Opravilna številka: sodba U 137/2004
Datum: 20.01.2006

JEDRO: Glede na navedene določbe, ki opredeljujejo namen, za katerega je mogoče uveljavljati davčne ugodnosti, tudi po presoji sodišča investicije, ki jo je priglasila tožeča stranka, ni mogoče opredeliti kot začetno investicijo po 15. oziroma 20.a členu ZEC.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper Glavno odločbo Davčne uprave RS, Davčni urad A. z dne 24.3.2003, s katero je prvostopenjski organ pod točko 1. izreka ugotovil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, določenih v 15. in 20.a členu Zakona o ekonomskih conah za uveljavljanje ugodnosti na davčnem področju, pod točko 2. izreka pa razveljavil začasno odločbo z dne 23.9.2002. V obrazložitvi tožena stranka povzema določbe Zakona o ekonomskih conah, ki v 15. členu določa namene in pogoje za uveljavljanje v 20. členu opredeljenih davčnih ugodnosti. Tožeča stranka je uveljavljala ugodnosti po 1. točki 1. odstavka 15. člena ZEC, kot začetno investicijo pa navedla "nabava dveh novih strojev oziroma pogonskih agregatov pilotskih čolnov", kvalitativnega opisa namena oziroma cilja investicije pa ni navedla. Vlaganje je izkazala z računi, ki se nanašajo na dobavo in montažo dveh motorjev na čolnu, vzdrževalna dela na palubi čolna, ladijsko okno, grelnik, stroške popravila čolna, GSM aparat, radijsko postajo, čistilni stroj, računalniško opremo. Navedena vlaganja sicer pomenijo nakup raznih predmetov osnovnih sredstev, vendar pa ne predstavljajo vlaganj v nov obrat ali razširitev že obstoječega obrata v smislu začetne investicije po 20.a členu Zakona o ekonomskih conah, niti ni izkazano možno povečanje delovnih mest, sam čoln kot posamezno osnovno sredstvo pa ni mogoče opredeliti kot obrat. Navedeni zakon pa tudi izrecno poudarja, da pri začetnih investicijah ne gre zgolj za nadomestitev že obstoječih osnovnih sredstev z novimi. Z navajanjem določb Uredbe o ekonomskih conah, pa tožena stranka nadalje pojasnjuje potek postopka za uveljavljanje davčnih ugodnosti, po katerem davčni organ prve stopnje z začasno odločbo, ki se izda začasno brez kakršnihkoli dokazil, nadomesti z glavno odločbo, na podlagi katere se lahko uveljavlja morebitne davčne ugodnosti. Tožena stranka meni, da je rok za izdajo glavne odločbe po 14. členu Uredbe o ekonomskih conah presojati kot instrukcijski rok. Navedbe tožeče stranke zavrača kot neutemeljene in poudarja, da so se predpisi za uveljavljanje ugodnosti za leto 2002 spremenili, zato je sklicevanje na prejšnja leta neupravičeno.

Tožeča stranka po prvotno vloženi tožbi na molk organa, tožbo razširja zoper izpodbijano odločbo in jo vlaga zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. Meni, da je bila določba 20.a člen Zakona o ekonomskih conah uporabljena nepravilno, saj ta po njeni presoji določa zgolj en pogoj za uveljavitev davčnih ugodnosti, in sicer da je pravna oseba uporabnik ekonomske cone, kar pa je tožeča stranka izkazala. Za ugodnosti iz 20. člena, uporabnik sploh ne more izvesti začetne investicije iz 20.a člena, kjer so opredeljene zgolj dodatne ugodnosti, ki so povezane z začetnimi investicijami in se kot take lahko tudi, ne pa izključno, uveljavljajo za sofinanciranje začetnih investicij. Tudi ob drugačni, a zanjo nepravilni interpretaciji, po kateri bi morala izpolnjevati pogoje iz 20.a člena, meni, da izpolnjuje kriterije glede upravičenih stroškov po določbi 4. alinee 3. odstavka 20.a člena Zakona o ekonomskih conah, saj gre v danem primeru za nakup strojev in opreme. Sicer pa zagovarja stališče, da predstavlja nakup pogonskih motorjev oziroma agregatov pilotskega čolna za začetno investicijo v širitev obstoječega obrata, ki ga zanjo predstavljajo pilotski čolni. Kot napačno pa označuje mnenje tožene stranke glede pravne narave roka za izdajo glavne odločbe, saj gre v tem primeru za prekluziven rok, zato je bila prvostopenjska odločba izdana prepozno. Prav tako se ne strinja s stališčem, da je za uveljavljanje davčnih ugodnosti relevantna zgolj glavna odločba, kar utemeljuje tudi z navedbo, da Uredba o ekonomskih conah ne razlikuje pravnih posledic začasne in glavne odločbe. Nepravilno pa je bilo v prvostopenjski odločbi določeno, da se z glavno odločbo razveljavi začasna, saj bi se po določbah Uredbe o ekonomskih conah morala začasna odločba nadomestiti, sklicevanje na Zakon o splošnem upravnem postopku pa ni relevantno, saj se začasni odločbi po ZUP in po Uredbi razlikujeta. Zatrjuje pa tudi, da so bila že v času izdaje začasne odločbe predložena vsa potrebna dokazila.

