Odločba: sodba II U 412/2009

Datum seje senata: 10.03.2011

JEDRO:

Davčnega dolga iz naslova akontacij davka iz dejavnosti ni mogoče odpisati niti v primeru socialne ogroženosti dolžnika in članov njegove družine.

IZREK:

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje zavrnil vlogo tožnika za odpis davčnega dolga. Pri tem je svojo odločitev utemeljil z ugotovitvijo, da davčni dolg tožnika delno izvira iz naslova akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se, glede na peti odstavek 101. člena ZDavp-2, ne more odpisati, ne glede na finančno stanje, v katerem se tožnik nahaja (1. točka izreka). Zavrnil je tudi zahtevo za odpis dolga iz naslova globe (denarne kazni) z utemeljitvijo, da se globe za prekrške in stroški postopka izrečejo na podlagi Zakona o prekrških (ZP-1), ta pa ne predvideva odpisa izrečenih glob. Ker se v skladu z navedenim določbe 101. člena ZDavP-2 ne uporabljajo za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo globe za davčne prekrške, se vloga iz tega razloga zavrne. V pritožbenem postopku je Ministrstvo za finance s svojo odločbo št. DT-499-31-246/2009-2 z dne 16. 10. 2009 pritožbi delno ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo prvostopnega davčnega organa v 2. točki odpravilo in v tem delu vrnilo zadevo v ponoven postopek, v ostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi z odpisom akontacij davka od dohodkov iz dejavnosti pritrjuje stališču davčnega organa prve stopnje, da davčnega dolga na podlagi določbe petega odstavka 101. člena ZDavP-2, kadar gre za dolg iz naslova akontacij, ni mogoče odpisati. V zvezi z odpisom dolga, ki ga predstavlja globa za davčne prekrške pa navaja, da so na podlagi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 denarne kazni in globe, ki jih izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, to pa pomeni, da davčni organ lahko odloča o odpisu davčnega dolga iz naslova glob oz. denarnih kazni. Zato je odločitev davčnega organa prve stopnje v tem delu nepravilna in je pritožbi bilo treba ugoditi. Davčni organ bo moral v ponovnem postopku preveriti, ali zavezanec izpolnjuje pogoje za odpis te globe.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke, ki se nanaša na zavrnitev vloge za odpis davčnega dolga iz naslova akontacije davka od dohodka iz dejavnosti. Ponavlja pritožbene trditve, da je ostal zaradi plačilne nediscipline v Republiki Sloveniji brez svojega nepremičnega in premičnega premoženja. Prepričan je, da je zaradi materialne ogroženosti upravičen do odpisa dolga. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe tako, da se mu davek v celoti odpiše.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi, s katerimi sta organ prve stopnje in pritožbeni organ utemeljila svojo odločitev, da davčnega dolga iz naslova akontacij davka iz dejavnosti ni mogoče odpisati. V zadevi namreč ni sporno, da davčni dolg izvira iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti, ki ga je moral zavezanec – tožnik med letom plačevati v obliki akontacij. V 101. členu ZDavP-2 (odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe) je med drugim določeno, da davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do 2 let oz. dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek). Davčni organ pa ne more odobriti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačevanja davka v skladu s tem členom za akontacije davka, če ni s tem zakonom drugače določeno (peti odstavek). Iz citiranih določb ZDavP-2 izhaja, da v obravnavanem primeru, ko tožnik prosi za odpis davčnega dolga, ki je nastal zaradi neplačevanja akontacij, davčni organ nima diskrecijske pravice za odločanje o odpisu, tudi v primeru, kot je obravnavani, ko obstajajo okoliščine, ki kažejo na socialno ogroženost davčnega dolžnika (tožnika) in njegovih družinskih članov.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je bila izpodbijana odločitev upravnega organa zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS, št.105/2006 in 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Vir: http://www.sodisce.si/