Sloveniji za uporabo ukrepa, ki odstopa od člena 287 Direktive Sveta 2006/112/ES, v Uradnem listu Evropske unije. Obvestilo objavi minister, pristojen za finance, v Uradnem listu Republike Slovenije. Davčni zavezanci, ki so trenutno identificirani za namene DDV, bodo imeli, ne glede na povišanje praga, možnost, da ostanejo v sistemu DDV še naprej kot prostovoljni davčni zavezanci. Davčni zavezanci, ki ne bodo želeli ostati v sistemu DDV, pa bodo lahko davčnemu organu kadar koli po objavi obvestila podali zahtevo za prenehanje identifikacije za namene DDV ne glede na rok 60 mesecev iz tretjega odstavka 94. člena ZDDV-1. Tisti davčni zavezanci, ki pa so po trenutni ureditvi že identificirani za DDV kot prostovoljni davčni zavezanci, pa morajo ostati v sistemu DDV 60 mesecev, ki teče od dneva, ko so se identificirali za namene DDV.

- v zvezi s posebno ureditvijo po plačani realizaciji

Z 22. členom se popravlja definicija prometa za uporabo posebne ureditve po plačani realizaciji tako, da ustreza definiciji obdavčljivega prometa za namene ugotavljanja praga za oprostitev obračunavanja DDV za male davčne zavezance v skladu s 94. členom ZDDV-1 (sedmi in osmi odstavek). Uporaba posebne ureditve po plačani realizaciji je tako mogoča za tiste davčne zavezance, katerih vrednost obdavčljivega prometa v zadnjih 12 mesecih, brez DDV, ni presegla 400.000 evrov oziroma ni verjetno, da bo ta znesek presežen v naslednjih 12 mesecih.

S 23. členom se prenehanje uporabe posebne ureditve po plačani realizaciji presoja glede na vrednost obdavčljivih dobav blaga in storitev v zadnjih 12 mesecih. S 24. členom se zaradi ukinitve Priloge A k obrazcu DDV-O uvaja letno poročanje tudi za vse prejete račune, ki jih davčni zavezanec ni plačal do 31. decembra tekočega leta.

V predlog zakona je vključenih tudi nekaj redakcijskih popravkov ter kazenske določbe, ki so vezane na spremembe členov glede pravil za izdajanje računov in dostopa do računov.

Predvideno je, da bo zakon začel veljati 1. januarja 2013.