Portal Racunovodja.com uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta.
Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen.

Se strinjam.         Ne strinjam se.         Želim izvedeti več.

Vpisano: 19.6.2009 14:21:19

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost

Rubrika: Predlogi zakonovprint Natisni

Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost

Na spletni strani Ministrstva za finance je objavljen Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost


Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Od 1. januarja 2010 bodo storitve, opravljene davčnim zavezancem, obdavčene po kraju sedeža naročnika in ne več po kraju sedeža izvajalca storitev. Za storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, bo kraj obdavčitve še nadalje kraj, kjer ima sedež izvajalec storitev. V določenih primerih se ti dve splošni pravili ne bosta mogli uporabiti, in se bodo uporabljala posebna pravila, ki bodo odražala načelo obdavčevanja po kraju potrošnje. Posebna pravila se bodo uporabljala za storitve, kot so restavracijske storitve in storitve cateringa, najem prevoznih sredstev, storitve s področja kulture, športa, znanosti, izobraževanja ter telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronsko opravljene storitve.

Od 1. januarja 2011 bo kraj opravljanja glavnih in pomožnih storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, ki bodo opravljene davčnim zavezancem spremenjen, in sicer bo uveljavljeno posebno pravilo v zvezi z vstopninami.

S 1. januarjem 2013 bo spremenjen kraj najema, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev in zasebnih čolnov. Spremembe v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja ter elektronskimi storitvami pa bodo uveljavljene s 1. januarjem 2015. S tem predlogom zakona se v slovensko zakonodajo prenašajo spremembe v zvezi s krajem opravljanja storitev, ki morajo biti uveljavljene s 1. januarjem 2010.

Sedanji postopek vračil po Osmi direktivi Sveta 79/1072/EGS z dne 6. decembra 1979 o uskladitvi zakonov držav članic o prometnih davkih – postopki za vračilo davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, katerih sedež ni na ozemlju države, predstavlja težave tako davčnim zavezancem kot davčnim administracijam, saj nastajajo velike zamude pri vračilih DDV. Z Direktivo Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, se je davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici, obstoječi postopek vračil DDV, določen z Osmo direktivo posodobil, brez spreminjanja njegovih osnovnih načel.

Z Direktivo Sveta 2008/117/ES z dne 16. decembra 2008 o spremembi Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti je bil skrajšan rok za pošiljanje rekapitulacijskih poročil za transakcije znotraj Skupnosti iz treh mesecev na en mesec.

Z Uredbo Sveta (ES) št. 37/09 z dne 16. decembra o spremembi Uredbe (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost zaradi boja proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti pa je bil hkrati skrajšan rok za izmenjavo informacij med davčnimi upravami iz treh mesecev na en mesec.

Spremembe, ki so bile sprejete z Direktivo Sveta 2008/117/ES, morajo biti prenesene v slovensko zakonodajo najpozneje do konca tega leta, saj morajo začeti veljati 1. januarja 2010. Spremembe, ki so bile sprejete z Uredbo Sveta (ES) št. 37/09, pa se bodo od 1. januarja 2010 neposredno uporabljale v vseh državah članicah na podlagi Uredbe, in jih ni potrebno prenesti v nacionalne zakonodaje držav članic.

Obsežne utaje davka na dodano vrednost in goljufije v vseh državah članicah izkrivljajo delovanje enotnega trga in vplivajo na finančne interese držav članic ter na prihodke nacionalnih proračunov in s tem na financiranje proračuna Skupnosti. Države članice si morajo prizadevati za zmanjšanje davčnih utaj oziroma goljufij in v te namene sprejeti vse ukrepe v okviru obstoječe nacionalne zakonodaje in zakonodaje Skupnosti.

Analize davčnih utaj v Skupnosti so pokazale, da je večina davčnih utaj vezana na posebno ureditev trgovanja znotraj Skupnosti, po kateri je dobavljeno blago v drugo državo članico oproščeno plačila DDV. Dolgovani DDV plača davčni zavezanec, prejemnik blaga v državi članici, v katero blago prispe in v tej državi članici uveljavlja odbitek DDV. Do velike izgube prihodkov iz naslova DDV prihaja s tako imenovano davčno utajo tipa »davčni vrtiljak«. Gre za sistemsko utajo DDV z načinom pogostih nakupov in prodaj (resničnih ali fiktivnih) med sodelujočimi zavezanci. Deluje na principu zahtevkov za vračilo DDV, ki v verigi dobav ni bil plačan v proračun. V verigi pa sodelujejo tako prava kot fiktivna podjetja, t.im. neplačujoči gospodarski subjekti (ang. missing trader). Značilno za te subjekte je, da ne plačajo DDV proračunu v zvezi z zaračunano dobavo. Prejemnik takšne dobave pa od države zahteva vračilo DDV (odbitek vstopnega DDV), ki nikoli ni bil vplačan v proračun.

Tovrstne utaje je možno preprečevati ali zaustaviti z uvedbo inštituta solidarne odgovornosti in uvedbo instituta zavarovanja plačila davčne obveznosti.

Do vse večjih goljufij, v katerih so udeležena fiktivna podjetja oziroma se izdajajo fiktivni računi, pa prihaja v določenih rizičnih sektorjih. V teh primerih je državam članicam z Direktivo Sveta 2006/112/ES omogočena uporaba mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

DURS ugotavlja pojave tovrstnih goljufij tudi v Sloveniji. Še posebej obsežne so na področju trgovanja z motornimi vozili, kjer DURS ugotavlja primere utaje davkov, ki močno vplivajo na prihodke proračuna in na drugi strani predstavljajo nelojalno konkurenco subjektom v gospodarski sferi dejavnosti prodaje motornih vozil.

V davčnem inšpekcijskem nadzoru se ugotavlja, da postaja problematika zlorab oziroma nezakonite uporabe identifikacijskih številk za namene DDV vse večja. Vse pogosteje se dogaja, da se v postopkih naleti na neplačujoče gospodarske subjekte, ki so registrirani zavezanci za DDV, ki z goljufivim namenom pridobivajo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV (znotraj EU) in dobavljajo to blago ali storitve z obračunanim DDV, vendar pa dolgovanega DDV ne vplačajo v proračun.

Predlagatelj ugotavlja, da so zaradi učinkovitega boja proti davčnim goljufijam nujne dodatne spremembe in dopolnitve ZDDV-1, zato so v predlog zakona vključeni tudi ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, ki so se v Sloveniji izkazale za najpogostejše (na področju trgovanja z motornimi vozili, izdaja fiktivnih računov, zloraba oziroma nezakonita uporabe identifikacijskih številk za namene DDV).


Cilji, načela in poglavitne rešitve zakona


1.    Cilji predlaganega zakona so naslednji:

  • prenos Direktive Sveta 2008/8/EC z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev v delu, ki mora biti uveljavljena s 1. januarjem 2010;
  • prenos Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici;
  • prenos Direktive Sveta 2008/117/ES z dne 16. decembra 2008 o spremembi Direktive Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost za boj proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijami znotraj Skupnosti;
  • uveljavitev dodatnih ukrepov, potrebnih za boj proti davčnim goljufijam;
  • odprava določenih nejasnosti in nedoslednosti zakona.

2.    Načela predlaganega zakona

Nova pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev davčnim zavezancem sledijo uveljavitvi načela obdavčitve po namembnem kraju. Storitve, opravljene davčnemu zavezancu, so po splošnem pravilu sicer obdavčene tam, kjer ima prejemnik storitve svoj sedež.

Sprememba pravil v zvezi z vračilom DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici predstavlja posodobitev obstoječega postopka vračil. Ukrepi proti davčnim goljufijam so skladni z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaj DDV.


3.    Poglavitne rešitve zakona glede kraja opravljanja storitev

S predlogom zakona se spreminjajo določbe v zvezi s krajem opravljanja storitev oziroma krajem obdavčevanja storitev. Spremenjena pravila so v skladu s temeljnim načelom sistema DDV, to je obdavčitev po kraju potrošnje, kot tudi z zavezo po nadaljnji poenostavitvi izvajanja obveznosti iz naslova DDV za davčne zavezance v skladu s cilji lizbonske strategije.

Predlog zakona spreminja pravila o kraju opravljanja storitev davčnim zavezancem tako, da določa, da so takšne storitve načeloma obdavčene v državi članici, kjer ima sedež naročnik storitev, in hkrati povečuje obseg uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

Nadaljnji cilj predloga zakona je, da se za storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci, določbe o kraju opravljanja storitev, kolikor je le mogoče, prilagodijo tistim, ki so predlagane za obdavčitev podobnih storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem. Z obdavčitvijo storitev v kraju potrošnje, ki se opravijo osebam, ki niso davčni zavezanci, bo vpliv stopenj DDV na kraj opravljanja storitev, vedno nevtralen. Storitev bo obdavčena v državi članici potrošnje po stopnji, ki jo uporablja država članica potrošnje, pri čemer ne bo pomembno, kje ima izvajalec storitve svoj sedež, lahko tudi zunaj EU.

Cilj predloga zakona v zvezi s krajem opravljanja storitev je tudi poenostaviti izvajanje obveznosti iz naslova DDV. Zato se bodo davčni zavezanci, ki opravljajo tudi neobdavčljive dejavnosti, šteli za davčne zavezance za vse storitve, ki so jim opravljene. Za davčne zavezance se bodo štele tudi pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, vendar le tiste, ki so identificirane za namene DDV.

Za določene storitve se splošna pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev ne bodo mogla uporabiti, zato predlog zakona določa posebna pravila. Ta pravila temeljijo predvsem na obstoječih merilih in upoštevajo načelo obdavčitve v kraju potrošnje, pri čemer se zasleduje cilj, da se davčnim zavezancem ne nalaga nesorazmernih administrativnih bremen.

Zaradi novih pravil v zvezi s krajem opravljanja storitev, bo moral vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, predložiti rekapitulacijsko poročilo o davčnih zavezancih ter pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci, so pa identificirane za namene DDV, za katere je opravil obdavčljive storitve v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

3.1.    Splošno pravilo

Temeljna sprememba se nanaša na splošno pravilo glede kraja storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem. Za vse storitve, ki se opravijo davčnim zavezancem, bo kraj obdavčitve kraj, kjer ima naročnik storitve svoj sedež. Po veljavnih določbah se za kraj obdavčitve storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem, uporablja kraj, kjer ima sedež izvajalec storitev. Za določene storitve pa so predpisane izjeme, po katerih so te storitve obdavčene v kraju, kjer ima sedež naročnik storitve. Na podlagi spremenjenega splošnega pravila se davčnemu zavezancu ne bo treba identificirati za namene DDV v drugi državi članici, če bo tam opravljal storitve za druge zavezance za DDV. Po drugi strani pa bo povečana uporaba mehanizma obrnjene davčne obveznosti v primerih, ko bo davčni zavezanec prejel storitve od osebe, ki nima sedeža v isti državi članici.

3.2.    Posebna pravila

Še vedno pa bo zadržano veliko izjem od splošnega pravila, ki temeljijo večinoma na obstoječih kriterijih. Posebna pravila glede kraja opravljanja storitev se nanašajo na: storitve posrednikov; storitve v zvezi z nepremičninami; prevozne storitve; storitve s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti; restavracijske storitve in storitve cateringa; najem prevoznih sredstev in elektronske storitve.

Storitve posrednikov

Storitve, ki jih opravijo posredniki v imenu in za račun druge osebe, so opravljene v kraju, kjer je opravljena glavna transakcija. To pravilo ostaja nespremenjeno, saj zagotavlja obdavčitev v kraju potrošnje, čeprav ga je včasih težko uporabiti.

Storitve v zvezi z nepremičninami

Storitve v zvezi z nepremičninami so obdavčene v kraju, kjer se nepremičnina nahaja. Predlog zakona tega pravila ne spreminja. Pravilo se nanaša na storitve, ki so opravljene tako davčnim zavezancem kot osebam, ki niso davčni zavezanci. Obstoječe pravilo je enostavno za uporabo, storitev pa je načeloma obdavčena v kraju potrošnje.

Opravljanje prevoza

Kraj opravljanja prevoza, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, je kraj, kjer se opravi prevoz, pri čemer se upošteva prevožena razdalja, kar je opredeljeno v 27. členu ZDDV-1. Pravilo v zvezi s krajem opravljanja prevoza ostaja nespremenjeno. Prevoz potnikov bo še nadalje obdavčen v odvisnosti od prevožene razdalje, saj to pravilo omogoča, da DDV pripada državi članici potrošnje.

Opravljanje prevoza blaga znotraj Skupnosti

Po obstoječem pravilu je kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki niso identificirane za namene DDV, kraj začetka prevoza. Čeprav je takšna določba precej obremenjujoča za podjetja, za tovrstne prevoze ne bi bilo primerno uporabiti splošnega pravila niti pravila, ki določa kraj obdavčitve v odvisnosti od prevožene razdalje. Obdavčitev teh storitev po kraju sedeža izvajalca, bi lahko vplivala na izvajalce, da prenesejo sedež v državo članico, ki uporablja nižjo stopnjo DDV ali pa celo v državo, ki ni članica EU. Zaradi tega bo zadržana sedanja ureditev, na katero so izvajalci storitev navajeni. Glavna slabost tega pravila je v tem, da morajo prevozniki izpolnjevati obveznosti iz naslova DDV v vsaki državi članici, od koder začnejo prevažati blago.

Storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobne storitve, pomožne prevozne storitve ter cenitve in dela na premičninah

Po sedanjem pravilu je kraj opravljanja glavnih in pomožnih storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, zabavnih in podobnih prireditev, kot so sejmi in razstave, vključno s storitvami organizatorjev teh dejavnosti, kraj, kjer so te storitve oziroma dejavnosti dejansko opravljene. Predlog zakona tega pravila ne spreminja, saj obstoječe pravilo, ki temelji na kraju, kjer so navedene storitve dejansko opravljene, omogoča obdavčitev v kraju potrošnje.

Restavracijske storitve in storitve cateringa

Predlog zakona določa, da je kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa (razen na ladjah, zrakoplovih ali na vlakih med delom prevoza potnikov znotraj Skupnosti) kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo. Če se te storitve opravijo na ladji, zrakoplovu ali na vlaku med delom prevoza potnikov znotraj Skupnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

Restavracijske storitve vključujejo raznovrstne aktivnosti, med katerimi je nudenje hrane le ena izmed komponent, in pri katerih storitve prevladujejo. Tovrstne storitve se opravijo za takojšnjo potrošnjo na pripravljenem mestu, in bi morale biti obdavčene v kraju, kjer se dejansko opravijo. To je pogosto na istem kraju kot je kraj sedeža izvajalca, ni pa vedno tako, še posebej v primeru storitev cateringa. V takšnih primerih pravilo, da je kraj opravljanja storitev kraj, kjer je storitev dejansko opravljena, bolje odraža kraj dejanske potrošnje.

Najem prevoznih sredstev

Predlog zakona določa posebno pravilo v zvezi s krajem opravljanja storitev za dajanje prevoznih sredstev v kratkoročni najem, to je za obdobje, ki ni daljše od 30 dni, oziroma 90 dni v primeru dajanja v najem plovil. V tem primeru je kraj opravljanja storitev kraj, kjer je prevozno sredstvo dano najemniku na razpolago.

Elektronske storitve

Kraj opravljanja elektronskih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki ima sedež zunaj Skupnosti je kraj, kjer ima oseba, ki prejme te storitve sedež ali stalno ali običajno prebivališče. Pravilo ostaja enako kot je v sedanjem 30. členu zakona.


4.    Poglavitne rešitve zakona v zvezi z vračili DDV

Glavni cilj predloga zakona v tem delu je, da se zmanjša administrativno breme davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri so nabavljali blago oziroma storitve s plačilom DDV.

Po predlogu zakona bo zahtevek za vračilo DDV še nadalje obravnavala država članica, kjer je bil DDV plačan, vračljiv znesek se bo določal po predpisih o odbitkih v državi članici, kjer so stroški nastali, plačila oziroma vračila DDV pa bo ta država izvedla neposredno davčnemu zavezancu, ki bo zahteval vračilo.

Predlagane spremembe se v prvi vrsti nanašajo na uporabo sodobne tehnologije za predložitev zahtevkov za vračilo DDV. Davčni zavezanec bo svoj zahtevek za vračilo predložil elektronsko preko spletnega portala, ki ga upravlja davčni organ države članice, kjer ima davčni zavezanec sedež. Načeloma ne bo več potrebno predložiti originalnih računov ali uvoznih dokumentov, temveč se bodo elektronsko posredovali le potrebni podatki glede teh dokumentov.

Spletni portal bo zagotavljal, da se bo zahtevek poslal državi članici, ki mora izvršiti vračilo DDV. Država članica, kjer ima davčni zavezanec sedež, bo izvedla začetno preverjanje podatkov o davčnih zavezancih v svoji bazi podatkov. To začetno preverjanje bo dejansko nadomestilo sedanje potrdilo, s katerim država članica, kjer ima davčni zavezanec sedež, potrdi status davčnega zavezanca. Prenos podatkov od države članice, kjer ima davčni zavezanec sedež, v državo članico vračila, bo predstavljal potrditev, da je zahtevek predložil »aktivni« davčni zavezanec.

Pomembna sprememba se nanaša na plačilo obresti, ki tečejo od dne, ko je vračilo zapadlo, do dne, ko je bilo dejansko izplačano davčnemu zavezancu.


5.    Poglavitne rešitve zakona v zvezi z davčnimi goljufijami

Predlog zakona predvideva hitrejše zbiranje informacij o transakcijah znotraj Skupnosti. Po sedanji ureditvi rekapitulacijska poročila vsebujejo informacije o dobavah blaga znotraj Skupnosti, davčni zavezanci pa jih morajo oddajati davčnemu organu vsako četrtletje. Od 1. januarja 2010 bodo rekapitulacijska poročila vsebovala tudi informacije o storitvah v državi članici prejemnika, za katere bo prejemnik dolžan plačati DDV. Trenutno traja obdobje med trenutkom, ko se transakcija izvede in trenutkom, ko je informacija na voljo državi članici pridobitelja, od tri do šest mesecev. Po predlogu zakona pa se bo ta razpon skrajšal na en do dva meseca.

S predlogom zakona se tako skrajšuje davčno obdobje in rok za predložitev obračuna DDV ter hkrati rok za predložitev rekapitulacijskega poročila in s tem obdobje poročanja za tiste davčne zavezance, ki opravljajo dobave blaga in storitev znotraj Skupnosti. Davčni zavezanec bo moral prijaviti transakcije znotraj Skupnosti v rekapitulacijskem poročilu za vsak koledarski mesec, rekapitulacijsko poročilo pa predložiti davčnemu organu najkasneje do 20. dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Ti davčni zavezanci bodo morali obračun DDV predložiti za koledarski mesec in v roku, ki je enak roku za predložitev rekapitualcijskega poročila. Uskladitev roka za predložitev rekapitulacijskega poročila z rokom za predložitev obračuna DDV je potrebna zaradi navzkrižne kontrole podatkov, ki jih mora davčni organ preko VIES-a poslati v druge države članice EU, in sicer v enem mesecu po koncu obdobja, na katerega se te informacije nanašajo.

S predlogom zakona se, poleg prenosa določb iz Direktive 2008/117/ES, uvajajo določeni dodatni ukrepi za boj proti davčnim goljufijam, in sicer:

  1. Določitev tržne vrednosti kot davčne osnove v zvezi z dobavami, ki se opravijo med povezanimi osebami – 4. člen (nov 36.a člen)

    Prvi ukrep se nanaša na določitev davčne osnove pri dobavah blaga ali storitev, ko med dobavitelji in prejemniki obstajajo tesne povezave (družinske ali druge tesne osebne vezi, upravne, lastniške, članske, finančne ali pravne vezi). Za te primere zakon predvideva, da je davčna osnova tržna vrednost opravljene transakcije, vendar le, če je za opravljeno dobavo določena vrednost, ki je:
    - nižja od tržne vrednosti in naročnik nima pravice do celotnega odbitka DDV;
    - nižja od tržne vrednosti in dobavitelj te dobave nima pravice do celotnega odbitka DDV ter za dobavo velja oprostitev;
    - višja od tržne vrednosti in dobavitelj nima pravice do celotnega odbitka DDV.

    Predlagan ukrep je v skladu s členom 72 Direktive Sveta 2006/112/ES, kjer je določena definicija tržne vrednosti opravljene dobave blaga in storitev in členom 80 Direktive Sveta 2006/112/ES, kjer je področje uporabe ukrepa ponovnega vrednotenja transakcije omejeno na primere, ko spreminjanje vrednosti dobave vodi do neposredne izgube DDV preko povečanega vračila ali zaradi znižanega neodbitnega DDV.

  2. Vračilo DDV v posebnih primerih – 13. člen (nov 73.a člen) in 43. člen – prehodna določba

    V posebnih primerih je predviden tudi instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v postopku odločanja o vračilu DDV na podlagi obračuna DDV. Davčni organ lahko pred izvršitvijo vračila DDV na podlagi obračuna DDV, od davčnega zavezanca zahteva predložitev ustreznega zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti, če dvomi v upravičenost zahtevka. S skrajšanjem roka za vračilo DDV od 60 oziroma 30 dni na 21 dni, davčni organ namreč ne bo mogel v vseh primerih opraviti ustreznega nadzora obračunov DDV. Gre za primere, ko davčni organ ugotovi, da je potrebno dejansko stanje v postopku odločanja o vračilu DDV dodatno raziskati. Na podlagi predložitve zavarovanja davčni organ vrne DDV na podlagi obračuna DDV, dejansko stanje pa dodatno razišče v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora. Ukrep se bo nanašal na obračune DDV, ki se nanašajo na obdobja po 31. decembru 2009.

  3. Uvedba mehanizma obrnjene davčne obveznosti v določenih sektorjih – 20. člen (nov 76.a člen)

    Ukrep se nanaša na uvedbo t.i. »mehanizma obrnjene davčne obveznosti« v določenih sektorjih, po katerem bodo namesto dobaviteljev, DDV dolžni obračunati in plačati prejemniki dobav, ki bodo imeli hkrati tudi pravico do odbitka DDV.

    Pravilo obrnjene davčne obveznosti se bo uporabljalo za:
    - storitve v gradbenem sektorju;
    - storitve najemanja osebja za opravljanje storitev v gradbenem sektorju;
    - dobave zemljišč in zgradb, za katere je dobavitelj uporabil opcijo obdavčitve;
    - dobave odpadkov, ostankov in rabljenih materialov, ki jih je mogoče reciklirati, skupaj z nekaterimi izdelki, ki izhajajo iz njihove obdelave, in storitvami obdelave.

    Pri dobavah odpadkov in rabljenega materiala se ta ukrep lahko uporabi le v primerih, navedenih v novi Prilogi III a k zakonu.

    Predlagan ukrep je v skladu s členom 199 Direktive Sveta 2006/112/ES in s Prilogo VI k navedeni direktivi, ki omogoča uporabo neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti v tistih gospodarskih sektorjih, za katere je ugotovljeno, da jih je še zlasti težko nadzirati (zaradi narave ali njihovega delovanja).

  4. Sistem solidarne odgovornosti – 20. člen (nov 76.b člen)

    S predlaganim zakonom se v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti davčnih zavezancev uvaja institut solidarne odgovornosti, v skladu s katerim v določenih primerih za plačilo DDV poleg dobavitelja blaga oziroma storitev odgovarja tudi oseba, kateri je dobavljeno blago oziroma kateri je storitev opravljena.

    V primerih ugotovitve tako imenovanih davčnih utaj tipa »davčni vrtiljak« je najučinkovitejša možnost za povračilo neplačanega DDV v proračun ta, da se odgovornost za izostalo davčno obveznost preusmeri iz primarnega davčnega zavezanca na ostale subjekte, ki so v shemi za izogibanje plačilu DDV sodelovali. To so subjekti, ki so uveljavljali odbitek vstopnega DDV na podlagi računov, prejetih s strani neplačujočih davčnih zavezancev oz. od »missing trader« podjetij. Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, ki mu je bila opravljena dobava blaga oziroma storitev, bo odgovarjal za plačilo DDV, če bo iz okoliščin primera izhajalo, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del sheme za izogibanje plačilu DDV. Če bo v takšno shemo vključenih več davčnih zavezancev, se zaradi lažjega uveljavljanja terjatve iz naslova DDV, vzpostavlja sistem solidarne odgovornosti, ki pomeni, da bo lahko davčni organ celotno plačilo DDV zahteval od kateregakoli zavezanca, ki je v takšni shemi sodeloval.

    Ker so lahko v sistem »davčnega vrtiljaka« vključeni tudi zavezanci, katerih poslovanje z davčnega vidika sicer ni problematično, jih lahko davčni organ ob ugotovitvi okoliščin, ki so sestavni del dejanskega stanja sheme, o takšnih okoliščinah obvesti. Namen takega obvestila je usmeriti pozornost davčnega zavezanca na tisti del poslovanja, pri katerem je prišlo do vključenosti v »davčni vrtiljak«. Hkrati je določeno, da se z dnem vročitve obvestila šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom blaga oziroma storitev v določenem delu poslovanja, sodeluje pri transakciji, ki je del sheme. Če bo zavezanec kljub obvestilu nadaljeval s spornimi transakcijami, bo tako dokazovanje odgovornosti za davčni organ olajšano.

    Predlagana rešitev je usklajena z 205. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, kjer je določeno, da države članice lahko v določenih primerih določijo, da je poleg osebe, ki je dolžna plačati davek, še druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

  5. Rok plačila DDV in rok predložitve obračuna DDV na podlagi odločitve davčnega organa – 21. člen (77. člen) in 30. člen (nov 88.a člen)

    S tem ukrepom bo lahko davčni organ v utemeljenih primerih odločil, da mora davčni zavezanec predložiti obračun DDV pred zakonsko določenim rokom za predložitev obračuna DDV in za davčno obdobje, ki je krajše od koledarskega meseca oziroma trimesečja. V tem primeru bo moral davčni zavezanec davek plačati v 8 dneh po poteku roka za predložitev obračuna DDV, kot bo določen s sklepom davčnega organa. Za preostanek davčnega obdobja pa bo moral predložiti obračun DDV v roku, ki je sicer predpisan za predložitev obračuna DDV.

  6. Zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti – 22. člen (nov 77.a člen)

    Z dopolnitvijo zakona se določajo posebni primeri, ko davčni organ lahko zahteva predložitev instrumenta zavarovanja za plačilo DDV. Predlog zakona predvideva dve takšni posebni situaciji. Prva situacija je povezana z obveznostjo predložitve instrumenta zavarovanja ob dodeljevanju identifikacijske številke za DDV davčnemu zavezancu oz. kadarkoli po dodelitvi identifikacijske številke za DDV, ko davčni organ utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Druga situacija pa se nanaša na posebne primere predložitve instrumenta zavarovanja v primeru pridobivanja motornih vozil iz drugih držav članic EU, če davčni organ pričakuje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena oziroma precej otežena.

  7. Odvzem identifikacijske številke za DDV – 25. člen (80. člen)

    V primeru suma zlorabe identifikacijske številke za namene DDV, z namenom, da se drugemu davčnemu zavezancu neupravičeno omogoči odbitek DDV, je davčnemu organu omogočen hiter odvzem identifikacijske številke za DDV (»missing trader« podjetju) in s tem preprečitev nadaljevanja utaje DDV. Eden od ključnih elementov za delovanje davčnih goljufij tipa »davčni vrtiljak« je namreč identifikacijska številka za DDV, ki mora biti v primeru zaznave goljufije davčnemu zavezancu nemudoma odvzeta, zato je predvideno tudi, da pritožba zoper odvzem številke za DDV, ne bo zadržala izvršitve odločbe o prenehanju identifikacije za namene DDV. Ta odločba mora biti izvršljiva takoj po vročitvi, da se zavezanca izbriše iz sistema DDV.

