I. Razlogi za pripravo novega zakona

Veljavni Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07 in 76/08; v nadaljnjem: ZZVZZ) je v mnogih svojih opredelitvah zastarel, saj je bil sprejet leta 1992 in od takrat le dopolnjevan s spremembami ureditve na področju prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pri oprostitvah doplačil za nekatere kategorije zavarovancev in z nekaterimi drugimi dopolnitvami. Čeprav je bilo teh več, je osnovna vsebina in koncept zakona ostal nespremenjen že dobrih 18 let.

Nekatere spremembe na mejnih področjih socialne varnosti, novosti, ki se v sistemu zdravstvenega varstva in zavarovanja že uveljavljajo v Evropi ter izkušnje z izvajanjem zakona, predvsem pa že prisotne in pričakovane spremembe v demografski in sociodemografski sliki prebivalstva, v hitrem razvoju in napredku medicinske tehnologije in v družbenem razvoju, nakazujejo na potrebo po sprejemu novega ZZVZZ. Slednje namreč vse bolj povečuje razkorak med dejanskimi potrebami po zdravstvenih storitvah in možnostmi njihovega zagotavljanja ter finančnega kritja. Določene resne spremembe so potrebne tudi na področju obveznega, še posebej pa prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja.

Na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja je vsekakor potreben nov in sodobnejši pristop, ki bo ob povečanih potrebah prebivalstva zagotovil vsebinsko in finančno vzdržnost v okviru materialnih možnosti naše države. Prav slednje je temeljna usmeritev, na kateri mora temeljiti reforma sistema zdravstvenega varstva.

II. Usmeritve za nov ZZVZZ

II.1. Preusmeritev od bolezni k zdravju

Osnovne usmeritve za nov ZZVZZ temeljijo na dokumentih in priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (Deklaracija o primarnem zdravstvenem varstvu iz Alma - Ate, Ottawska listina o krepitvi zdravja, Ljubljanska listina), na Strategiji zdravstvenega varstva Evropske unije ter na domačih 17 letnih izkušnjah pri izvajanju sedaj veljavnega ZZVZZ. Pri pripravi novega ZZVZZ bodo upoštevani tudi nekateri primeri dobre prakse iz tujine in sodobni trendi na področju zdravstvenega varstva in zavarovanja v Evropi.

Glavna usmeritev zdravstvene reforme je v poudarku na skrbi in odgovornosti do zdravja, ki ni le na posamezniku, temveč tudi na državi (republiki in lokalnih skupnostih), delodajalcih, nosilcih zdravstvenega zavarovanja in izvajalcih zdravstvenih storitev. Skladno s sodobnimi razvojnimi trendi naj bi se celotna družba v večji meri kot doslej usmerila na aktivnosti za krepitev in ohranjanje zdravja in manj na bolezen. Gre za zasuk v miselnosti in dejanjih od bolezni k zdravju ("od patogeneze k salutogenezi") in s tem povezano krepitvijo in širitvijo preventive ter programov, ki vodijo v boljše zdravje v vseh okoljih in s spremembami v vseh politikah in razvojnih načrtih. Temelji na znanstvenih spoznanjih, da je s spreminjanjem razmer v naravnem, družbenem in socialnem okolju ter v življenjskih navadah posameznikov mogoče bistveno izboljšati zdravje prebivalstva. V zvezi s tem so predvidene nove in konkretne naloge in materialne obveznosti države, lokalnih skupnosti, delodajalcev in zdravstvenega zavarovanja pri spreminjanju razmer in pogojev, ki vodijo v boljše zdravje vsega prebivalstva in boljšo kakovost življenja. Te naj bi bile podprte s konkretnimi programi na vseh ravneh in nosilcih ter tudi s konkretnimi finančnimi vlaganji. Doslej je bilo namreč to področje v zakonu napisano zelo deklarativno, ni pa bilo dovolj konkretnih programov in aktivnosti družbene odgovornosti za zdravje. Vse preveč je prevladovalo mnenje, da je za zdravje odgovorna le zdravstvena dejavnost ali kvečjemu še resorno ministrstvo, namesto prepričanja, da zdravje nastaja v okolju, v katerem živimo, in da ga je možno izboljšati, če spreminjamo okolje in pogoje v katerih delamo in živimo. Za uresničitev takšne usmeritve je potrebno usklajevanje različnih področij in resorjev, ki bodo ob svojih specifičnih razvojnih poteh morali imeti v vidu tudi posledice tega razvoja za zdravje zaposlenih, okolice in celotne države. Takšno usklajevanje je možno le z ustreznim strateškim načrtovanjem, sistemskim nadzorom in usmerjanjem vseh področij dejavnosti. Predvidena je priprava in sprejem strateškega razvojnega načrta zdravstvenega varstva države ter ustanovitev sveta za zdravje kot vladnega posvetovalnega telesa, ki bi predvsem opozarjalo in svetovalo o vprašanjih umestitve zdravstvenega varstva tudi v vse druge politike. Potreba po tem se kaže v dejstvu, da država od svoje ustanovitve ni izdelala in sprejela dolgoročne strategije razvoja področja, kar je tudi eden od razlogov za njegovo stanje in dosedanje tavanje v iskanju rešitev za posamezna pomembna vprašanja. Poleg strateškega razvojnega načrta naj bi Vlada RS sprejemala tudi kratkoročne dvoletne načrte, ki bodo predstavljali podlage za konkretno uresničevanje dolgoročnih usmeritev in za financiranje obveznega zdravstvenega zavarovanja ter javne zdravstvene dejavnosti.

