Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 19.1.2012 15:21:56

Vprašanja in odgovori v zvezi s spremenjenim Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku – obveznost nakazovanja plačil za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila na transakcijske račune

Rubrika: Davkiprint Natisni

Vprašanja in odgovori v zvezi s spremenjenim Pravilnikom o izvajanju Zakona o davčnem postopku – obveznost nakazovanja plačil za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila na transakcijske račune

Generalna obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune izhaja iz 36. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2), v skladu s katerim morajo zaradi davčnih namenov pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev razen, če gre za plačila v manjših zneskih ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. Primere, v katerih zgoraj navedenih plačil ni potrebno nakazovati na transakcijske račune, natančneje določa tretji A. del Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/06, 46/07, 102/07, 28/09 in 101/11, v nadaljnjem besedilu: pravilnik).

Zadnja novela pravilnika je med drugim prinesla tudi spremembe 23.a člena, ki ureja izjeme od nakazovanja na transakcijske račune.

Bistvena sprememba 23.a člena določa subjektom iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 obveznost, da fizičnim osebam obvezno nakazujejo na transakcijski račun vse dohodke iz delovnega razmerja, razen pokojnin, nadomestil in drugih dohodkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Na podlagi te spremembe pravilnika bo davčnemu organu zagotovljen učinkovitejši nadzor nad izplačevanjem osebnih prejemkov in s tem povezanih davčnih obveznosti (tudi prispevkov za socialno varnost). DURS je v zadnjem času zaznal kršitve davčne zakonodaje pri izplačilu plač. Plače so bile izplačane ne da bi delodajalec davčnemu organu predložil REK obrazce. V kolikor so plače izplačane v gotovini, davčni organ zelo težko ugotovi, ali so bile plače izplačane in ali je posledično nastala davčna obveznost. Izplačilo plač (in drugih prejemkov iz 37. člena ZDoh-2) na transakcijski račun prejemnika zagotavlja transparentnost poslovanja delodajalca in posledično možnost nadzora nad izpolnjevanjem s tem povezanih davčnih obveznosti.

Obvezno nakazovanje dohodkov iz 37. člena Zakona o dohodnini na transakcijski račun pomeni za upnike prejemnikov teh dohodkov možnost učinkovitejše izvršbe. Če se sredstva zbirajo na transakcijskem računu, lahko upnik svojo terjatev poplača z enostavnim postopkom (civilne, davčne izvršbe) pri banki.

Nadaljnja sprememba se nanaša na znižanje zneska, nad katerim plačevanje z gotovino med subjekti iz 36. člena ZDavP-2 ni mogoče. Meja se je tako pri plačilih za dobavljeno blago in opravljane storitve ter pri drugih plačilih znižala s 420 evrov na 50 evrov.

Sprememba pravilnika zasleduje učinkovito opravljanje nalog davčnega organa, še posebej davčnega nadzora in davčne izvršbe, preprečevanje dela na črno, izogibanje plačevanja davkov in prispevkov za socialno varnost, preprečevanju davčnih utajevanj, preprečevanju sive ekonomije, zagotavlja plačilno disciplino in konsolidacijo javnih financ, ter tako prek zmanjševanja možnosti utajevanja oziroma izmikanja plačilu davkov in preprečevanja sive ekonomije vpliva tudi na izboljšanje konkurenčnosti.

Obveznost nakazovanja ustvarja razmerje med osebo, ki je plačilo dolžna nakazati na transakcijski račun (plačnik), in osebo, ki plačilo na transakcijski račun prejme (prejemnik). V konkretnem razmerju obveznost plačnika na drugi strani za prejemnika pomeni, da le-ta plačilo prejme na transakcijski račun.

V zvezi z izvajanjem teh določb se je pojavilo več vprašanj, na katera odgovarjamo spodaj.

1. Ali se plačilo s plačilno kartico šteje za gotovinsko plačilo ali plačilo na TRR?

Z vidika izvajanja Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku plačilo s plačilnimi in kreditnimi karticami ne pomeni gotovinskega poslovanja, saj je pri tovrstnem poslovanju zagotovljena sledljivost denarnega toka.

2. Ali se lahko plačilo opravi tudi tako, da se plača preko položnice (plačilnega naloga) z gotovino?

Ker gre v takem primeru za plačilo na transakcijski račun prejemnika, je takšen način plačila dopusten.

3. Ali sta v primeru plačila v gotovini, ki presega 50 €, v prekršku oseba, ki izvede plačilo v gotovini, in tudi oseba, ki plačilo v gotovini prejme?

