Opravilna številka: sodba U 2465/2005
Datum seje senata: 18.12.2007

JEDRO:
Po mnenju sodišča pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV ne gre razlikovati med tujimi osebami in domačimi osebami, temveč je treba izhajati iz pojma davčnega zavezanca. Ti imajo pravico enako nastopati na trgu in uveljavljati pod istimi pogoji davčne ugodnosti, kamor sodi tudi pravica do odbitka vstopnega DDV. Nedvomno je tudi registracija po 58. členu ZDDV obveznost, ki zadeva davčnega zavezanca. V zadevi bi bilo potemtakem sporno, ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV, kar pa je ob dejstvu, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računih, ki niso verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, po mnenju sodišča sekundarno vprašanje.

IZREK:
Tožba zoper zavrnilni del odločbe Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne 30. 9. 2005 se zavrne.

V ostalem se tožba zavrže.

Zahtevek tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

V sporni zadevi je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika in odločbo Davčnega urada A. št. ... z dne 2. 8. 2004 v delu, s katerim je odločeno o zamudnih obrestih (delno pod točko I. 1.) odpravila in odločila tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do dneva plačila, v ostalem pa pritožbo in zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka, zavrnila. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožniku naložil plačilo razlike DDV za davčna obdobja junij, julij in december 2002 v skupnem znesku 29.077.628 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitev tožene stranke izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leti 2002 in 2003 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 31. 5. 2004 in po pripombah in dopolnitev pripomb s strokovnim mnenjem Davčno-finančnega raziskovalnega inštituta v Mariboru, izdan dopolnilni zapisnik ter prvostopna odločba, v kateri so bile pripombe upoštevane, razen v delu, ki se je nanašal na DDV. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, da je tožnik v obdobju junij 2002 uveljavljal vstopni DDV od računov (preglednica na 2 strani prvostopne odločbe), izdanih s strani B.B.B., ki so bili izdan leta 2001 in naslovljeni na F.F.F., Podružnica Z., z navedbo davčne št. ..., vendar navedena podružnica v letu 2001 sploh še ni bila vpisana v sodni register (vpis subjekta kot glavne podružnice tujega subjekta z dne 9. 1. 2002), niti ni vpisana v davčni register (vpisana davčni register ter mu še ni bila dodeljena davčna številka (vpis 23. 1. 2002), niti ni bila vpisana v register zavezancev za DDV (davčni zavezanec za DDV je postala dne 13. 6. 2002). Na računih je bil kot datum prejema listine odtisnjen datum 25. 6. 2002. Pri izdajatelju računov B.B.B. je prvostopni organ ugotovil, da jih ima ta knjižene v svojih poslovnih knjigah, le da se glasijo na F.F.F., Francija, ter da je izdajatelj na zahtevo navedene tuje osebe v juniju 2002 opravil popravek na izvodu tožnikovih računov na ta način, da je dopisal F.F.F., Podružnica Z., naslov ... in davčno številko .... Po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, naknadno popravljeni računi ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin po Slovenskih računovodskih standardih (SRS 21), saj računi ne izkazujejo resničnega stanja, zato ni bilo mogoče na navedenih računih na dan izdaje navesti vseh obveznih sestavin računa po 34. členu ZDDV, zato tudi tožnik ni izpolnjeval vseh z zakonom predpisanih pogojev za vračilo DDV (40. člen in 34. člen ZDDV v povezavi z 2. odstavkom 78 .člena in 96.b členom Pravilnika o izvajanju ZDDV, Uradni list RS, št. 4/99 do 28/02, 78/02 in 114/02, dalje Pravilnik) v znesku 7.859.123,20 SIT. Tožnik je uveljavljal za obdobje junij in julij 2002 tudi vstopni DDV od izdanih računov v letu 2002 (preglednica pod točko b na strani 4 prvostopne odločbe), ki se glasijo na F.F.F., Podružnica Z., kjer je prav tako navedena davčna številka podružnice, ki so izdani v letu 2002, ko pa tožnik tudi še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV (zavezanec je postal 13. 6. 2002), na katerih je tudi kot datum prejema odtisnjen datum 25. 6. 2002. Računi se sklicujejo na pogodbo, ki je bila sklenjena z F.F.F., Francija z dne 25. 10. 2001 in V.V.V., po kateri naj bi podizvajalec del B.B.B., opravljala dela v E.E.E., h kateri je bil 31. 7. 2002 sklenjen aneks, po katerem naj bi B.B.B. od 1. 8. 2002 izdajala račune na F.F:F., Podružnica Z., preko katere so potekala od tega datuma tudi plačila. Prvostopni organ je pri podizvajalcu del B.B.B. tudi preveril način izdajanja računov in ugotovil, da je le ta na podlagi potrjenega predračuna izdala račun na F.F.F., Francija, ki je račune prejela in jih tudi plačala. Popravki računov, ki jih je opravila B.B.B. na zahtevo F.F.F. v letu 2002 (le na izvodu tožnika), po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, ne predstavljajo verodostojnih knjigovodskih listin v smislu SRS 21, saj ne odražajo prave vsebine poslovnega dogodka. Računi so bili izdani naknadno in so antidatirani, iz njih ni razvidno, da nadomeščajo prvotne račune ter s tem ni izpolnjena temeljna računovodska predpostavka strogega upoštevanja nastanka poslovnega dogodka iz Uvoda v SRS in Mednarodnih standardih. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na SRS 21.1., 21.4., 22.13. Ugotavlja, da prvotno izdani računi niso bili zavrnjeni, da so bili redno plačani in da jih je izdajatelj knjižil v svojih poslovnih knjigah kot verodostojne listine ter da je tožnik šele, ko se je vpisal v register davčnih zavezancev za DDV, od izdajatelja zahteval popravke računov z namenom, da bi lahko uveljavljal vstopni DDV. Pri tem se prvostopni organ sklicuje na 96.b člen Pravilnika, po katerem ima oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost preko podružnice, pravico do odbitka vstopnega DDV, če izpolnjuje pogoje iz 40. člena ZDDV. Po mnenju organa prve stopnje predstavljajo verodostojno knjigovodsko listino prvotni računi, ti pa ne vsebujejo podatka o imenu in sedežu ter davčni številki prejemnika računa v smislu 34. člena ZDDV, zato tudi ni podlage za priznanje pravice do vračila vstopnega DDV. Tožniku je bila po prijavi za vpis v register davčnih zavezancev za DDV izdana odločba, iz katere je razvidno, da je davčni zavezanec kot tuja oseba dne 13. 6. 2002 vpisan v register zavezancev za DDV. Prvostopni organ se sklicuje na 30. člen Zakona o davčni službi v zvezi z davčno številko kot identifikacijskim znakom, glede statusa zavezanca za DDV, ki ga pridobi z vpisom v davčni register pa na 114. člen Pravilnika v povezavi z 58. členom ZDDV ter na določbo 1. točke 79. člena Pravilnika, po kateri davčni zavezanec, ki opravlja dejavnost, pa ni zavezanec za DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Zato tožnik po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, ne more odbiti vstopnega DDV po računih, ker v času njihove izdaje tožnik še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV, zato tudi ni izpolnil z zakonom predpisanih pogojev za vračilo vstopnega DDV na podlagi takih računov (v višini 20.116.027,00 SIT). V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ preveril tudi izdane račune tožnika, pri čemer je preveril podatke pri pravni osebi N.N.N. (prejemniku računov) ter ugotovil, da je le ta od tožnika v letu 2002 prejel 2 računa in na njuni podlagi odbil vstopni DDV v znesku 98.545.892 SIT, ki jih tožnik v knjigi izdanih računov in v glavni knjigi ni imel knjiženih, temveč sedem drugih, (prikazanih v preglednici št. 1 prvostopne odločbe), ter ugotavlja, da je tožnik iz tega naslova plačal manj DDV, kot ga je zaračunal E.E.E. (ki si ga je tudi odbila). Pri tem se sklicuje na 1. odstavek 37. člena ZDDV, po katerem davčni zavezanec obračuna DDV na podlagi zneskov na izdanih računih za opravljen promet blaga oz. storitev v davčnem obdobju. Ker je tožnik na računih, ki jih je poslal naročniku storitev obračunal DDV v višjem znesku kot ga je plačal, mu je prvostopni organ utemeljeno naložil v plačilo še razliko (za mesec dec. 2002) v znesku 1.052.478,00 SIT, torej skupaj obveznosti 29.077.628 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, od dneva zamude plačila do 31. 5. 2004. Tožena stranka pojasni, da za tujo osebo, ki v Sloveniji opravlja pridobitno dejavnost preko podružnice oz. kot podružnica ustanovljena v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah, obračunava in plačuje DDV podružnica tuje osebe, ki nastopa v imenu in za račun tuje osebe, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svoje ime, ter da je glede obračunavanja DDV in pravica do odbitkov vstopnega DDV podružnica tujega podjetja izenačena z drugimi davčnimi zavezanci v Sloveniji. Sklicuje se na določbo 96.b člena Pravilnika in 78. člena ter določbe ZDDV (40. člen, 34. člen, 2. odstavek 36. člena, 2. odstavek 38. člena), ki jih citira. Po mnenju tožene stranke je sporno v obravnavanem primeru naknadno uveljavljanje vstopnega DDV, na podlagi naknadno popravljenih računov za opravljene storitve, preden je bila podružnica tuje osebe vpisana v sodni register oz. preden je bila vpisana v register zavezancev za DDV. Iz upravnih spisov izhaja, da so bili sporni računi izdani tuji pravni osebi v času pred registracijo in jih je tuja oseba plačala. Po registraciji podružnice tuje osebe in njeni registraciji kot zavezanca za DDV ter sklenitvi aneksa o nadaljnjem načinu izstavljanja in plačevanja računov s podizvajalcem pa so bili prvotno izdani računi popravljeni na ime in naslov podružnice in dopisan podatek o davčni številki podružnice, na podlagi katerih je tožnik, ki jih je popravljene prejel 25. 6. 2002, uveljavljal vstopni DDV za obdobje junij in julij 2002.

Tožena stranka se strinja v celoti z ugotovitvami prvostopnega organa. Naknadno popravljenih računov glede podatkov, ki so po določbah ZDDV nujni sestavni del in pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ni mogoče šteti kot verodostojne listine po določbah SRS 21, saj ne izkazujejo resničnega stanje na dan izdaje računov. Prvotno izdani računi pa ne izpolnjujejo vseh pogojev po 40. in 34. členu ZDDV, saj ne vsebujejo imena podružnice in njene davčne številke. Tožena stranka se opredeli tudi do strokovnega mnenja Davčno raziskovalnega inštituta iz Maribora, ki na vprašanje ali ima tuja oseba, ki opravlja posle v Republiki Sloveniji preko podružnice, pravico do odbitka vstopnega DDV od 1. 1. 2002 do 31. 5. 2002, ko je delo opravljala preko registrirane podružnice, čeprav se je registrirala kot zavezanec za DDV šele 1. 6. 2002 (pravilno 13. 6. 2002) in ki v svojem odgovoru navaja določbe 3., 13., 45., 58., 40. in 34. člena ZDDV, ko meni, da je tuja oseba postala davčni zavezanec za DDV že v trenutku, ko je opravila promet v Republiki Sloveniji in da lahko odbije vstopni DDV pod pogoji iz 40. člena ZDDV. Tožena stranka v tej zvezi pojasni, da je bilo navedeno mnenje izdelano na podlagi podatkov, ki jih je posredoval tožnik in ki po ugotovitvi tožene stranke ne odraža celotnega dejanskega stanja, zato zaključka ni mogoče upoštevati. Tožena stranka pa se strinja s stališčem iz navedenega mnenja, da se mora tuja oseba predhodno registrirati v skladu z določbami 58. člena ZDDV, kar zatrjuje tudi prvostopni organ. Podružnica tuje osebe je po mnenju tožene stranke postala zavezanec za DDV in imela s tem tudi pravico do odbitka vstopnega DDV potem, ko je v Republiki Sloveniji opravila prvi obdavčljiv promet kot registriran zavezanec za DDV, to pa je 13. 6. 2002, potem, ko se je podružnica tuje osebe registrirala. Toženi stranki v zvezi z ugovori statusa glede matičnega podjetja tuje osebe in podružnice tuje osebe v zvezi z odbitkom pojasni, da ZDDV glede pravice do vračila vstopnega DDV različno obravnava tuje osebe, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji in tuje osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost preko podružnice. V obravnavani zadevi je predmet postopka upravičenost do odbitka vstopnega DDV podružnice. Tožena stranka kot neutemeljen zavrača ugovor tožnika glede bistvene kršitve določb postopka zaradi neupoštevanja dokaznega predloga zaslišanja davčnega strokovnjaka in se pri tem sklicuje na 164. člen ZUP, po katerem se dokazujejo z izvedencem dejstva, ne pa tolmačenje zakonodaje na kar okoliščina, da se prvostopni organ o tem ni posebej izrekel, ne pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Odločitev glede teka zamudnih obresti tožena stranka utemelji z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004), s katero je bilo odločeno, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01) v neskladju z Ustavo Republike Slovenije iz razlogov iz obrazložitve navedene odločbe ter da v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/2004) začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ker so bile v obravnavanem primeru tožniku obračunane zamudne obresti v nasprotju z navedeno odločbo in je bilo materialno pravo napačno uporabljeno je bilo potrebno upoštevati navedeno odločbo, po kateri zamudnih obresti, za čas pred izvršljivostjo prvostopne odločbe, ni mogoče odmeriti. Izrek o stroških utemelji tožena stranka z določbo 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/4).