II. 2. Pomembnejše predlagane spremembe v sistemu in zavarovanju

Ker bodo kljub večji naravnanosti na preventivo, potrebe po zdravstvenih storitvah in zdravljenju tudi v prihodnje v porastu, je potrebno zagotoviti učinkovit in uspešen sistem zdravstvenega varstva in zavarovanja. V zvezi s tem, nov zakon poudarja potrebo po ohranitvi in nadgraditvi načel socialnih zdravstvenih zavarovanj in sodobne evropske družbe, kot so vsesplošna dostopnost do zdravstvenih storitev in pravic na račun javnih sredstev, medgeneracijska solidarnost, enakopravnost in nediskriminatornost med prebivalci ter dvig kakovosti, varnosti in humanosti sistema v okvirih materialnih možnosti slovenske družbe. Tudi v prihodnje naj bi bil vsemu prebivalstvu, ki živi na območju Republike Slovenije ali na njenem območju opravlja kakršnokoli pridobitno dejavnost, zagotovljen dostop do zdravstvenih storitev ne glede na njihov materialni in socialni položaj ali na druge lastnosti. Tako naj bi ohranili vsesplošno dostopnost do potrebnih in strokovno opravičljivih zdravstvenih storitev in pravic iz zavarovanja za vse.

V zakonu naj bi bilo posebej poudarjeno, da solidarnost ne pomeni le pravice in možnosti njihovega uresničevanja, ampak tudi enake obveznosti, ki se odražajo v zagotavljanju materialnih pogojev za delovanje sistema. Poleg predvsem načelne (moralne!) odgovornosti za zdravje, je za svoje zdravstveno zavarovanje vsakdo dolžan prispevati tudi določen del svojega dohodka. Ta prispevek mora biti odvisen od njegovih dohodkovnih sposobnosti, za osebe, ki so brez dohodka, pa mora to obveznost prevzeti Republika Slovenija ali občine. To načelo bi moralo biti v zdravstvenem zavarovanju dosledno izpeljano. Prav na tem področju so predvidene določene spremembe v primerjavi s sedanjo ureditvijo. Te spremembe so naslednje:

• osnove za določitev prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje se razširijo na vse prejemke. Prispevki bi se plačevali ne le od plač, temveč tudi od prejemkov za podjemne, avtorske in druge civilnopravne pogodbe, za nadurno delo, dežurstva, nagrade za delo v upravah in nadzornih svetih družb in zavodov, za najemnine itd.. Izvzeti bi bili le prejemki v zvezi z delom, kot so dodatki za prehrano, potni stroški, regres itd.. To bi pomenilo razširitev prispevnih osnov, hkrati pa tudi uresničitev načela, da smo v socialnem zdravstvenem zavarovanju dolžni vsi prispevati proporcionalno enak delež skladno z našo finančno sposobnostjo. To načelo bi veljalo le za tisti del prispevne stopnje, s katero se krijejo stroški za zdravstvene storitve, zdravila in medicinske pripomočke, ne pa za pravice do denarnih dajatev (nadomestila plač, pogrebnina), kjer bi se plačevali prispevki le od bruto plač;


• samozaposleni ne bi imeli več možnosti, da si sami izbirajo osnovo, po kateri bodo plačevali prispevke. To jim sedaj omogoča Zakon o prispevkih za socialno varnost, ki pa je opisano ureditev povzel pa Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tako imajo samozaposleni, ki se odločijo za nižje osnove v pokojninskem in invalidskem zavarovanju tudi nižje pravice (pokojnine). Stanje pa je povsem drugačno v zdravstvenem zavarovanju, kjer imajo vsi zavarovanci enake pravice in so te odvisne od njihovih potreb in ne od ravni pravic, ki bi si jih izbrali. Zaradi tega je nesprejemljivo in v neskladju z načeli solidarnosti, da bi samozaposleni plačevali nižje prispevke oziroma tiste, ki si jih sami določijo, ne pa prispevke, ki bi bili odvisni od njihovega dejanskega dohodka ali materialnega položaja. V zakonu bo zato predvideno, da se bo za to kategorijo zavarovancev upoštevala kot osnova za prispevke dohodnina ali dohodki, ki so primerljivi s plačo podobnih ali enakih poklicev v javnem sektorju, ki pa naj ne bi bili nižji od povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji;


• predvidena je sprememba glede pridobitve statusa družinskega člana zavarovanca. Doslej so bili to otroci, zakonci, straši, bratje, sestre itd., ki po določilih zakona sami niso mogli biti zavarovani. Pri statusu družinskega člana se ni upošteval socialni oziroma materialni položaj družine (gospodinjstva). Pokazalo se je, da je tudi ta ureditev preživela, saj imamo skupino premožnejših družin, pri katerih eden od zakoncev ali drugih družinskih članov sicer ni zaposlen (ali upokojen, brezposeln in podobno) in je zavarovan kot družinski član in zaradi tega ne plačuje prispevkov. V prihodnje bi bili zavarovani kot družinski člani le otroci do 18. leta starosti in študentje (s statusom študenta), zakonci in drugi družinski člani pa le, če bi bili dohodki gospodinjstva na družinskega člana nižji od dohodka, ki ga določajo predpisi s področja socialnega varstva kot merilo za pridobitev pravice do socialne denarne pomoči. To bi pomenilo, da bi se določena skupina ljudi, ki so doslej bili zavarovani kot družinski člani, morala sama zavarovati in bi si tudi sami plačevali prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje.


• sprememba v statusu družinskega člana naj bi veljala tudi za kmete. Po dosedanji ureditvi namreč kmetje, ki niso prostovoljno vključeni v pokojninsko zavarovanje, plačujejo le prispevek od katastrskega dohodka za celotno gospodinjstvo, ne glede na materialni položaj kmečkega gospodarstva ali njegovih članov.

II. 3. Spremembe v pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja

Osnovna in najpomembnejša usmeritev novega ZZVZZ bi morala biti ohranitev ali izboljšanje dosežene ravni zdravstvene varnosti za vse prebivalstvo. Zaradi tega naj bi bile v pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja predvidene le nekatere manjše spremembe, in sicer:

1. od vseh dosedanjih pravic naj bi bila odpravljena le pravica do posmrtnine v zavarovanju za bolezen in poškodbe izven dela. Ta je namreč le enkratna denarna pomoč družini delavca ob njegovi smrti, če jo je ta pred tem preživljal. Gre za socialno dajatev, ki jo, če so zato utemeljeni razlogi, uredi v predpisih s področja socialnega varstva;


2. v bodoče ne bi bila sestavina pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kritje stroškov prenočitve in prehrane med zdraviliškim zdravljenjem, ki ni nadaljevanje bolnišničnega zdravljenja in pri podaljšanem (neakutnem) bolnišničnem zdravljenju. Podobna ureditev namreč že velja za varovance v socialnih zavodih, ki si te stroške krijejo sami ali občine, če varovanci sami nimajo zadostnih finančnih sredstev. V obveznem zdravstvenem zavarovanju bi ob nakazani drugačni ureditvi od dosedanje imeli zagotovljeno kritje stroškov nastanitve in prehrane med zdraviliškim zdravljenjem in neakutnim bolnišničnim zdravljenjem zavarovane osebe, ki so prejemniki socialnih denarnih pomoči oziroma izpolnjujejo merila za njihovo pridobitev;


3. osnutek predvideva znižanje praga solidarnosti pri nekaterih poškodbah izven dela, kjer za sorazmerno velika tveganja v prostem času, kot so npr. tekmovalni športi, borilne veščine, gorsko kolesarstvo, planinarjenje, alpsko smučanje, motoristični in avtomobilski športi, športno padalstvo, padalstvo itd.. Za ta tveganja bi bila raven kritja za osebe, starejše od 14 let, le 40%, za razliko bi se lahko prostovoljno zavarovali. V ta namen naj bi zavarovalnice pripravile nov zavarovalni produkt za tovrstna tveganja, zavarovanje pa bi bilo lahko kratkotrajno, npr. samo za čas udeležbe v teh aktivnostih (dan, teden, mesec, leto) , pri profesionalnih športnikih pa tudi za daljšo dobo. Ta predlog sledi usmeritvi o večji osebni odgovornosti za lastno zdravje, saj je večina poškodb iz navedenih razlogov povzročenih zaradi nepazljivosti, neprevidnosti, včasih tudi objestnosti in kršenja predpisov;


4. predlagane bodo spremembe glede višine nadomestila plače med začasno zadržanostjo z dela, in sicer v povprečju za 5% od osnove. Prav tako naj bi se zmanjšala obveznost delodajalcev za izplačevanje nadomestil od sedanjih 30 na 25 delovnih dni, hkrati pa povečala ta obveznost pri odsotnostih z dela zaradi poškodb na delu in bolezni, povezanih z delom, od sedanjih 30 na 45 delovnih dni;


5. nadomestilo plače za prvi dan odsotnosti z dela zaradi nege družinskega člana ne bi bila več pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To obvezo naj bi prevzeli delodajalci, ki bi lahko svojim zaposlenim, skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih, omogočili koriščenje enodnevnega dopusta ali pa prevzeli obveznosti glede nadomestila plače za ta dan;


6. pravice do storitev in denarnih dajatev v primeru poškodbe na delu in bolezni, povezanimi z delom, bi bile tudi v bodoče ugodnejše (večje) kot v primerih bolezni in poškodb izven dela. Nadomestila bi znašala 100% od osnove, med pravicami pa naj bi uveljavilo načelo pravice in uporabe vseh sredstev, s katerimi je utemeljeno pričakovati povrnitev delovne sposobnosti zavarovanca;


7. uvedel naj bi se nov pojem in sicer "bolezni, povezane z delom", ki bi zamenjal sedanje "poklicne bolezni". Gre za stanja, pri katerih je dokazljiva zveza med boleznijo in dolgotrajnimi vplivi delovnega okolja, kar bo morala medicinska stroka še podrobneje opredeliti, kot npr. stres, mobing, razne funkcionalne okvare pri zaposlenih itd.. Takšna ureditev je že uvedena v precejšnjem številu držav;


8. tudi v prihodnje naj bi ohranili sistem doplačil k ceni zdravstvenih storitev, zdravil in medicinskih pripomočkov, ki so pravica v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Glede na ekonomsko realnost in nujo po ohranitvi finančne vzdržnosti sistema javnega zdravstvenega zavarovanja je to predvideno tudi za naslednja leta in v približno enaki višini kot doslej. Predvideno pa je, da bi lahko bile deležne zmanjšanih doplačil osebe, ki bi se redno udeleževale programov za krepitev zdravja, preventivnih pregledov in presejalnih testov, udeležbe v programih upravljanja z boleznijo ("dieseases management program - DMP) ali pa zaradi zdravega načina življenja ne bi koristili določenih zdravstvenih storitev. Tako bi lahko imeli delne oprostitve za storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti, zobozdravstvene storitve, zdravila, specialistične storitve itd.. To naj bi bila ekonomska spodbuda za bolj zdrav način življenja in za motivacijo ljudi za preventivo.

III. Ločitev obveznega zdravstvenega zavarovanja za bolezen in poškodbe izven dela od zavarovanja za poškodbe na delu in bolezni, povezane z delom, in uvedba diferenciranih prispevnih stopenj za delodajalce

Zakon bo predvidel »ločitev« obveznega zdravstvenega zavarovanja za bolezen in poškodbe izven dela od zavarovanja za poškodbe na delu in bolezni, povezane z delom. Že doslej imamo sicer za obe zavarovanji ločeni prispevni stopnji, od katerih tisto za poškodbe na delu in poklicne bolezni plačujejo le delodajalci (0,53% od bruto plače). Prav tako je zakon že leta 1992 predvidel, da naj bi ZZZS uvedel diferencirane prispevne stopnje za zavarovanje za poškodbe na delu in poklicne bolezni v odvisnosti od višine tveganj (stroškov) v posamezni dejavnosti ali pri posameznem delodajalcu v primerjavi s povprečjem v Sloveniji. To določilo se doslej ni uveljavilo, ker najprej ni bilo na voljo potrebnih podatkov za spremljanje stroškov po delodajalcih in po dejavnostih, pozneje pa tudi ne politične volje. Tako se sredstva obeh zavarovanj mešajo in prelivajo in ni jasno, koliko "stane" vsako od njih. V tej situaciji so tako teoretično tudi upokojenci, brezposelni, prejemniki socialne pomoči in nekateri drugi solidarni z delodajalci pri pokrivanju njihovih obveznosti. Po novem se ta sredstva ne bi več prelivala med obema vrstama zavarovanja in bi ZZZS vodil ločeno prihodke in odhodke iz obeh zavarovanj. Sprejem predlagane ureditve bi pomenil tudi novo določitev prispevnih stopenj in obveznosti posameznih zavezancev za njihovo plačevanje. Vendar je ločitev teh dveh zavarovanj in drugačna obravnava tveganj, ki so posledica vplivov delovnega okolja, nujna. To narekuje vrsta dokumentov Mednarodne organizacije dela in Evropske unije, saj gre za tveganja, za katere mora nositi odgovornost in tudi finančne posledice delodajalec.

Gre namreč za stanja, ki so tesno povezana z delovnimi pogoji, proizvodnimi procesi in odnosi, ki veljajo pri delodajalcu in ki jih je mogoče z ustreznimi ukrepi obvladovati tako, da na zdravje ne vplivajo negativno oziroma v čim manjši meri.

Z ločitvijo obeh navedenih vej socialnega zavarovanja, skladno z evropsko prakso (Avstrija, Nemčija, Francija, Švica, Nizozemska itd.), bi omogočili tudi uvedbo diferenciranih prispevnih stopenj za delodajalce za zavarovanje za poškodbe na delu in poklicne bolezni. Delodajalci, ki bi več vlagali v zdravje delavcev (programe krepitve zdravja, preventivo, ukrepe varnosti in zdravja pri delu) in imeli zaradi tega nižje stroške za zdravljenje poškodb in bolezni povezanih z delom, bi imeli tudi nižje prispevne stopnje. Tisti, ki v to področje ne vlagajo dovolj oziroma bi imeli višje stroške za poškodbe na delu in bolezni povezane z delom (vključno z nadomestili plač v času "bolniške" odsotnosti) od povprečja, pa bi imeli temu ustrezno višje prispevne stopnje. To bi bil eden od ekonomskih vzvodov za večjo skrb in odgovornost za zdravje aktivne populacije, ki je na delodajalcih in ki bi lahko občutno vplivala na izboljšanje zdravja, na zmanjšanje stroškov zdravstvenega zavarovanja in istočasno na dvig produktivnosti in boljše počutje delavcev. Skladno z navedenimi stališči in prakso v večini evropskih držav, bi se dosedanje obvezno zdravstveno zavarovanje ločilo na dve področji, od katerih bi vsako imelo svojo prispevno stopnjo, prihodke in stroške, pa tudi različne pravice zavarovancev. V obveznem zdravstvenem zavarovanju za bolezen in poškodbe izven dela bi še naprej veljalo načelo najširše solidarnosti vseh zavarovancev, med tem ko bi na področju zavarovanja za poškodbe na delu in bolezni povezane z delom veljalo načelo vzajemnosti med delodajalci, ki bi to zavarovanje financirali. V slednjem zavarovanju bi imeli zavarovanci (delojemalci) tudi večje ugodnosti in pravice, kot npr. višja nadomestila v času začasne zadržanosti z dela, uveljavljanje pravic brez doplačil, načelo uporabe vseh sredstev in metod zdravljenja in rehabilitacije, dokler obstaja verjetnost povrnitve delovne sposobnosti itd.. V to zavarovanje bi po predlogu osnutka bili obvezno vključeni poleg zaposlenih tudi kmetje.

IV. Novosti pri ocenjevanju začasne zadržanosti z dela

V zvezi z ocenjevanjem in obravnavanjem začasne zadržanosti z dela naj bi nov ZZVZZ predvidel več novosti in sicer:

1. spremenil bi se postopek ocenjevanja upravičenosti do začasne zadržanosti z dela. Odpravljen bi bil upravni postopek, po katerem ravnajo imenovani zdravniki in zdravstvena komisija ZZZS sedaj in bi ga zamenjal izvedenski postopek. O začasni nezmožnosti za delo in nadomestilu plače bi se odločalo po upravnem postopku le v primeru nestrinjanja delavca ali njegovega delodajalca z izvedenskim mnenjem. To bi bistveno poenostavilo in skrajšalo postopke ocenjevanja začasne zadržanosti z dela;


2. ZZZS v prihodnje ne bi več imel posebne službe zdravnikov, ki bi se ukvarjali z ocenjevanjem upravičenosti do raznih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Za te potrebe naj bi skupaj z ZPIZ ustanovil zavod za izvedensko medicino, ki bi za obe javni blagajni opravljal vsa strokovna izvedenska opravila na prvi in drugi stopnji, kot tudi nadzor v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Z ustanovitvijo tega zavoda soglašata ZZZS in ZPIZ, tečejo pa tudi že priprave za uresničitev te zamisli;


3. predvidena je nova pravica zaposlenih, ki so dalj časa začasno zadržani z dela in sicer pravica (ter dolžnost) do zgodnje rehabilitacije. Zavarovanci, pri katerih bi zdravnik oziroma izvedenski organ ocenil, da bodo zadržani z dela več kot 8 tednov, bi bili poklicani na poseben pregled s strani izvedenskih organov, ki bi jim pripravili individualni program rehabilitacije. Ta bi bila plačana iz sredstev obveznega zavarovanja za poškodbe na delu in bolezni povezane z delom, v določenem delu pa tudi iz sredstev delodajalca. Rehabilitacija ne bi bila časovno omejena oziroma bi se izvajala toliko časa, dokler bi obstajala možnost povrnitve delovne sposobnosti delavca. Ko bi po spoznanjih medicinske stroke bilo ugotovljeno, da takšne možnosti ni več, bi bili podani vsi razlogi za invalidsko upokojitev. Sodeč po praksi v tujini, je s to spremembo realno pričakovati zmanjšanje absentizma ter stroškov obveznega zdravstvenega zavarovanja ter tudi stroškov, ki jih imajo delodajalci. S tem ukrepom bi se sicer vsaj v začetku povečala vlaganja (in stroški) v zdravje delavcev, vendar bi se s tem občutno zmanjšali stroški ZZZS in delodajalcev;

V. Področje prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja

Dopolnilno zdravstveno zavarovanje naj bi še vnaprej bilo opredeljeno kot javni interes, pri čemer pa bo potrebno ureditev področja in delovanje zavarovalnic prilagoditi direktivam Evropske unije, glede česar je Slovenija že dobila opomin. Po teh direktivah namreč z nacionalno zakonodajo ni mogoče omejevati delovanja in poslovanja delniških družb, kar se nanaša na oblikovanje njihovega zavarovalniškega produkta in na pravico razpolaganja s presežki prihodkov nad stroški. Drugače je z vzajemnimi družbami, na katere se direktiva ne nanaša. Za te bodo v novem ZZVZZ predvidene določene spremembe. Predvsem bo zakon zagotovil, da se dopolnilno zavarovanje pri tej (ali teh) zavarovalnici izvaja na neprofitni način in da se vsi presežki prihodkov nad stroški obvezno vračajo izključno v to zavarovanje in v dobro zavarovancev v obliki znižanja premij ali zagotovitve drugih bonitet. S tem bo posredno onemogočeno, da bi se ta zavarovalnica ukvarjala tudi s kakšnimi drugimi, komercialnimi zavarovanji in da bi se sredstva za dopolnilno zdravstveno zavarovanje prelivala v kakšna druga pridobitna zavarovanja. Prav tako bo zakon predvidel način upravljanja z vzajemno zavarovalnico, v katerem bo imela glavno in odločujočo vlogo skupščina, sestavljena iz izvoljenih predstavnikov (zastopnikov) zavarovancev, ki bodo tudi njeni lastniki. Uprava in nadzorni svet bodo za svoje delo odgovorni skupščini. S temi spremembami naj bi se ponovno okrepilo zaupanje ljudi v vzajemnost, ki je tesna spremljevalka solidarnosti v javnem sistemu zdravstvenega zavarovanja. Ob vsem tem bo potrebno tudi poskrbeti, da bodo oproščene doplačil (in dopolnilnega zavarovanja) osebe brez dohodka, prejemniki socialnih denarnih pomoči in drugi, ki doplačil ne bi zmogli zaradi svojega šibkega materialnega položaja.