ZDavP-2 v 36. členu nalaga obveznost nakazovanja pravnim in drugim osebam, samostojnim podjetnikom posameznikom, posameznikom, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravnim in drugim državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcem javnih pooblastil, da morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune.

Po določbi 14. točke 397. člena Zakona o davčnem postopku stori prekršek oseba, ki v nasprotju z zakonom ne nakazuje plačil na transakcijske račune prejemnikov.

4. Ali velja obveznost plačevanja preko transakcijskega računa tudi za tuje pravne osebe?

Glede na teritorialno veljavnost ZDavP-2 (in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika), so na območju Republike Slovenije tudi tuji poslovni subjekti dolžni izvesti plačilo na transakcijski račun oz. opraviti plačilo s plačilno kartico. Če je plačilo izvedeno v nasprotju s pravilnikom in ZDavP-2, je v prekršku oseba, ki bi plačilo morala izvesti na transakcijski račun, torej plačnik.

5. Ali je to, da ima prejemnik plačila blokirane račune, opravičljiv razlog, da se plačilo opravi z gotovino?

Ne. Namen spremembe pravilnika je tudi ta, da se plačila izvajajo tudi na blokirane račune in na ta način pridejo tudi upnikovi upniki do poplačila glede na vrstni red blokade.

6. Ali velja obveznost iz drugega in tretjega odstavka 23.a člena pravilnika tudi za plačevanje obveznosti v tujini?

Glede na teritorialno veljavnost ZDavP-2 (in na njegovi podlagi sprejetega pravilnika), velja obveznost nakazovanja na transakcijske račune za plačila, opravljena na ozemlju Republike Slovenije. Če poslovni subjekt opravi nakup storitev ali blaga izven ozemlja Republike Slovenije, je glede načina plačevanja vezan na pravila države, v kateri izvede transakcijo.

Navedeno pomeni tudi, da se delavcu, ki se ga pošlje na delo v tujino, in se pričakuje, da bo moral tam plačati določeno blago ali storitve za svoje podjetje v gotovini, lahko izroči gotovina, s katero bo delavec plačeval obveznosti v tej državi, v skladu z njeno zakonodajo oziroma v skladu s poslovnimi običaji, ki se uporabljajo v tej državi.

Plačila delavcem, ki so napoteni na delo v tujino, in imajo naravo npr. dohodkov iz delovnega razmerja, pa morajo biti izvedena na njihov transakcijski račun.

7. Ali je dopustno, da se plačilo zneska, ki presega 50 €, razbije na dve ločeni plačili, ki vsako posebej ne presega 50 €?

Namen spremenjenega Pravilnika je bil (tudi) ta, da se z znižanjem mejne vrednosti s 420 € na 50 € prepreči drobljenje zneskov na nižja plačila. Če je na računu naveden znesek, ki presega 50 €, tega ni dovoljeno drobiti na nižje zneske, oziroma tudi če je račun plačan v več manjših zneskih, morajo biti plačani na transakcijski račun, čeprav posamezni ne presegajo 50 €. Prav tako ni dopustno za eno dobavo blaga ali opravo storitve izdajati več računov, da bi se na ta način izognili obveznosti iz 36. člena ZDavP-2 in 23.a člena pravilnika.

8. Smo trgovski center, ki se ukvarja z maloprodajo. Med našimi kupci so tudi podjetja in podjetniki. Ti opravijo nakup in plačajo na blagajni, potem odidejo do informacij, kjer se jim izpiše originalni račun. Na tem računu je razvidno, ali je plačilo opravljeno z gotovino ali s kartico. Ali sploh smemo izstaviti račun takšni stranki, ki je »zavestno« kršila zakon ali ji naj zavrnemo celoten nakup in ga naj plača na dovoljen način? Če ji ne izstavimo računa, smo dejansko v prekršku. Ali smo hkrati s prejemom gotovine za opravljen nakup tudi mi v prekršku ?

Kot prekršek je opredeljeno ravnanje osebe, ki mora v skladu z ZDavP-2 in pravilnikom plačilo za opravljeno storitev ali dobavljeno blago nakazati na transakcijski račun prejemnika pa ga ne nakaže.. Prejemnik plačila ne stori prekrška. Menimo, da ste v takem primeru kupcu vseeno dolžni izstaviti račun, pri tem pa predlagamo, da te kupce opozorite na njihovo dolžnost iz pravilnika in ZDavP-2.

