Opravilna številka: sodba U 2772/2005
Datum seje senata: 01.10.2007

JEDRO:
Ker gre tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru za promet storitev in ne za promet blaga, je za pravilno odločitev relevantno le vprašanje, ali gre za uporabo storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene v smislu 2. točke 1. odstavka 9. člena ZDDV, kamor se šteje med drugim tudi promet storitev brez plačila za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti.

IZREK:
Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 24. 11. 2000 delno ugodila in prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na obračun DDV na podlagi ocenjene realizacije prodaje vstopnic od davčne osnove 10.309.500,00 SIT po preračunani stopnji 7,4074% v znesku 763.666,00 SIT odpravila in v tem delu vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek in spremenila izrek v delu, ki se nanaša na pripadajoče zamudne obresti tako, da te tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila, v preostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni organ je z navedeno odločbo tožniku naložil plačilo zneska 1.590.303,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2000 do plačila, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve, tožniku pa naložil izvršitev v roku 30 dni od dneva prejema. Iz spisov zadeve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled poslovnih knjig za obdobje od 1. 1. do 31. 7. 2000 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik dne 13. 10. 2000, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane. Tožnik je po ugotovitvah prvostopnega organa nepravilno izkazal znesek obveznosti DDV za davčno obdobje julij 2000 (obrazcev DDV-O). Tožnik je bil v juliju 2000 prireditelj koncerta ... in nosilec prodaje vstopnic za navedeno prireditev, ki so bile v prodaji na sami prireditvi, kot tudi v predprodaji. Prvostopni organ je kontroliral število natisnjenih vstopnic, število prodanih vstopnic v predprodaji in prodaji, tožnikove evidence o nabavi in prodaji vstopnic, evidence o številu prodanih vstopnic, preostanek neprodanih vstopnic (preostanek bloka) iz predprodaje in prodaje, pisni obračun razdeljenih zapestnic in pisni obračun nerazdeljenih zapestnic. Po podatkih zavezanca je bilo prodanih skupaj 1441 dnevnih, 1771 tridnevnih kart in nabavljenih 8300 zapestnic ter vsega skupaj razdeljenih 4851 zapestnic, ker je po ugotovitvah prvostopnega organa vsak udeleženec prireditve prejel zapestnico na podlagi kupljene karte. Tisti, ki so imeli akreditacije pa so prejeli zapestnice na podlagi vabila. Na podlagi obračuna tožnika in pojasnila k obračunu je prvostopni organ ugotovil, da je bilo razdeljeno 113 zapestnic več za enodnevne karte in 113 za tridnevne karte in akreditacije ter tožniku očita, da je v obračunu izkazal 113 premalo prodanih enodnevnih vstopnic. Tožnik tudi za 113 razdeljenih zapestnic po ugotovitvah prvostopnega organa nima le-teh zavedenih v obračunu, kar po mnenju prvostopnega organa nakazuje na to, da je imel tožnik večje število zapestnic kot je izkazanih po dokumentaciji, ter zaključuje, da je tožnik v obračunu prilagodil podatke tako, da se skupno število prodanih in razdeljenih vstopnic ujema s skupnim številom razdeljenih zapestnic, ne ujema pa se podatek, obravnavan ločeno za enodnevne in tridnevne vstopnice in zapestnice. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da podatek v tožnikovem obračunu o številu razdeljenih zapestnic na podlagi pisnih akreditacij - 1211 komadov - ni v celoti izdelan na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin in pojasni razloge za sum, da je podatek o številu razdeljenih zapestnic na podlagi predloženega obračuna prilagojen. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je bilo vsaj 40 več zapestnic razdeljenih kot izkazuje obračun, kar kaže na to, da je tožnik razpolagal z več potisnjenimi zapestnicami kot je bilo dejansko izkazanih po računu. Pri tem je prvostopni organ analiziral tudi podatke o številu prodanih vstopnic na prireditvi v letu 1999 in jih primerjal z letom 2000, ko je bilo podano 3080 tridnevnih in 2162 enodnevnih (skupaj 5242 vstopnic), leta 2000 pa 1771 tridnevnih in 1441 enodnevnih (skupaj 2612) vstopnic. Na podlagi navedenega je prvostopni organ posumil, da so izkazani prihodki od prodanih vstopnic resnični ter je preveril podatke o številu obiskovalcev na prireditvi s strani policijske uprave A. kot tudi iz dnevnih častnikov, iz katerih izhaja, da je bilo dnevno na prireditvi od 4000 do 5000 ljudi oziroma obiskovalcev oz. tudi 7000 (časopis ...), poleg tega pa je ugotavljal, da je bilo glede stroškov poslovanja, ki so se nanašali na prireditev ... samo iz naslova materialnih stroškov in stroškov storitev, le-teh skupaj za 10.743.000,00 SIT (z DDV) izkazanih prihodkov od prodanih vstopnic v poslovnih knjigah pa 10.199.127,00 SIT (z DDV). Ker je bilo ugotovljeno neskladje med obračunom prodanih in podarjenih vstopnic in razdeljenimi zapestnicami in je ugotovljena razlika med številom razdeljenih, natisnjenih in v zalogi ostalih zapestnic in da podatki o številu udeležencev, izkazanih na podlagi prodanih vstopnic in razdeljenih zapestnic, bistveno odstopajo od uradnih podatkov policijske uprave in informacij v medijih, je prvostopni organ podvomil v verodostojnost izkazanih podatkov v poslovnih knjigah ter ugotovil na podlagi izkazanih stroškov nesorazmerje med knjiženimi prihodki in odhodki ter je zato na podlagi 4. in 5. alinee 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/86 do 108/99, dalje ZDavP) opravil oceno prihodkov davčne osnove za odmero davkov od dohodkov iz dejavnosti in davčne osnove za odmero davka na dodano vrednost. Glede na podatke tožnika je prvostopni organ ugotovil, da je bilo povprečno dnevno število obiskovalcev prireditve ... 3815. Iz podatkov iz policijske uprave kot tudi iz medijev pa izhaja številka 5000 do 7000 obiskovalcev, zato je prvostopni organ pri oceni upošteval povprečno število dnevnih obiskovalcev prireditve 5000 ter to oceno upošteval pri izračunu prihodkov od prodaje vstopnic. Tako je ugotovil od razlike za 1185 obiskovalcev dnevno neevidentiranih prihodkov od prodanih vstopnic, pri čemer je upošteval da so bile to enodnevne vstopnice, prodane na prizorišču po ceni 2900 SIT in ugotovil višino neevidentirane dnevne prodaje za 3.436.500,00 SIT oziroma za tri dni 10.309.500,00 SIT, od katere znaša DDV (po preračunani stopnji 7,4074%) 763.666,00 SIT. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik od podarjenih vstopnic (1028 tridnevnih kart) obračunal DDV od skupne vrednosti 13.795,67 SIT po stopnji 19%, pri čemer je upošteval ceno za podarjeno vstopnico 13,42 SIT, kolikor je znašala nabavna cena ene karte, ob tem da tožnik ni obračunal DDV od razdeljenih pisnih akreditacij, ki jih je bilo po obračunu tožnika 1211 ter iz tega izhaja ugotovitev prvostopnega organa, da je bilo skupaj 2239 tridnevnih zapestnic podeljenih brez plačila, skupna vrednost podarjenih vstopnic po ceni 5000 znaša 11.159.000,00 SIT, DDV po preračunani stopnji 7,4074% od navedene osnove pa 829.258,00 SIT. Tožnik je od brezplačno podeljenih vstopnic