Opravilna številka: UPRS sodba U 202/2001
Datum: 24.04.2003

JEDRO: V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva, ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč bi moral tožnik za priznanje te olajšave, po mnenju sodišča, verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad A z dne 18. 1. 2000, s katero je organ prve stopnje zaradi odprave nezakonitost in nepravilnosti v poslovanju tožeče stranke slednji naložil, da mora plačati davek od dobička pravnih oseb za leto 1998 po stopnji 25 % v znesku 1.318.998,50 SIT (točka I 1 izreka); plačati zamudne obresti v znesku 194.025,00 SIT (točka I 2 izreka); plačati razliko v zapadlih obrokih akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 1999 v skupnem znesku 1.309.627,20 SIT (točka I 3 izreka); plačati zamudne obresti v znesku 123.660,50 SIT (točka I 4 izreka); in plačati pripadajoče predpisane zamudne obresti, obračunane neprekinjeno od posameznih zneskov neplačanih davkov pod točkami I 1 do 3 izreka do dneva plačila obveznosti (točka I 5 izreka). Tožena stranka in pred njo prvostopni organ tožnici nista priznala davčne olajšave v višini 40 % investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva v višini 5.061.768,00 SIT, določene v 39. členu Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93, 20/95, 18/96 in 34/96, dalje ZDDPO). Svojo odločitev utemeljujeta z ugotovitvijo, da se olajšava zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva davčno prizna, če je opredmeteno osnovno sredstvo usposobljeno za uporabo in ga pravna oseba uporablja za opravljanje dejavnosti in iz tega naslova ustvarja tudi prihodke. Opredmetena osnovna sredstva so opredeljena v Slovenskem računovodskem standardu (SRS) 1, poglavje C, ki pravi, da so opredmetena osnovna sredstva stvari, ki jih podjetje poseduje, da z njimi lahko opravlja dejavnost ali pa vzdržuje in popravlja druge takšne stvari; ki jih podjetje pridobi ali izdela z namenom, da jih bo uporabljalo samo; ki niso namenjena prodaji v okviru rednega poslovanja in ki jih ima podjetje v lasti ali finančnem najemu. Tožena stranka se sklicuje tudi na Mednarodne računovodske standarde (MRS). V skladu z MRS 16 je treba sredstvo, ki ga pravna oseba evidentira med opredmetena osnovna sredstva, kot takšno tudi pripoznati, če je verjetno, da bodo prihodnje gospodarske koristi, povezane s tem sredstvom, pritekale v podjetje. Zato mora podjetje oceniti stopnjo gotovosti, ki jo pripisuje teku prihodnje gospodarske koristi na podlagi razpoložljivih dokazov v času začetnega pripoznavanja. Tožena stranka tudi ugotavlja, da samo dejstvo lastništva, na katero se tožnica sklicuje, ne zadošča za uveljavljanje olajšave po 39. členu ZDDPO. Tožnica v času, ko je nepremičnino uvrstila v razred 0, to je med opredmetena osnovna sredstva, ni ugotavljala izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti. Iz dopisa Upravne enote B in iz dopisa same tožnice izhaja, da tožnica ni zaprosila za izdajo uporabnega dovoljenja niti za izdajo ugotovitvene odločbe za oddajanje stanovanja v najem. Tožnica tudi priznava, da s tem stanovanjem ni opravljala dejavnosti. Tožnica tako ni storila ničesar, kar bi kazalo na to, da ima namen stanovanje oddajati oziroma opravljati dejavnost, za opravljanje katere naj bi bila ta nepremičnina kupljena in opremljena.

Z odločitvijo tožene stranke se tožeča stranka ne strinja in vlaga tožbo, v kateri predlaga, da sodišče tožbi ugodi, razveljavi (pravilno: odpravi) izpodbijano odločbo tožene stranke in s sodbo samo odloči o stvari. Navaja, da je že 18. 4. 1994 razširila dejavnost družbe tako, da je med ostalim registrirana tudi za opravljanje storitev "gostinstvo in turizem", kar pomeni, da je že takrat načrtovala, da se bo v bodoče ukvarjala tudi z oddajanjem nastanitvenih zmogljivosti. Leta 1998 je zato investirala v nakup stanovanja v B in v njegovo opremo. Ugotovitev tožene stranke, da jim davčna olajšava zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva ne pripada, je pristranska in nepravilna. Investicija v B je namenjena opravljanju registrirane dejavnosti tožeče stranke, zato je kršeno načelo materialne resnice, saj bi morala tožena stranka v postopku ugotoviti resnično stanje stvari in za ta namen ugotoviti vsa pomembna dejstva. Sklicuje se na SRS 1.21, saj je po tej opredelitvi tudi stanovanje opredmeteno osnovno sredstvo, sam ZDDPO pa v 40. členu preprečuje špekulacije na račun izigravanja davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva. Tožena stranka nima pravice samovoljno interpretirati zakone in v posledici tega neenakopravno obravnavati davčne zavezance. Tudi ni primerno sklicevanje tožene stranke na MRS, saj je vprašanje davčnih olajšav regulirano z ZDDPO in SRS. Tožena stranka pa pri svoji odločitvi tudi ne upošteva uveljavljene prakse v Republiki Sloveniji, pri tem pa se sklicuje na revijo IKS, št. 2/99 - Letni obračun 1998, kjer je zavzeto stališče, da je z investiranim zneskom mišljen znesek, zaračunan na dobaviteljevi fakturi, ne glede na to, kdaj in iz katerih virov je bil oziroma bo plačan, poleg tega pa je tam navedeno tudi stališče, da je za upoštevanje tovrstne olajšave odločilno, da je investicija vnesena v knjige v razred 0, pri čemer ni pomembno, ali so pridobljena sredstva že usposobljena za uporabo, kar pomeni, da velja olajšava tudi za investicije v teku. Pomembno je, da se za tako investicijo lahko uveljavlja olajšava za nominalno vrednost investicije, torej brez revalorizacije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Kot izhaja iz upravnih spisov, med strankama ni sporno, da je tožnik v letu 1998 investiral v opredmetena osnovna sredstva - nakup stanovanja v B, s katerim je nameraval opravljati svojo registrirano dejavnost, prav tako tudi ne, da je kupljeno stanovanje vnesel v svoje poslovne knjige, v razred 0. Sporno je, ali lahko za investirani znesek v stanovanje, ki predstavlja njegovo opredmeteno osnovno sredstvo, s katerim bo opravljal svojo registrirano dejavnost (gostinstvo in turizem), uveljavlja kot davčno olajšavo na podlagi 39. člena ZDDPO.

Za uveljavljanje odhodkov mora davčni zavezanec skladno z določbo 11. člena ZDDPO upoštevati poleg zakona tudi SRS. V uvodu SRS vsebujejo temeljne računovodske predpostavke, ki jih morajo davčni zavezanci upoštevati pri izdelovanju računovodskih izkazov. Tako SRS dajejo v uvodu posameznemu podjetju podrobnejše opomnike za oblikovanje računovodskih usmeritev, to je pravil in postopkov, ki jih uporabljajo poslovodstva pri pripravljanju in predstavljanju računovodskih izkazov, pri čemer mora poslovodstvo, ko izbira računovodske usmeritve in se odloča o njih uporabi pri sestavi računovodskih izkazov, poleg drugih načel, upoštevati tudi načelo prednosti vsebine pred obliko. To načelo pomeni, da je treba poslovne dogodke obračunavati in predstavljati v skladu z njihovo vsebino, ne pa zgolj formalno, glede na njihovo pravno obliko. V obravnavanem primeru to pomeni, da za uveljavljanje davčne olajšave zaradi investiranja v opredmetena osnovna sredstva, ne zadošča zgolj nakup opredmetenega osnovnega sredstva in njegov vpis v poslovne knjige v razred 0, temveč bi moral tožnik za priznanje te olajšave, po mnenju sodišča, verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede uporabe osnovnega sredstva, glede katerega uveljavlja olajšavo. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da tožnik ni zaprosil za izdajo uporabnega dovoljenja za predmetno stanovanje niti za izdajo ugotovitvene odločbe za oddajanje tega stanovanja v najem. Ta okoliščina med strankama tudi ni sporna. Tožnik torej ni storil ničesar, kar bi kazalo na to, da ima namen stanovanje uporabljati za svojo dejavnost. Sama registracija tožnika za opravljanje dejavnosti gostinstva in turizma, pa po presoji sodišča, ne zadošča za izkaz izpolnitve načela prednosti vsebine pred obliko. Tudi po presoji sodišča je tožnik za uveljavljanje olajšave izkazal le izpolnjevanje formalnih pogojev, ne pa tudi vsebinskih, zato je njegov tožbeni ugovor, da gre za investicijo v teku, neutemeljen. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje tudi na revijo IKS, saj v predloženem sestavku ne obravnava problema, kakršen je tožnikov, vprašanja, na katera daje sestavek odgovor, pa v primeru tožnika niso sporna. Sodišče tudi ne more pritrditi tožbi, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na MRS, ker naj bi bilo uveljavljanje olajšav urejeno v SRS in ZDDPO. SRS v uvodu vsakega standarda pojasni, kateri MRS so bili podlaga za njegovo oblikovanje. Tako SRS 1 v uvodu pojasni, da je upošteval MRS 16, ki ga tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe res posebej izpostavi, vendar je vsebinsko povezan s SRS 1 in temeljnimi računovodskimi predpostavkami SRS in zato ne predstavlja njihovega neupoštevanja. Ostale tožbene ugovore, ki so enaki pritožbenim, pa je utemeljeno in pravilno zavrnila že tožena stranka, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na izpodbijano odločbo (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS).

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si