9. Drugi odstavek 36. člena Zakona o davčnem postopku določa, da se ne glede na prvi odstavek tega člena, plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila ne nakazujejo na transakcijske račune, če gre za plačila manjše vrednosti ali če je drugače zagotovljena evidenca o teh plačilih. V tretjem odstavku 36. člena Zakona o davčnem postopku je določeno, da minister podrobneje določi (v pravilniku), v katerih primerih iz drugega odstavka tega člena se plačila ne nakazujejo na transakcijske račune. Kaj v tem kontekstu pomeni »drugače zagotovljena evidenca o plačilih«?

Namen drugega odstavka 36. člena ZDavP-2 je, da za določena plačila, torej plačila manjših vrednosti oziroma plačila, ki imajo zagotovljeno evidenco, ne velja obveznost nakazovanja, tretji odstavek pa določa, da vsebino manjših plačil in plačil z zagotovljeno evidenco določi minister, iz česar izhaja, da je 23.a člen pravilnika tisti, ki določa, kdaj je razlog neobveznosti nakazovanja plačilo manjših vrednosti (npr. 50 evrov) in kdaj je razlog neobveznosti nakazovanja v zagotovitvi evidence ( 8. točka 23.a člena pravilnika, ki določa, da je v primeru prenosa sredstev vlagatelja iz enega vzajemnega sklada v drug vzajemni sklad iste družbe za upravljanje, pogoj za to, da se sredstva ne nakazujejo na transakcijski račun, zagotovitev ustreznega načina sledljivosti prehodov med vzajemnimi skladi).

10. Kakšna je obveznost nakazovanja povračil stroškov službenega potovanja (dnevnice)?

Delodajalec mora dnevnice izplačati na transakcijski račun zaposlenega. Pri izplačilu dnevnice gre za povračilo stroškov v zvezi s službenim potovanjem (4. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2), ki se šteje dohodek iz delovnega razmerja po 3. točki prvega odstavka 37. člena ZDoh-2.

11. Ali se lahko prejemki, ki so namenjeni pokritju stroškov prevoza, nočitev in dnevnic, sodelujočim v dejavnostih društev in njihovih zvez izplačajo v gotovini, glede na to, da niso v delovnem razmerju?

6. točka prvega odstavka 23.a člena pravilnika še vedno dovoljuje gotovinsko izplačilo stroškov prevoza, nočitve in dnevnice, kadar je izplačilo opravljeno fizični osebi, ki izpolnjuje pogoje po 2. točki 107. člena ZDoh-2.

Če gre za izplačilo navedenih prejemkov, kadar pogoji po navedeni določbi niso izpolnjeni (npr. če član društva poleg povračil stroškov prejme še kakšne druge dohodke za opravljanje svojega dela), pa mora biti izplačilo celotnega prejemka opravljeno na transakcijski račun prejemnika. Podrobnejše pojasnilo glede prejemkov po 2. točki 107. člena ZDoh-2.

12. Kdaj se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku kmetje štejejo, da opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost v okviru dejavnosti?

Kmetijska oziroma gozdarska dejavnost se tako skladno z Zakonom o gospodarskih družbah kot davčno zakonodajo sama po sebi šteje za gospodarsko dejavnost. Posebnost je le v tem, da se v primeru, kadar to dejavnost opravljajo fizične osebe kot posamezniki ali skupaj (za davčne namene je taka enota kmečko gospodinjstvo), dejansko opravljanje dejavnosti ne ugotavlja (opravljanja dejavnosti ni potrebno registrirati po predpisih o gospodarskih družbah, kmetijski predpisi pa prav tako tega statusa ne urejajo). Za davčne namene se kot opravljanje dejavnosti (za namene dohodnine se taka dejavnost poimenuje osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost) šteje lastništvo oziroma uporaba kmetijskih zemljišč in čebeljih panjev, davčna osnova za obdavčitev dohodkov pa določi pavšalno (na podlagi katastrskega dohodka in pavšalne ocene dohodka na panj), kar pa samo po sebi še ni dokazilo, da nekdo kmetijsko dejavnost tudi dejansko izvaja kot pridobitno dejavnost (da dejansko prodaja svoje pridelke na trgu z namenom pridobivanja dobička).