  8. Davčni zavezanci, ki prvič predlagajo obračun DDV – 29. čen (88. člen)

    Zadnji ukrep v boju proti davčnim goljufijam nalaga davčnemu zavezancu, ki prvič predlaga obračun DDV, da k obračunu DDV predloži tudi seznam prejetih in izdanih računov, ki so bili podlaga za sestavo obračuna DDV. Za ta namen bo davčni zavezanec predložil strukturirani računalniški datoteki »IZPIS ODBITKA DDV« in »IZPIS OBRAČUNANEGA DDV.TXT«. Gre za izpise, ki so jih dolžni zagotoviti davčni zavezanci že na podlagi Pravilnika o vsebini, obliki in rokih za predložitev izpisa podatkov iz elektronsko vodenih poslovnih knjig in evidenc zavezanca za davek, zato predlagatelj ocenjuje, da ne gre za nesorazmerno dodatno obremenitev davčnih zavezancev. S tem ukrepom bo davčnim zavezancem oteženo predlaganje navideznih obračunov DDV, s katerimi zavajajo davčni organ in tako onemogočajo zgodnje odkritje davčnega zavezanca, ki je t.im. »missing trader«. Iz predloženih podatkov o prejetih in izdanih računih bo davčni organ pridobil osnovno informacijo o dejavnosti novoregistriranega davčnega zavezanca, kar je še posebej pomembno, ker so podatki o prijavljeni (registrirani) dejavnosti pogosto netočni. Predlagan ukrep bo davčnemu organu omogočil hitrejše odkrivanje t.im. »missing trader« družb, kjer je najbolj pomembno zgodnje odkritje takšne družbe, in s tem prekinitev goljufivega delovanja takih družb. Navedeni ukrep bo selektiven in sorazmeren z zastavljenim ciljem preprečevanja utaj DDV.

    V zakon je vključenih tudi nekaj tehničnih popravkov.


Druge posledice zakona

Po veljavnih določbah se za kraj obdavčitve storitev, ki se opravijo davčnim zavezancem, uporablja kraj, kjer ima sedež izvajalec storitev in le za določene storitve kraj, kjer ima sedež naročnik storitev. Po predlogu bo za vse storitve, ki se opravijo davčnim zavezancem kraj obdavčitve kraj, kjer ima naročnik storitve svoj sedež. Na podlagi spremenjenega splošnega pravila se davčnemu zavezancu ne bo treba identificirati za namene DDV v drugi državi članici, če bo tam opravljal storitve za druge zavezance za DDV. Ukrep tako pomeni poenostavitev za davčne zavezance.

Za davčne zavezance predlagane spremembe načeloma ne pomenijo dodatnega bremena in stroškov, saj bo inštitut zavarovanja davčne obveznosti uveden le v izrednih primerih, zato bo ukrep sorazmeren s preprečevanjem davčnih utaj.

Ključne besede:
zakon o davku na dodano vrednost
ZDDV
davek
davki
davek na dodano vrednost
DDV

Zadnji članki iz rubrike:

7.10.2019 16:02:28:
Predlog sprememb Zakona o davku od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov - ZDDOIFI-A (3. 10. 2019)

7.10.2019 15:52:25:
Predlog sprememb Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2M (2. 10. 2019)

22.10.2019 12:30:06:
Predlog sprememb Zakona o dohodnini - ZDoh-2V (3.10.2019)

22.10.2019 12:33:38:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO 2R (2. 10. 2019)

3.7.2019 11:42:32:
Predlog sprememb Zakona o davku o dohodkov pravnih oseb - ZDDPO-2R (21. 6. 2019)

Najnovejši članki:

4.12.2019 17:49:31:
Spremembe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in spremembe Zakona o urejanju trga dela

4.12.2019 17:41:47:
Kaj zajema MSRP 16 - Najemi (2019)?

4.12.2019 17:18:23:
Posebna nižja 5 % stopnja DDV za knjige

4.12.2019 13:51:12:
Podatki za obračun plač za november 2019

3.12.2019 15:18:24:
Novosti pri dohodnini v letu 2020 (ZDoh-2V)

Izobraževanja
Centralni tečaj: 1€ = 239,640 SIT