V zakonu bo sicer predvidena možnost, da dopolnilno zdravstveno zavarovanje izvaja tudi ZZZS in sicer po istih načelih, kot bo to veljalo za vzajemne družbe. Ostaja pa odprto vprašanje izvedljivosti te možnosti, saj nima zato potrebnih sredstev ustanovitvenega kapitala, sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja pa ne more koristiti za uvedbo in izvajanje privatnega zavarovanja.

VI. Novosti na področju partnerskih odnosov

V novem ZZVZZ bodo predlagane tudi nekatere novosti na področju partnerskih odnosov med plačnikom zdravstvenih storitev in izvajalci zdravstvenih dejavnosti ter dobavitelji zdravil in medicinskih pripomočkov. V prihodnje Ministrstvo za zdravje ne bi več neposredno sodelovalo v pogajanjih med ZZZS in predstavniki izvajalcev. Namesto tega bi za posamezna obdobja (npr. 2 leti) sprejelo in določilo akcijski načrt za ta pogajanja, v katerem bi določilo cilje, prednostne naloge in kadrovske ter ekonomske okvire za pogajanja. Novosti gredo v smeri krepitve ZZZS kot naročnika in plačnika storitev, ki se mora o programih zdravstvenih storitev, njihovi ceni in kakovosti pogoditi s partnerji tako, da za razpoložljiv denar doseže čim boljšo dostopnost in kakovost storitev. Med merili za določanje cen storitev naj bi se v bodoče upoštevala tudi kakovost storitev, večja racionalnost in smotrnejše koriščenje obstoječih človeških in drugih materialnih virov. Pogajalski postopki naj bi se razširili tudi na področje oskrbe z zdravili in medicinskimi pripomočki. ZZZS naj bi imel večjo avtonomijo pri pogajanjih, ki pa je povezana tudi z večjo odgovornostjo za poslovanje, ki mora slediti ekonomskim možnostim države in usmeritvam iz strateškega in kratkoročnih načrtov Republike Slovenije. V prihodnje naj se pogodbe z izvajalci ne bi več sklepale za vsako posamezno leto, ampak najmanj za dvoletno obdobje, kar je tudi prispevek k racionalizaciji tega področja.

VII. Novosti na področju upravljanja z ZZZS

Po novem ZZVZZ naj bi prišlo do določenih sprememb v upravljanju in vodenju ZZZS. V sestavi organov upravljanja (skupščina, upravni odbor) naj bi bilo zastopano tudi določeno število predstavnikov zavarovancev iz posameznih območij Slovenije. Prav tako naj bi namesto generalnega direktorja ZZZS imel v prihodnje tričlansko upravo, kar je povezano z izredno širokim področjem njegovega delovanja in poslovanja. Ob tem se odpira še vprašanje reorganizacije ZZZS, kar je povezano z uvajanjem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Po nekaterih predlogih naj bi se ZZZS reorganiziral v zavod (bolje javno blagajno), ki bi izvajal obvezno zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. V tem primeru bi imel dva vplačilna računa in organe upravljanja za vsako od navedenih področij, prav tako bi moral zagotoviti ločeno vodenje prihodkov in stroškov za obe veji socialnega zavarovanja. To možnost bo potrebno še urediti v novem ZZVZZ in v zakonu o zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Vsekakor pa bi taka organizacija pomenila racionalizacijo in boljšo dostopnost storitev službe ZZZS (ali novega zavoda) prebivalstvu.

VIII. Zaključek

Vse predvidene spremembe in ukrepi, ki naj bi jih vseboval nov ZZVZZ, prinašajo v javno zdravstveno blagajno nove prihodke, hkrati pa znižujejo določene stroške. Po ocenah, ki so bile pripravljene na Ministrstvu za zdravje, bi bili njihovi finančni učinki okrog 100 milijonov EUR, s čimer bi bila zagotovljena vsebinska in finančna vzdržnost obveznega zdravstvenega zavarovanja v naslednjih 3 - 4 letih.