Glede na namen 23.a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (zagotoviti pregledno nakazovanje plačil nad 50 evrov za dobavljeno blago in storitve ter druga plačila na transakcijske račune prejemnikov) pa je pomembno, da se kot zavezanca določi osebo, za katero je mogoče predvidevati, da dejavnost dejansko opravlja, in na podlagi tega kriterija je mogoče kot osebe, ki samostojno opravljajo kmetijsko in gozdarsko dejavnost nedvoumno šteti le:

  • fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost v okviru samostojnega podjetnika posameznika;
  • fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost, za katero dohodek ugotavljajo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov;
  • fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost kot osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost v okviru kmečkega gospodinjstva in priglasijo ugotavljanje davčne osnove od dohodkov te dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov oziroma normiranih odhodkov;
  • fizične osebe, ki opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost kot osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost v okviru kmečkega gospodinjstva in so zavezanci, identificirani za namene DDV (zavezanci za DDV).

13. Ali se za namene izvajanja 23.a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku kmetje z dohodki iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, ki so obdavčeni z dohodnini na podlagi katastrskega dohodka štejejo, da opravljajo dejavnost?

Ne, fizične osebe, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, katere dohodek je obdavčen na podlagi katastrskega dohodka, pavšalne ocene dohodka na panja in kmetijskih subvencij, se za namene izvajanja 23. a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne štejejo, da opravljajo dejavnost, razen v primeru, da so za svojo dejavnost zavezanci za DDV.

14. Ali mora kmet za svoje poslovanja odpreti poslovni račun, ali lahko plačuje račune s svojo osebno bančno kartico in prejema prihodke na svoj osebni račun?

Fizičnim osebe, ki samostojno opravljajo kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in niso registrirani kot samostojni podjetniki, ni potrebno za namene dejavnosti odpirati ločenega transakcijskega računa, kar pomeni, da lahko tudi za namene dejavnosti poslujejo preko osebnega transakcijskega računa. Torej lahko plačujejo blago in storitve z osebno bančno kartico in prejemajo plačila za svoje pridelke in storitve na svoj osebni transakcijski račun.

15. Ali kmet lahko plačuje račune nad 50 eur z gotovino in prejema prihodke večje od 50 eur v gotovino?

Obveznost nakazovanja na račune velja v primeru kmetijske in gozdarske dejavnosti le za tiste fizične osebe, ki dejavnost dejansko opravljajo. Zanje velja omejitev plačevanja za zneske, večje od 50 evrov. Za ostale ta omejitev ne velja in lahko plačujejo blago in storitve z gotovino. Glede prejemanja plačil za kmetijske in gozdarske pridelke pa je pomembno, ali je kupec zavezanec po 23.a členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Če je kupec zavezanec, zanj velja omejitev in mora zneske nad 50 evrov, ne glede na status prejemnika plačila, nakazati na transakcijski račun prejemnika.

16. Kako sprememba pravilnika vpliva na izplačevanje določenih plačil iz naslova delovnega razmerja v obliki vrednostnih bonov in plačevanje z vrednostnimi boni?

ZDavP-2 in pravilnik urejata obveznost nakazovanja tistih plačil, ki se izvršijo v denarju.

Če vrednostne bone kupi oseba iz prvega odstavka 36. člena ZDavP-2 in je njihova vrednost višja od 50 evrov, mora plačilo za nakup izvesti na TRR prodajalca.

Kadar pa se vrednostni bon da na razpolago delavcu kot druga vrsta plačila za delo (torej če delovnopravna zakonodaja plačila v nedenarni obliki dopušča), se vrednostni bon šteje za plačilo v naravi.

Vir: DURS

Ključne besede:
Zakon o davčnem postopku
ZDavP-2
nakazovanje na transakcijske račune
plačevanje z gotovino
DURS

Zadnji članki iz rubrike:

20.11.2019 15:23:26:
Obdavčitev z davkom na dediščine in darila

24.10.2019 13:40:15:
Državni zbor je potrdil novele davčnih zakonov

23.10.2019 13:27:58:
Obrestne mere za obresti na posojila med povezanimi osebami - oktober 2019

3.10.2019 17:36:15:
Vlada je potrdila predloge sprememb štirih davčnih zakonov

11.9.2019 12:23:11:
Obrestne mere za obresti na posojila med povezanimi osebami - september 2019

Najnovejši članki:

21.11.2019 9:09:22:
Koeficienti rasti cen v Republiki Sloveniji, september 2019

21.11.2019 9:05:44:
Poročilo o gibanju plač za avgust 2019

21.11.2019 8:51:10:
Sklep o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva

20.11.2019 16:02:38:
Obmejni delavci ter obrazec S1 (E 121)

19.11.2019 15:16:25:
Zaostreni pogoji pridobivanja bančnih kreditov in zadolževanje na »nebančnem« trgu

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT