REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA FINANCE
DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
POSEBNI DAVČNI URAD
Datum: 29.12.2005

AMORTIZACIJA OPREDMETENIH OSNOVNIH SREDSTEV – DELNO PRIZNANI ODHODKI PO ZDDPO-1

Stranka je zaprosila za stališče DURS glede pomena določbe petega odstavka 26. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb v povezavi s SRS 1.43. oziroma SRS 4.2.. Sprašuje, ali peti odstavek 26. člena ZDDPO-1 v navedenem primeru ne dopušča več davčno priznanih odhodkov iz naslova amortiziranja osnovnih sredstev z dobo uporabnosti nad enim letom in posamično nabavno vrednostjo do 500 EUR, ki jih je skladno s SRS potrebno amortizirati. Sprašuje torej, ali je potrebno navedeno določbo tolmačiti kot možnost, da se davčnemu zavezancu ob prenosu v uporabo takšnega osnovnega sredstva kot davčno priznani odhodek prizna celotno nabavno vrednost osnovnega sredstva s posamično vrednostjo do 500 EUR ali pa, da se odloči opredmetena osnovna sredstva s posamično vrednostjo še naprej voditi v skladu s SRS in jih amortizirati v dobi koristnosti ter na ta način letno obračunani strošek amortizacije šteti kot davčno priznani odhodek. Sprašuje tudi, kako je razumeti peti odstavek 26. člena ZDDPO-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 21. člena ZDDPO-1, ki kot odhodek ne priznava naložbe. V zvezi s tem sprašuje, ali se z vidika ZDDPO-1 ta dodatna naložba v celoti šteje kot odhodek ob prenosu v uporabo, ali pa je to dodatno povečanje naložbe potrebno obravnavati kot davčno priznane stroške amortizacije z vidika dejstva, da se naložbe (niti kot povečanje nabavnih vrednosti) ne priznajo kot odhodki. V dopolnitvi vprašanj z dne 09.12.2005 sprašuje tudi, kako je razumeti 17. člen ZDDPO-1 v povezavi s 24. členom istega zakona, kaj je prioriteta pri upoštevanju drugega odstavka 17. člena in prvega odstavka 24. člena tega zakona ali se prevrednotovalni odhodki iz naslova oslabitve obratnih sredstev (zalog) ne smejo upoštevati kot davčno priznani, četudi gre z vidika zavezanca za izbrano metodo vrednotenje zalog.

Skladno z določbo prvega odstavka 26. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb – ZDDPO-1 (Uradni list RS, št. 17/05-UPB1) se amortizacija opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih dolgoročnih sredstev prizna kot odhodek v obračunanem znesku, vendar največ do zneska, obračunanega z uporabo metode enakomernega časovnega amortiziranja ter najvišje letne amortizacijske stopnje, ki je določena s tem zakonom. Za davčne namene je tako s to zakonsko določbo omejena izbira metode in s samo amortizacijsko stopnjo, sicer pa je glede sredstev, ki se amortizirajo ter glede pričetka obračunavanja amortizacije potrebno upoštevati predpise in računovodske standarde (tretji odstavek 26. člena ZDDPO-1). Zakonodajalec pa je v petem odstavku 26. člena ZDDPO-1 določil priznavanje pospešene amortizacije pri opredmetenih osnovnih sredstvih, katerih doba uporabnosti je daljša od enega leta in katerega posamična nabavna vrednost ne presega tolarske vrednosti 500 EUR. Za ta opredmetena osnovna sredstva je tako skladno s to določbo mogoče ob prenosu v uporabo kot odhodek priznati odpis celotne nabavne vrednosti. Ta določba torej omogoča zavezancem, da se takšno opredmeteno osnovno sredstvo ne glede na določbe od prvega do vključno četrtega odstavka 26. člena ZDDPO-1 v celoti amortizira že v obdobju, v katerem je bilo nabavljeno. To pa je zgolj možnost, dana davčnemu zavezancu, ne pa tudi njegova obveza. To pomeni, da v kolikor ne uporabi te možnosti, se za davčne namene upošteva amortizacija v skladu s prvim od četrtim odstavkom 26. člena ZDDPO-1.

Vprašanje razumemo tako, da nas stranka sprašuje, ali se dodatna naložba 350 EUR v neko že obstoječo osnovno sredstvo z neko nabavno vrednostjo in popravkom vrednosti obravnava po petem odstavku 26. člena, pri tem pa stranka navaja še prvi odstavek 21. člena, ki naložb v osnovna sredstva ne priznava kot odhodek, kako je potrebno ravnati v primeru vlaganj v že obstoječa sredstva je določeno v računovodskih standardih, kar pomeni, da dodatna vlaganja ne predstavljajo samostojnega sredstva, ki bi se obravnavalo po petem odstavku 26. člena. Prvi odstavek 21. člena pa samo določi, da naložbe v ta sredstva niso davčno priznan odhodek, saj se po standardih ne smejo evidentirati na stroških.

V zvezi s 17. členom in 24. členom ZDDPO-1 pa menimo, da je potrebno ločiti med izrazoma prevrednotovanje in vrednotenje. Prevrednotovanje po standardih pomeni spreminjanje knjigovodske vrednosti posameznih postavk navzgor in navzdol. Davčna zakonodaja predvrednotovanj (razen zaradi spremembe valutnega tečaja) ne prizna kot davčno priznanega odhodka. Drugo pa pomeni izraz vrednotenje zalog. S tem ko se na zalogah oblikuje popravke njihovih vrednosti, se ne opravlja vrednotenje zalog. Zaloge izvirno vrednotimo po nabavni vrednosti (nabava cena + odvisni stroški nabave). Če se pri nadaljnjih nabavah cene spreminjajo, se za vrednotenje teh zalog uporabljajo različne metode: stalne cene, lifo, fifo itd. Oba pogoja podrobneje določa SRS 4 v točki c) začetno računovodsko merjenje zalog in v točki č) prevrednotovanje zalog. V zvezi z zalogami prevrednotovanje obravnava 17. člen, vrednotenje pa 24. člen ZDDPO-1. Torej, ko se oblikujejo popravki vrednosti zalog, ti ne bodo davčno priznani. Ko bodo te zaloge prodane ali kako drugače odtujene, bo njihova nabavna vrednost (to je vrednost, po kateri so vrednotene), davčno priznan odhodek ali pa ne, skladno z drugimi določili zakona o davčno priznanih odhodkih.