Tožnik je vložil tožbo iz razlogov 1., 2. in 3. točke 1. odstavka Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 70/00, dalje ZUS). Sklicuje se na svoje navedbe iz pritožbe. Po mnenju tožnika tožena stranka ne razlaga pravilno zakonodaje. Pri tem navaja navedbo tožene stranke, da se po ZDDV različno obravnava tuje podjetje, ki ima podružnico in tuje podjetje, ki deluje v Republiki Sloveniji brez podružnice. Navaja, da podružnica tuje osebe nesporno ni pravna oseba in da ne nosi pravic in obveznosti in poudarja, da postane tuja oseba v Republiki Sloveniji davčni zavezanec za DDV takoj, ko opravi za 1 SIT prometa. Navaja, da je davčni zavezanec postala tuja oseba z dnem pričetka opravljanja dejavnosti, oz. v kolikor se ne registrira za DDV, je to zgolj prekršek, kar ne more imeti za posledico onemogočanje odbitka vstopnega DDV. Zmotno je uporabljen materialni predpis v delu, kjer je bilo odločeno o pravici do odbitka vstopnega DDV (40. člen ZDDV), saj v predpisih ni določeno, da ima pravico do odbitka vstopnega DDV registrirani zavezanec za DDV. Po mnenju tožene stranke ima pravico do vstopnega DDV vsak davčni zavezanec, ne glede na to, ali je registriran ali ne, pod pogoji 40. člena ZDDV. Tožnik je izpolnil vse pogoje po navedenem členu, hkrati pa je bil zavezanec za DDV že s pričetkom opravljanja dejavnosti, kar pomeni, da ima tudi pravico do odbitka. Kršena so po mnenju tožnika tudi pravila postopka s tem, ko ni bila zaslišana stranka v postopku, kjer očita nezadostno obrazložitev, saj da izvedeniškega mnenja ni presojala zakonito. Nepravilno je ravnala tožena stranka tudi, ko ni priznala sorazmernega dela stroškov upravnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari, podrejeno pa, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka (prav tožbe) iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

K točki 1. izreka

Sodišče je na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik tuja oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji preko podružnice, ki je bila vpisana v sodni register 9. 1. 2001, ki je v juniju in juliji 2002 zahtevala odbitek vstopnega DDV od računov, ki so prikazani v preglednicah na strani 2 in 4 prvostopne odločbe in ki se nanje sklicuje tudi tožena stranka. V zadevi tudi ni sporno, da so bili računi, na podlagi katerih je tožnik zahteval odbitek vstopnega DDV, izdani v letu 2001 in 2002 in da so se glasili na F.F.F., Francija. Iz upravnih spisov je razvidno, da imajo sporni računi pravno podlago v pogodbi z dne 25. 10. 2001, sklenjeni med v nadaljevanju navedenima subjektoma, in tudi ni sporno, da je izdajatelj B.B.B. na zahtevo tuje osebe F.F.F., Francija izdane račune popravil ter dopisal F.F.F., Podružnica Z. in davčno številko podružnice, na katerih je odtis datuma prejema 25. 6. 2002, torej potem, ko je tožnik že bil registriran za DDV (13. 6. 2002). Tožnik je na podlagi navedenih računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV, za kar pa tudi po mnenju sodišča ni podlage po določbah 40. člena ZDDV v povezavi s 34. členom ZDDV in 96.b členom in 79. členom Pravilnika, ki se nanj sklicujeta prvostopni organ in tožena stranka. Po mnenju sodišča pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV ne gre razlikovati med tujimi osebami in domačimi osebami, temveč je treba izhajati iz pojma davčnega zavezanca. Ti imajo pravico enako nastopati na trgu in uveljavljati pod istimi pogoji davčne ugodnosti, kamor sodi tudi pravica do odbitka vstopnega DDV. Nedvomno je tudi registracija po 58. členu ZDDV obveznost, ki zadeva davčnega zavezanca in iz katere izhaja dolžnost davčnega organa, da izda odločbo o vpisu zavezanosti za DDV v davčni register, saj mora po 3. odstavku 58. člena ZDDV vsaka oseba, ki prvič postane davčni zavezanec, pri davčnem organu vložiti prijavo za registracijo najkasneje do 20. dne koledarskega meseca, ki sledi mesecu, v katerem je opravila oz. je verjetno, da bo opravila promet blaga oz. storitev v višini, ki presega znesek, določen v 1. odstavku 45. člena tega zakona. Davčni zavezanec pa postane z dnem, ki ga določi davčni organ v odločbi o registraciji, ki jo izda v 15 dneh od prejema prijave. V obravnavani zadevi je tožnik postal zavezanec za DDV dne 13. 6. 2002, kar izhaja iz odločbe, ki se nanjo sklicuje tožena stranka št. .... Res je, da podružnica tuje osebe ni pravna oseba (31. člen ZGD), sme pa opravljati vse posle, ki jih sicer opravlja družba, v pravnem prometu pa lahko nastopa le s firmo družbe, z morebitno dodatno označbo obrata, ni pa nosilec pravic in obveznosti. V zadevi bi bilo potemtakem sporno ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV za obdobje, ko še ni bil vpisan v register zavezancev za DDV, kar pa je ob dejstvu, da je tožnik uveljavljal odbitek vstopnega DDV po računih, ki niso verodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, po mnenju sodišča sekundarno vprašanje. Da pa gre za takšne listine, je v postopku nedvomno ugotovljeno in o tem obstaja že ves čas postopka izjava izdajatelja računa Korona d.d., ki je tožnikov izvod računov popravil in dopisal potrebne podatke po 34. členu ZDDV, ko je navedel poleg firme tudi podružnico, njen naslov ter njeno davčno številko, tožnik pa temu ne oporeka. Ob takem stanju stvari pa tožnik po mnenju sodišča ni upravičen do odbitka vstopnega DDV. Zato v obravnavanem primeru niti ne gre za pravno vprašanje ali je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV, preden je registriran za zavezanca za DDV v smislu 58. člena ZDDV, ki sta nanj sicer po mnenju sodišča oba davčna organa pravilno odgovorila (enako sodna praksa, glej sodba I Up 1259/2002 z dne 14. 7. 2005 Vrhovnega sodišča RS). Po povedanem je odločitev obeh davčnih organov pravilna, vendar iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče. Neutemeljen je očitek tožnika, ki se nanaša na kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, seznanjen je bil z ugotovitvami prvostopnega organa, podal je pripombe na zapisnik in mnenje strokovnega pomočnika. Hkrati pa se je tožena stranka oziroma pred njo prvostopni organ opredelila do vseh tožnikovih navedb, kakor tudi do strokovnega mnenja Davčno raziskovalnega inštituta v Mariboru. Zato sodišče njegove očitke kot neutemeljene zavrača.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek pred njeno izdajo ni imel bistvenih kršitev, zato je tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

K točki 2. izreka :

V ostalem delu je sodišče o tožbi odločalo na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 46/06 – Odl. US, v nadaljevanju ZUS) v zvezi s 104. členom ZUS-1 in jo zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravo varstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravo varstveni interes pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka od vložitve tožbe do odločitve sodišča izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti, izpodbijana odločba v ugoditvenem delu po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem sporu in so s tem podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

K točki 3. izreka:

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP – UPB 3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom ZUS in v povezavi s 104. členom ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.

VIR: http://www.sodnapraksa.si