obračunal 2.621,00 SIT DDV po stopnji 19%. Po ugotovitvah prvostopnega organa znaša neobračunani DDV skupaj 1.590.303,00 SIT. Prvostopni organ se sklicuje na določbe Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/99, v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 110/99, v nadaljevanju Pravilnik), Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavi letnega poročila za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95) in Odredbe o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidenc (Uradni list RS, št. 77/96). Citira določbe ZDDV (3. člen, 7. točka 2. odstavka 4. člena, 5. člen, 8. člen, 1. točko 13. člena, 21. člen, 19. člen, 24. člen, 9. točka 25. člena in 36., 37., 38., 39. člen). Po mnenju tožene stranke se v obravnavani zadevi kot sporno pojavlja vprašanje ali je prvostopni organ izkazal podlago za ugotavljanje davčne osnove za obračun DDV z oceno po ZDavP, kakor tudi sama višina ocenjenih prihodkov oziroma davčne osnove za obračun DDV. Glede pritožbene navedbe, da se inšpektorica ni izkazala s službeno izkaznico, tožena stranka meni, da to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Na pritožbenega ugovore, da davčni organ ni izkazal podlage za ugotavljanje davčne osnove za obračun DDV, tožena stranka odgovarja, da je prvostopni organ glede utemeljenost cenitve vezan na obstoj okoliščin iz 4. in 5. alinee 1. odstavka 39. člena ZDavP, po katerem davčni organ ugotovi davčno osnovo z oceno, če ugotovi da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v davčnem obračunu niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če zavezanec navede upravičene razloge (4. alinea) oziroma če davčni zavezanec na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti (5. alinea). Po mnenju tožene stranke, pri tem navaja enako stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. U 1108/2002-18), je dokazno breme v postopku ugotavljanja ne(sorazmernosti) med napovednimi prihodki in odhodki in s tem obstoja podlage za ugotavljanje davčne osnove z oceno, na strani davčnega organa, ki je v postopku postavil trditev o obstoju nesorazmernosti, na strani davčnega zavezanca pa je v tem delu ugotovitvenega postopka le trditveno breme glede razlogov, zaradi katerih je prišlo po davčnem organu do ugotovljene nesorazmernosti in breme dokazovanja resničnostnih dejstev, ki jih zatrjuje, davčni organ pa mora izkazati tudi obstoj razloga iz 5. alinee 1. odstavka 39. člena ZDavP. Po mnenju tožene stranke prvostopni organ v obravnavanem primeru ni utemeljil razlogov in pogojev za ugotavljanje davčne osnove z oceno po 4. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP, saj le-to utemeljuje z v celoti neobrazloženo ugotovitvijo, ob tem da po mnenju tožene stranke zgolj zatrjevanje nesorazmernosti zaradi ugotovljenih višjih odhodkov kot prihodkov, ki izvirajo iz enega poslovnega dogodka ne zadostuje. Davčni organ mora pojasniti okoliščine in razloge, zaradi katerih ugotavlja, da je podan pogoj nesorazmernosti, kar opravičuje cenitev davčne osnove na navedeni podlagi, česar prvostopni organ ni pojasnil in zato tožena stranka v tem delu odločitve ne more preizkusiti. Tožena stranka pa se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da obstoji razlog za oceno po 5. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP, kar utemelji z nesporno ugotovitvijo prvostopnega organa glede neskladja podatkov po obračunu davčnega zavezanca med prodanimi enodnevnimi in tridnevnimi kartami in razdeljenimi zapestnicami, saj v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo razdeljeno več zapestnic kot je bilo prodanih in razdeljenih dnevnih in tridnevnih vstopnic, to pa izhaja že iz samega obračuna tožnika, ki je bil predložen davčnemu organu in pojasnila tožnika, zakaj je prišlo do obravnavane razlike med vstopnicami in razdeljenimi zapestnicami, česar tožeča stranka tudi ne oporeka. Ob tem tožena stranka navaja, da tožnik ni vodil točne evidence glede zapestnic in njegovih navedb, ki se nanašajo na razdeljevanje zapestnic neodvisno od nakupa oziroma brezplačne pridobitve vstopnice, ni mogoče potrditi in ugotoviti, koliko razdeljenih zapestnic se je nanašalo na ustvarjanje prihodka in ugotavljanja davčne obveznosti iz obravnavanega poslovnega dogodka, tožnik pa mora v skladu s 15. členom ZDavP za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Tožnik bi dokaze o številu razdeljenih zapestnic, ki niso bile vezane na prodane, gratis in razdeljene vstopnice na podlagi pisnih akreditacij, lahko zagotovil le na podlagi vodenja evidence o razdeljevanju zapestnic. Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da je že po samem obračunu tožnika ter ob kontroli zapestnic prišlo do razhajanj v podatkih v tem, koliko zapestnic je tožnik sploh posredoval in koliko je bilo razdeljenih. Navedeno po mnenju tožene stranke pomeni, da so evidence tožnika vsebinsko pomanjkljive in ne odražajo zatrjevanega dejanskega stanja, tožnik pa ni predložil nobenega dokaza v prid njegovim trditvam glede okoliščin razdeljevanja zapestnic, zato je po oceni tožene stranke dana pravna podlaga po 5. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP za pristop k oceni davčne osnove. Glede same vsebine ocene pa se tožena stranka glede ocene števila dnevnih obiskovalcev ne strinja, saj ugotovi, da prvostopni organ podatkov ni oprl na podatke tudi drugih služb za varovanje ljudi in premoženja, ki bi jih moral primerjati s pridobljenimi podatki. Ocena prvostopnega organa se v pretežni meri veže le na podatke policije, ki po mnenju tožene stranke ne morejo predstavljati podlago kot uraden podatek o dnevnem številu prisotnih obiskovalcev v ograjenem prireditvenem prostoru, saj se podatki policije nanašajo na oceno vseh prisotnih ljudi, tako tistih v ograjenem prireditvenem prostoru kakor tudi tistih, ki so se nahajali zunaj. Zato je po mnenju tožene stranke v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, nepopolna pa je tudi ugotovitev glede podatka iz medijev, saj tožnik ni upošteval več različnih medijev. Prvostopni organ po mnenju tožene stranke tudi ni pojasnil, zakaj je pri obračunu upošteval le znesek dnevnih vstopnic. Po mnenju tožene stranke je odločba v delu, ki se nanaša na prodajo vstopnic in naknadno ugotovljeno obveznost DDV v znesku 763.666,00 SIT ne da preizkusiti. Pravilna pa je po mnenju tožene stranke odločitev prvostopnega organa glede obračuna DDV od gratis vstopnic in vstopnic, podeljenih na podlagi akreditacij. Nesporna je namreč ugotovitev, ki izhaja iz obračuna tožnika, da je razdelil 1028 tridnevnih gratis vstopnic in na tej podlagi prav toliko zapestnic in 1211 pisnih akreditacij, na podlagi katerih so imeli povabljeni gostje tridnevni prost vstop na prizorišče ter da je na ta način skupaj 2239 obiskovalcem omogočal ogled koncerta vse tri dni brez plačila. Pri tem tožena stranka ugotovi, da gre pri podeljevanju gratis vstopnic in akreditivov za promet storitev in da se je prvostopni organ napačno oprl na določbo 5. člena ZDDV in 15. člena Pravilnika, ki urejata promet blaga, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Tožena stranka se sklicuje na določbe 1. odstavka 3. člena ZDDV in na splošno definicijo prometa blaga po 1. odstavku 4. člena ZDDV ter opredelitev prometa storitev po 8. členu ZDDV, po kateri se za promet storitev med drugim šteje tudi uporaba storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene (3. točko 2. odstavka). V primeru opravljanja dejavnosti organizacije koncerta, pri kateri se udeležencem na podlagi nakupa vstopnice omogoči spremljanje, izvajanje nastopajočih v živo, gre po mnenju tožene stranke za promet storitev. Tožena stranka zavrača očitke tožnika, da „podarjene storitve“ za razliko od podarjenega blaga niso obdavčene niti nad vrednostjo 2.000,00 SIT in so v celoti oproščene plačila DDV. Pri tem se tožena stranka sklicuje na določbo 9. člena ZDDV, ki opredeljuje uporabo storitev v neposlovne namene. Navedena določba je podobna določbi, ki se nanaša na promet blaga za zasebno rabo (1. odstavek 5. člena ZDDV), ki pa izključuje „darila manjših vrednosti“, kar pomeni da je po 9. členu ZDDV obdavčena tudi vsaka manjša storitev, ki jo davčni zavezanec opravi za svoje zasebne namene, namene zaposlenih ali katerekoli druge namene, ki ne spadajo v okvir opravljanja dejavnosti, zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pri izračunu dodatne davčne obveznosti iz naslova DDV za 2239 podarjenih vstopnic pravilno upošteval kot davčno osnovo 5.000,00 SIT, to je znesek, s katerem je tožnik v predprodaji vrednotil vrednost svoje storitve skupaj za vse tri dni koncerta. Prvostopni organ je pri naknadnem obračunu DDV upošteval tudi pravilno davčno stopnjo. Izrek glede zamudnih obresti tožena stranka utemelji z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ugotovitvi neustavnosti Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 109/04 z dne 8. 10. 2004), po kateri začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe in katero je prvostopni organ dolžan upoštevati tudi pri ponovnem odločanju v delu, ki se vrača v ponovni postopek. Izrek o stroških utemelji z 2. odstavkom 116. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do73/04).

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, dalje ZUS). Po mnenju tožnika gre glede tako imenovanih gratis vstopnic in vstopnic, podeljenih na podlagi akontacije, v dejanskem smislu za pravilno razumevanje vsebine obeh vrst vstopnic in gre predvsem za pravno vprašanje. Po mnenju tožnika ne gre za promet storitev po 8. in 9. členu ZDDV in zato ni podlage za naknaden obračun DDV. V nadaljevanju opozarja, da so 1028 občanom razdelili vstopnice po ceni 1 SIT, 1211 pa akreditacije, ter da so bile gratis vstopnice namenjene populaciji starejših in uglednih občanov kot ponudba za udeležbo in koriščenje storitve, vendar ni nobenega podatka ali je kateri od njih in v kakšnem številu to možnost izkoristil, glede akreditacij pa navaja, da so jih prejeli nastopajoči člani njihove spremljevalne skupine, družinski člani, osebe, ki so izvajale varovanje, redarji, reševalne ekipe, policij, novinarji, poslovni partnerji, torej osebe, ki so bile povezane s samo organizacijo in izvajanjem prireditve, ter da ne gre za storitve. Po mnenju tožene stranke je pri akreditacijah izločena uporaba storitev za neposlovne namene po 2. točki 1. odstavka 9. člena ZDDV. Zato ni mogoče očitati uporabo za neposlovne namene, prav tako tudi tako imenovane gratis vstopnice za 1 tolar ni mogoče oceniti kot uporabo za neposlovne namene, saj vrednost podarjene vstopnice ni bila 2000 SIT, temveč 1 tolar, kar pomeni, da ne presega darila po 2. točki 2. odstavka 5. člena ZDDV. Veljavni ZDDV v času organiziranja prireditve, brezplačnega dajanja daril v smislu storitev ni sankcioniral in tudi ni določal obveznosti plačila DDV za storitve v neposlovne namene, in pri tem navaja, da evropski pravni red v letu 1998 še ni veljal in se zato na Direktivo ni mogoče sklicevati, ZDDV pa je v 5. členu kot uporabo za neposlovne namene določil zgolj blago, ki je del poslovnih sredstev in se ga uporabi v zasebne namene na različne načine, ter je širitev določb neposlovne uporabe blaga na promet storitev v nasprotju z logično in racionalno razlago zakona. Navaja določbe ZDDV, ki so veljale v času organizacije prireditve in iz katerih izhaja, da je bila dolžnost obračunavanja in plačevanja DDV samo od prometa storitev proti plačilu ter za izjeme, določene v 9. členu, ki neposlovno uporabo sankcionira z obračunanim DDV-jem, vendar da gre po navedeni določbi za storitev, ki bi se sicer morala pridobiti drugje, pa jo uporabljajo zaposleni za lastne zasebne namene ali za druge namene izven namena opravljanja dejavnosti oziroma za zmanjšano plačilo zaposlenih oziroma za druge za namene, kot za namene opravljanja dejavnosti. V konkretnem primeru pa na eni strani akreditacije ne predstavljajo drug namen kot točno namen izvajanja prireditve, podaritev gratis vstopnic pa podaritev, ki ni zajeta v 9. členu ZDDV. Ob tem pa opozarja, da izročitev gratis vstopnica predstavlja zgolj ponudbo k udeležbi. Tožena stranka se po mnenju tožnika tudi ni opredelila do navedbe, da gre za kulturni dogodek v pokrajini ... in da organizacija koncerta ... predstavlja kulturno prireditev, ki je na podlagi 26. člena ZDDV oproščena DDV-ja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Materialni predpis, ki se uporablja v obravnavanem primeru je Zakon o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98, dalje ZDDV), ki se nanj pravilno sklicujeta tako prvostopni organ kot tožena stranka, po katerem se DDV obračunava in plačuje od dobav blaga in opravljenih storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti na območju Republike Slovenije za plačilo in od uvoza blaga (3. člen) in po katerem pomeni promet storitev opravljanje, opustitev oziroma dopustitev vsakega dejanja v okviru opravljanja dejavnosti, ki ni promet blaga v smislu 4., 5. in 6. člena tega zakona (8. člen). Za promet storitev se med drugim šteje tudi uporaba storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene (3. točka 2.odstavka 8. člena), ki po 2. točki 1. odstavka 9. člena pomeni promet storitev, ki ga davčni zavezanec opravi brez ali za zmanjšano plačilo za zasebne namene ali za zasebne namene zaposlenih oziroma za druge namene kot za namene opravljanja dejavnosti. V navedeni določbi zakon navaja promet storitev, pri katerih se kljub temu da ni plačila, šteje da je opravljen obdavčljiv promet. Navedeno storitev mora po navedeni določbi davčni zavezanec opraviti za zasebne namene ali za namene zaposlenih oziroma za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti. Davčna osnova po 1. odstavku 21. člena ZDDV je vse, kar predstavlja plačilo v denarju, stvareh ali storitvah, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma storitev vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno takega prometa, razen DDV, če ni s tem zakonom drugače določeno. Če je zaradi neposlovnih razlogov plačilo manjše od tržne vrednosti ali če ni plačila, je davčna osnova težna vrednost blaga oziroma storitev v času in kraju opravljenega prometa (7. odstavek 21. člena ZDDV). Nižja stopnja DDV za vstopnice za glasbene prireditve je predvidena po 9. točki 1. odstavka 25. člena ZDDV in je znašala 8%.

