Opravilna številka: sodba U 1577/2001
Datum: 22.06.2004

JEDRO:
Ker je tožnica predmetno tožbo vložila zoper odločbo v upravnem izvršilnem postopku, v katerem v skladu z 292. členom ZUP in 46. členom ZDavP, ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo oziroma so dovoljeni samo tisti ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o prisilni izterjavi dolga Carinskega urada A št. 426-46/16-01/8200-070 z dne 6. 3. 2001 s katero je prvostopni organ dovolil izvršbo po izvršljivi odločbi Carinarnice B št. 03-1-U-1266/2-98 z dne 11. 9. 1998, s katero je bilo tožnici po uradni dolžnosti naloženo plačilo carine in prometnega davka (za računalniško opremo v vrednosti 3,288.000,00 ITL) v višini 93.898,00 SIT. Tožena stranka obrazloži, da je odločba postala izvršljiva dne 23. 11. 1998 (ne 24. 11. 1998, kot je napačno ugotovil organ prve stopnje). Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 1. odstavek 155. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99 - popravek, dalje CZ), po katerem carinski organ dolg prisilno izterja v skladu z veljavnimi predpisi, če dolžnik ne plača obračunanega carinskega dolga v predpisanem roku, pri čemer je izvršilni naslov izvršljiva odločba carinarnice ter na 1. odstavek 6.b člena CZ, po katerem so odločbe carinskih organov izvršljive takoj, razen v primeru, ko je s tem zakonom določeno, da pritožba zadrži izvršitev. Po 154. členu CZ, ki je pravna podlaga za izdajo izvršilnega naslova, ni določena suspenzivnost pritožbe, zato je ob pravilni uporabi 3. točke 2. odstavka 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP), po kateri postane odločba prve stopnje izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve, oziroma po 4. odstavku, po katerem postane odločba izvršljiva s potekom roka, v katerem je treba dejanje, ki je predmet izvršbe opraviti, odločba postala izvršljiva. Odločba o odmeri carinskega dolga je bila izrečena s 30-dnevnim rokom za njegovo plačilo (5. odstavek 153. člena CZ), in je bila vročena tožnici 23. 10. 1998. Na podlagi navedenih določb je postala izvršljiva 23. 11. 1998. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 37/01, dalje ZDavP), saj nanj napotuje 6. člen CZ, po katerem uvede davčni organ zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku postopek prisilne izterjave (40. člena ZDavP), z izdajo sklepa o prisilni izterjavi (42. člen ZDavP). Po 2. odstavku 45. člena ZDavP pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi ne odloži začetega postopka prisilne izterjave, po 1. odstavku 46. člena ZDavP pa s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Po 51. členu ZDavP davčni organ vroči sklep o prisilni izterjavi iz osebnih prejemkov dolžnikov in izplačevalcev osebnega prejemka in z vročitvijo sklepa se šteje, da je rubež dolžnikovih prejemkov opravljen. S pozivanjem na navedene materialne in procesne določbe po oceni tožene stranke ni sporno, da je izpodbijani sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov dolžnika zakonit upravni akt, katerega izvršitev ni vezana na pravnomočnost. Prisilna izterjava se po uradni dolžnosti lahko ustavi le v primeru, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; če je pravica do izterjave dolga zastarala; če je dolžnih davčni dolg plačal ali če je bil dolžniku dolg odpisan (1. odstavek 47. člena ZDavP). V teh primerih se s sklepom o ustavitvi prisilne izterjave razveljavijo tudi vsa opravljena dejanja. Tožena stranka ugotavlja, da v obravnavnem primeru ni izpolnjene nobeden od opisanih pogojev, zato ni razlogov, da bi se prisilna izvršba ustavila v pritožbenem postopku in pojasni, da se lahko ustavi in opravljena dejanja odpravijo pred organom prve stopnje po odločanju v ponovnem postopku v zvezi z odločitvijo o glavni stvari št. 02-Up/II-1831/98-1.

Tožnica v tožbi navaja, da gre za zmoto v osebi, saj nikoli ni uvozila nobenega blaga, niti ni bila nikoli na mejnem prehodu C ter se že ves čas vodi postopek na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vložila je pritožbo v tej zadevi in tožena stranka je 23. 8. 2001 izdala odločbo, s katero je odpravila odločbo prvostopnega organa o glavni stvari in zadevo vrnila v ponovno obravnavo in odločanje prvostopnemu organu. Kljub tej napaki pa je tožena stranka začela z odtegljaji od plače tožnice in sicer julija 2001 v znesku 19.000,00 SIT in avgusta 2001 v znesku 37.538,00 SIT. Tožnica je prijavila vso zadevo tudi kriminalistični službi. Ravnanje tožene stranke je nezakonito, ker nima podlage v izvršilnem naslovu. Tožnica predlaga, da se odločba kot nezakonita razveljavi (prav odpravi) in ugodi zahtevku tožnice, da se sklep o prisilni izterjavi odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni priglasil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru se od tožnice izterjuje obveznost na podlagi izvršljive odločbe št. 0301-U-1266/2-98 z dne 11. 9. 1998. Odločba je postala izvršljiva 23. 11. 1998. Po 6. členu CZ carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Glede na to, da v primeru izvršbe CZ ne vsebuje posebnih določb je po 40. členu ZDavP treba uvesti postopek prisilne izterjave zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, z izdajo sklepa o prisilni izterjavi po 42. členu ZDavP, ki mora vsebovati sestavine po 43. členu ZDavP. Tudi po presoji sodišča je sklep o prisilni izterjavi zakonit in sodišče v celoti sledi razlogom, ki jih je navedla tožena stranka (67. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS). Po pregledu podatkov v spisu sodišče ne dvomi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tako v pogledu uporabe materialnega prava kot glede pravil postopka. Tožničin ugovor, da gre za zmoto v osebi, je v tem postopku tudi po oceni sodišča zavrniti, saj gre za ugovore, ki se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje, tožnica pa teh ugovorov v tem postopku ne more uspešno uveljavljati, hkrati pa ne navaja nobenih tožbenih ugovorov, ki bi se nanašali na sam postopek izvršbe. Sodišče tudi ugotavlja, do tožnica v zvezi z izvršilnim postopkom, glede na navedbe, ki jih je sicer podala v tožbi (in ki po že povedanem ne morejo vplivati na odločitev tem postopku), pred prvostopnim organom ni predlagala uporabo instituta odloga prisilne izterjave po 20. členu ZDavP. Ker je tožnica predmetno tožbo vložila zoper odločbo v upravnem izvršilnem postopku, v katerem v skladu z 292. členom ZUP in 46. členom ZDavP, ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo oziroma so dovoljeni samo tisti ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. Zaradi navedenega je tožena stranka tožničino pritožbo utemeljeno zavrnila in svojo odločbo tudi pravilno utemeljila. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je šlo za zmoto v osebi pa je tožena stranka tožnici pojasnila, da v primeru, da se po 47. členu ZDavP s sklepom postopek prisilne izterjave ustavi po uradni dolžnosti, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega oziroma je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, kot tudi če je pravica do izterjave dolga zastarala, če je dolžnik dolg plačal ali če je bil dolžniku dolg odpisan in s tem sklepom o ustavitvi prisilne izterjave davčni organ odpravi oziroma razveljavi vsa opravljena dejanja v postopku prisilne izterjave. Zato tudi sodišče zavrača tožbeni ugovor tožnice v tej smeri.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si