Vlada je na 66. seji, 28. januarja 2009, sprejela mnenje k zahtevi Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije za oceno ustavnosti četrtega odstavka 39. člena in 228. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in ga poslala Državnemu zboru RS.

Sindikata v pobudi za oceno ustavnosti izpodbijata določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki uzakonjajo pravilo, po katerem se delavcu plače vštevajo v pokojninsko osnovo le pod pogojem, da so bili od teh plač plačani prispevki. V kolikor prispevki od plač niso bili plačani, se delavcu prizna le pokojninska doba za izpolnitev pogojev za priznanje starostne pokojnine, ne upoštevajo pa se te plače pri odmeri pokojnine. Sindikata navajata, da gre pri tem za neustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, saj predstavljalo prispevki del delavčeve plače, ki jih je zakonsko zavezan obračunati in plačati delodajalec v imenu in na račun delavca, zato delavec ne bi smel biti oškodovan pozneje pri uveljavljanju pokojnine.

Pokojninski sistem temelji na zavarovalniškem principu, kar pomeni, da se pravice priznavajo pod pogojem, da so bili prispevki plačani. Ker gre obenem za sistem socialnega zavarovanja, se sredstva znotraj sistema preko načel solidarnosti in vzajemnosti prerazporejajo na način, da se osebam, ki bi glede na vplačane prispevke pridobile manjšo pokojnino, prizna višja pokojnina na račun oseb, ki so v sistem vplačale bistveno več, vendar se jim pokojnina, ne glede na višino plač, odmeri v nižjem znesku zaradi postavljene najvišje pokojninske osnove, od katere se lahko odmeri pokojnina. Navedena osnovna pravila in načela oziroma zakonitosti omogočajo, da pokojninski sistem deluje na dolgi rok ter sočasno zagotavlja primerne pokojnine.

Zakonsko obveznost plačila prispevkov kot javnih dajatev določajo predpisi s področja prispevkov za socialno varnost in davkov, v katerih so med drugim določene tudi sankcije za neizpolnitev te obveznosti ter pogoji, pod katerimi so zavezanci za plačilo prispevkov bodisi lahko oproščeni plačila javnih dajatev bodisi jim je plačilo dajatev delno ali v celoti odloženo. Problematika neizpolnitve zakonske obveznosti plačila javnih dajatev, ki je delno povezana tudi z neobstojem davčnih evidenc o obračunanih in plačanih prispevkih, ki so se do 1. julija 2008 vodile skupno za posameznega delodajalca in ne individualno po posameznem zaposlenem delavcu, pa ne gre reševati s spreminjanjem temeljnih postulatov pokojninskega sistema, ki določa pravice enotno in za vse delavce v sorazmerju z vplačanimi prispevki.

Problematika neplačevanja prispevkov se sistemsko znotraj okvirov pokojninskega sistema rešuje na način, da se delavcem obdobje zavarovanja upošteva v pokojninsko dobo, ne glede na plačane prispevke. To v konkretnem izračunu pokojnine, ki se odmerja v odmernem odstotku od pokojninske osnove, pomeni, da se delavcu, vsako leto zavarovanja, ne glede na plačilo prispevkov, vrednoti v višini 1,5% pokojninske osnove. Ob dejstvu, da predstavlja pokojninska osnova le 18-letno povprečje najugodnejših plač glede na celotno delovno aktivno obdobje posameznika, se skoraj zagotovo obdobja, ko so se družbe nahajale v gospodarskih težavah in so plačevale nižje plače, delavcem ne bo vštevalo v pokojninsko osnovo.

V kolikor bi se, kot zahtevata sindikata, pri izračunu pokojninske osnove upoštevale plače, od katerih bi bili prispevki le obračunani, ne pa tudi plačani, bi to povzročilo velik primanjkljaj glavnega prihodka pokojninske blagajne (prihodek od prispevkov), delodajalcem pa bi se zakonsko omogočilo izogibanje obveznosti plačila javnih dajatev. Delavci, katerim prispevki niso bili plačani, glede na navedeno, ne bi bili v boljšem položaju medtem, pa bi se nasprotno poslabšal položaj vseh upokojencev, okrnjeni pa bi bili temelji pokojninskega sistema.

Zaradi navedenih argumentov vlada zahteve za oceno ustavnosti predlaganih dveh članov Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne podpira.

Vir: UVI