Vlada je na 53. redni seji, 12. novembra 2009, sprejela predlog stališča glede predloga direktive Sveta o spremembi Direktive v zvezi z neobvezno in začasno uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobavo nekaterega blaga in storitev, dovzetnih za goljufije. Uporaba te možnosti bo povzročila določena upravna bremena davčnim zavezancem, ki pa bodo sorazmerna z bojem proti davčnim goljufijam, s tem pa se bo povečala konkurenčnost gospodarstva.

Cilj zakonodajnega predloga je boj proti goljufijam z uporabo mehanizma obrnjene davčne obveznosti. Države članice lahko do 31. decembra 2014, za obdobje najmanj dveh let uvedejo in uporabljajo mehanizem, v skladu s katerim mora DDV namesto dobavitelja plačati prejemnik blaga in storitev. Predlog omogoča državam članicam začasno in neobvezno uporabo mehanizma za primere blaga in storitev.

Mehanizem bodo države članice začasno lahko uporabile pri trgovanju z emisijskimi kuponi in transakcijami z nekaterim blagom, dovzetnim za goljufije (mobilnimi telefoni, napravami z integriranimi vezji, parfumi, plemenitimi kovinami). Države članice lahko mehanizem uporabljajo za največ tri kategorije s seznama blaga in storitev, od katerih se lahko največ dve nanašata na blago.

Goljufije so eden izmed največjih problemov v zvezi s pravilnim delovanjem notranjega trga in negativno vplivajo na davčne prihodke držav članic. Nekatere države članice so zato na podlagi pooblastila za odstopanje iz 395. člena Direktive 2006/112/ES zahtevale, naj se za boj proti goljufijam uporabi sistem obrnjene davčne obveznosti za nekatere sektorje ali blago, ki so dovzetni za goljufije. Ker pa omenjenega člena ni mogoče šteti za zadostno podlago za nadaljnjo in širšo uporabo mehanizma na ravni Skupnosti, je cilj uporabe tega mehanizma, tj. boj proti goljufijam, lažje doseči z direktivo.

Najobičajnejši način davčne utaje je, ko račune za dobave izda dobavitelj, identificiran za namene DDV, ki izgine, ne da bi obračunal DDV, vendar pa kupcu, ki je tudi davčni zavezanec, pusti veljavni račun, na podlagi katerega si le ta odbija vstopni DDV. Tako davek iz naslova DDV s strani dobavitelja ni plačan, hkrati pa mora davčna uprava vrniti vstopni DDV kupcu. V določenih primerih se tak sistem uporablja tudi za utaje pri znotraj skupnostnih transakcijah. V teh primerih so goljufije običajno organizirane kot zaporedje dobav, med katerimi isto blago večkrat zaokroži med državami članicami (t.i. davčni vrtiljak), proračun pa za isto blago večkrat izgubi davek.

Mehanizem obrnjene davčne obveznosti omogoča, da dobavitelj kupcem, ki so zavezanci za namene DDV, ne zaračuna DDV, pač pa ga mora obračunati kupec. V kolikor so kupci davčni zavezanci s polno pravico do odbitka, DDV prijavijo in odbijejo istočasno, ne da bi ga dejansko plačali državi ter tako tudi ne zahtevajo vračila DDV, zato je teoretična možnost goljufije odpravljena.

Za zagotovitev učinkovite uporabe mehanizma in njeno spremljanje ter odkrivanje in preprečevanje vseh novih oblik davčnih goljufij, morajo države članice, ki se odločijo za uporabo mehanizma, uvesti posebne nadzorne ukrepe in obveznost poročanja za dobavitelja in kupca. Najpozneje eno leto pred potekom ukrepa, s katerim se uvaja mehanizem, morajo države članice poslati Evropski komisiji poročilo o oceni splošne učinkovitosti in uspešnosti ukrepa, ki temelji na merilih za vrednotenje, ki so s strani držav članic vnaprej določena. Ocenjuje se raven goljufije pred in po uporabi mehanizma ter vse spremembe trendov goljufivih dejanj, vključno z dobavami drugega blaga in storitev, dobav na ravni maloprodaje ter dobav v druge države članice. V poročilu morajo biti ovrednoteni tudi stroški upoštevanja predpisa za davčne zavezance kot tudi stroški izvajanja predpisa za države članice, vključno s stroški nadzora in revizije.

Vir: UVI