Tožena stranka na tožbo oziroma njeno razširitev ni odgovorila, prav tako ne Državni pravobranilec Republike Slovenije, ki kot zastopnik javnega interesa, v tem upravnem sporu ni prijavil svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V obravnavani zadevi gre za presojo vprašanja, ali tožeča stranka, ki je uporabnica ekonomske cone, z obravnavano investicijo izpolnjuje namen in pogoje za uveljavitev ugodnosti na davčnem področju, ki jih določa Zakon o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 45/98, 97/01 - ZEC) oziroma ali izpolnjuje z ZEC predpisane pogoje za dodelitev državne pomoči v obliki davčnih ugodnosti. Po določbi 15. člena ZEC lahko namreč uporabnik ekonomske cone za namene iz 2. odstavka tega člena in pod pogoji iz tega zakona uveljavlja davčne ugodnosti iz 20. člena tega zakona (1. odstavek 15. člena ZEC). Uporabnik lahko v skladu s tem zakonom uveljavlja davčne ugodnosti zaradi: 1. začetnih investicij v dejavnostih, ki jih opravlja oziroma jih namerava opravljati v ekonomski coni (pri čemer pa ne gre za preselitev dejavnosti iz preostalega območja Slovenije v ekonomsko cono ali za nadomestitev že obstoječih osnovnih sredstev z novimi) ter zagotavljanja novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo, s čimer se povečuje skupno število zaposlenih v ekonomski coni ter 2. zagotavljanja novih delovnih mest, ki niso povezana z začetno investicijo, s čimer se povečuje skupno število zaposlenih v ekonomski coni (2. odstavek 15. člena ZEC). Določba 20.a člena ZEC opredeljuje začetne investicije, in sicer v 1. odstavku določa, da uporabnik ekonomske cone lahko pod pogoji iz tega člena uveljavlja davčne ugodnosti iz 20. člena za sofinanciranje začetnih investicij ali za odpiranje novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo v: postavitev novega obrata, širitev obstoječega obrata, začetek nove dejavnosti, ki pomeni temeljito spremembo proizvoda ali proizvodnega procesa v obstoječem obratu, nakup obrata, ki se je ukinil oziroma bi se ukinil, če ne bi bil prodan. V nadaljnjih odstavkih navedenega člena pa še opredeljuje upravičene stroške in ostale pogoje za uveljavljanje ugodnosti za namen začetnih investicij, kot opredeljene po 1. odstavku tega člena.

Glede na navedene določbe, ki opredeljujejo namen, za katerega je mogoče uveljavljati davčne ugodnosti, tudi po presoji sodišča investicije, ki jo je priglasila tožeča stranka, ni mogoče opredeliti kot začetno investicijo po 15. oziroma 20.a členu ZEC. To je tudi tožena stranka pravilno ugotovila že v izpodbijani odločbi, ter za svojo odločitev navedla pravilne in utemeljene razloge, ki imajo podlago v ZEC in s katerimi sodišče soglaša in se nanje sklicuje, v izogib ponavljanju pa jih ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS)). Glede ostalih tožbenih ugovorov pa še dodaja:

Iz upravnih spisov, pa tudi tožbenih navedb, je razvidno, da je tožeča stranka kot investicijo, za katero bi uveljavljala davčne ugodnosti, prijavila nakup dveh motorjev oziroma pogonskih agregatov pilotskih čolnov, kar sicer so lahko osnovna sredstva tožeče stranke, vendar to ne opredeljuje začetne investicije. Opredelitev začetne investicije je povezana s samim namenom oziroma končnim učinkom investicije in mora biti namenjena ustanovitvi novega podjetja ali razširitvi obstoječega obrata, spremembi proizvodnega procesa ali proizvoda v obstoječem obratu. Samo v primeru takšne investicije oziroma namena, se nadalje kot upravičen strošek investicije upošteva naložbo v osnovna sredstva, in ne kot si napačno razlaga tožeča stranka, ne glede na sam namen investicije. Nakup novih delov oziroma popravilo osnovnega sredstva po presoji sodišča ne predstavlja novega obrata oziroma širitve obstoječega, zato so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da gre za nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica nepravilne uporabe oziroma razlage materialnega prava. Upravni organ je določbe ZEC, predvsem 15. in 20.a pravilno citiral in tudi uporabil. Sodišče pri tem dodaja, da tožeča stranka napačno povzema določbo 20.a člena in skuša ločevati začetne investicije in odpiranje novih delovnih mest, povezanih z začetno investicijo, pri čemer bi le za slednje bilo potrebno izkazovanje, da gre za postavitev novega oziroma širitev obstoječega obrata. Neutemeljene so tudi navedbe o kršitvi določb postopka z nepravilno izdajo glavne odločbe. Z začasno odločbo namreč ni bilo dokončno odločeno stvari sami, zato tudi ne more tožeča stranka s to odločbo dokazovati upravičenosti do davčnih ugodnosti. V času izdaje začasne odločbe ni bilo predloženih vseh potrebnih listin in dokazil o upravičenosti namena in stroškov, zato tožena stranka oziroma prvostopenjski organ nista razpolagala še z vsemi podatki oziroma informacijami o okoliščinah, ki so potrebne za odločitev o stvari. Kot izhaja iz upravnih spisov je tožeča stranka dokazila oziroma potrebne listine predložila šele z dopisom z dne 24.2.2003, v prilogi katerega se nahajajo pogodbe oziroma računi datirani v mesecu oktobru 2002 in kasneje, zato sodišče ni našlo podlage za navedbe, da so bili vsi potrebni podatki na razpolago prvostopenjskemu organu v času izdaje začasne odločbe. Uredba o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 28/02, v nadaljevanju: Uredba) v 1. odstavku 13. člena določa le, da davčni organ, pri katerem je vložen zahtevek, izda uporabniku začasno odločbo, v 2. odstavku istega člena pa, da to odločbo mora nadomestiti z glavno odločbo, v 2. odstavku 14. člena pa še, da izda začasno odločbo davčni organ v roku 30 dni po vložitvi zahtevka, glavno pa v roku 60 dni po preteku leta, za katero je bila izdana začasna oziroma kadarkoli do tega datuma, če ugotovi, da uporabnik ne izpolnjuje oziroma ne izpolnjuje več pogojev iz 20.a in 20.b člena zakona, in sicer v 30 dneh od ugotovitve. Postopek in način izdaje začasne oziroma glavne odločbe se presoja tudi v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99,70/00, 52/02 - ZUP), saj ZEC oziroma Uredba glede ureditve tovrstnih upravnih odločb ne odstopa od splošne ureditve po ZUP. Po določbi 1. odstavka 221. člena ZUP se v primeru, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna. Po 3. odstavku istega člena pa se z odločbo, ki se izda o glavni zadevi po končanem postopku, razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom, zato po presoji sodišča tožeča stranka nima pravne podlage za stališče, da gre za različno ureditev začasnih odločb. Glede na navedeno tožeča stranka zmotno meni, da je bila glavna odločba izdana nepravilno, tožena stranka oziroma prvostopenjski organ pa je ravnal prav, ko je postopal po 3. odstavku 221. člena ZUP in z 2. točko izreka prvostopenjske odločbe začasno odločbo razveljavil, s tem pa v morebitne pravice oziroma pravne koristi tožeče stranke, nastale z začasno odločbo, ni bilo v ničemer poseženo. Neupoštevne so tudi navedbe, da je v zadevi potekel rok za izdajo glavne odločbe, določen v 2. odstavku 14. člena Uredbe, ki je tudi po mnenju sodišča instrukcijski rok, saj njegova prekoračitev ni sankcionirana in ima v takšnem primeru tožeča stranka možnost vložitve tožbe zaradi molka organa, drugih posledic pa zakon ne določa. Ker je novela Zakona o ekonomskih conah, ki je prinesla bistvene spremembe prav na področju uveljavljanja davčnih ugodnosti, začela veljati z letom 2002, pa se tožeča stranka tudi ne more uspešno sklicevati na odločbe o priznanih davčnih ugodnosti iz preteklih let, ko je glede navedenega veljala drugačna pravna ureditev.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da zatrjevani tožbeni razlogi niso podani ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si