Tudi po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za promet storitev, kot pravilno ugotavlja tožena stranka in ne za promet blaga, zato je za pravilno odločitev relevantno le vprašanje ali gre za uporabo storitev davčnega zavezanca za neposlovne namene v smislu 2. točke 1. odstavka 9. člena ZDDV, kamor se šteje med drugim tudi promet storitev brez plačila za druge namene, kot za namene opravljanja dejavnosti. Tožena stranka stoji na stališču, da gre v obravnavanem primeru (tako pri gratis vstopnicah kot pri akreditacijah) za uporabo storitev za neposlovne namene. S takšnim stališčem se strinja tudi sodišče, saj tožeča stranka drugačnega namena tudi v tožbi ni izkazala. Za gratis vstopnice tožeča stranka sam navaja, da so bile podeljene določeni populaciji občanov, glede akreditacij pa je tožnik navajal, da so bile podeljene novinarjem in poslovnim partnerjem, v pripombah na zapisnik pa je navajal sodelujoče in delujoče na prireditvi in da od njih ni obračunal vstopnega DDV. Iz upravnih spisov je razvidno, da gre za 1211 akreditacij. Tožnik o vrstah podeljenih akreditacij ni vodil posebnih evidenc, s katerimi bi dokazal svoje navedbe, da je opravil promet storitev za namene opravljanja dejavnosti. Že prvostopni organ in tožena stranka sta na njegove navedbe odgovorili in tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru tožnik drugačnih okoliščin, kot sta jih ugotovila oba davčna organa, tudi v tožbi ni izkazal. Davčni zavezanec pa je, tako kot navaja tudi že tožena stranka, dolžan za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze (15. člen ZDavP). Okoliščino, ki jo tožnik navaja v pripombah, da od akreditacij ni odbijal vstopnega DDV, na odločitev ne vpliva, saj v obravnavanem primeru ne gre za promet blaga (16. člen Pravilnika). Zato sodišče tožbene navedbe v zvezi z akreditacijami v celoti zavrača. Tudi po mnenju sodišča, kolikor je tožnik omogočil brezplačen vstop na prizorišče prireditve za namene opravljanja dejavnosti, tega ni izkazal. Zato sodišče njegove navedbe glede akreditacij novinarjem kot poslovnim partnerjem zavrača kot neutemeljene, tožbene ugovore, ki pa se nanašajo na varnostne službe, redarje, policijo, zdravniške ekipe, pa sodišče zavrača kot tožbeno novoto. Ob tem sklicevanje, da evropski pravni red v letu 1998 v Sloveniji še ni veljal in da se ni mogoče sklicevati na določbe Direktive, ne vpliva na drugačno odločitev, saj se tako prvostopni organ kot tožena stranka pravilno sklicujeta na določbe ZDDV, ki je bil sprejet v skladu s Šesto smernico Evropske unije na tem področju, glede same višine davčne osnove podarjenih vstopnic pa sodišče tudi nima pomislekov (7. odstavek 21. člena ZDDV). Sodišče zavrača tudi tožnikova izvajanja v zvezi s ponudbo k udeležbi h koncertu, kar naj bi pomenilo le kot ponudbo darila, saj ta okoliščina po ZDDV ne spremeni narave uporabe storitve za neposlovne namene. Okoliščina, ki jo izpostavlja tožnik in do katere naj bi se tožena stranka ne opredelila, da gre v obravnavanem primeru organizacije koncerta ... za oproščeno kulturno storitev po 26. členu ZDDV, ne vpliva na drugačno odločitev, saj tožnik ni izkazal (niti ni razvidno, da je to zatrjeval v postopku na prvi stopnji), da gre za oprostitve DDV za dejavnosti, ki so javnem interesu in ki jih opravljajo nepridobitne organizacije v skladu s predpisi, ki urejajo področje kulturnih dejavnosti (9. točka 1. odstavka 26. člena ZDDV), zato sodišče njegove očitke kot neutemeljene zavrača. Sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo odločbo v tudi v delu (ki jo tožnik po vsebini sicer ne izpodbija), torej tudi v delu, ki ga je tožena stranka odpravila ter je ugotovilo, da je odločba pravilna in se sodišče strinja z razlogi tožene stranke tako glede pravne podlage za oceno po 5. alinei 1. odstavka 39. člena ZDaP kot tudi glede same vsebine cenitve.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je relevantno in je podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Sporno je pravno vprašanje opredelitve prometa po ZDDV (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS, upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.

VIR: http://www.sodnapraksa.si