Opravilna številka: sodba U 40/2003
Datum: 05.09.2005

JEDRO:
Sporno je, ali je tožnik dolžan plačati DDV pri prenosu blaga iz enega carinskega skladišča v drugo carinsko skladišče, pri katerem v obeh primerih zadrži blago enak status (torej ne gre za to, da bi se blago sprostilo v prost promet). V obravnavanem primeru je razvidno, da je blago že bilo vnešeno na carinsko območje RS, saj se je že nahajalo v carinskem skladišču. V carinskih skladiščih gre za notranje davčno območje RS in s tem tudi za uporabo ZDDV. Na takšno razlago napotuje tudi 61. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. To pomeni, da je treba promet z blagom, ki sicer ohranja status carinskega blaga, v zvezi z DDV presojati ločeno v skladu s pravili, ki veljajo za obdavčitev blaga v prometu na davčnem območju RS.

IZREK:
Tožbi se delno ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Glavnega urada, št. ... dne 22. 11. 2002, se v zavrnilnem delu glede obračuna zamudnih obresti odpravi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada A, št. ... z dne 29. 7. 2002 se v delih, s katerimi je odločeno o zamudnih obrestih (izrek pod točkama I/2 in 4), odpravi in odloči tako, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te določbe do plačila. V ostalem se tožba zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo zoper odločbo Davčnega urada A, s katero je prvostopni organ tožniku naložil, da se mu pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost za davčno obdobje februar 2002 odmeri in naloži plačilo DDV v znesku 1.510.647,08 SIT po stopnji 8,5 % od osnove 17.772.318,60 SIT (točka I/1 izreka); naloži plačilo zamudnih obresti v znesku 90.471,00 SIT (točka I/2 izreka); odmeri in naloži plačilo DDV v znesku 1.622.704,10 SIT po stopnji 20 % od osnove 8.113.520,52 SIT (točka I/3 izreka); naloži plačilo zamudnih obresti v znesku 97.182,00 SIT (točka I/4 izreka) ter naložila (pri)tožniku obveznosti izvršiti pravočasno, da ne bo izvršbe. Pritožba ne zadrži izvršbe (točka II in III izreka). Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja v zvezi z računom št. ... z dne 18. 2. 2002, ki ga je tožnik izdal družbi BBB d.o.o. za plačilo 25.885.839,12 SIT, da je šlo za obdavčljiv promet blaga v okviru opravljanja dejavnosti tožnika - promet blaga oz. prenos lastninske pravice na blagu od tožnika na družbo BBB d.o.o., kar izhaja iz računa in izpisa zaloge blaga iz carinskega skladišča. Ker ne gre za uvoz blaga, ampak promet blaga po računu (prodaja med dvema pravnima osebama na območju Republike Slovenije), v tem primeru ni mogoče uporabiti določila b in c 2. točke 1. odstavka 32. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, dalje ZDDV). Sklicuje se na določbe 3. člena, 1. odstavka, 4. člena, 1. točko 1. odstavka 15. člena, 1. in 2. odstavka 19. člena in 1. odstavka 21. člena ZDDV. S prehodom blaga iz enega carinskega skladišča v drugo je bil opravljen promet blaga, ker je bila prenesena tudi lastninska pravica na blagu na BBB d.o.o., pri tem se sklicuje na določbo 1. odstavka 34. člena ZTLR glede pridobitve lastninske pravice na premični stvari, ki jo tudi citira. Tožnik drugačnega dejanskega stanja oz. pravnega posla ne pojasnjuje oz. ni predložil drugačne dokumentacije. Po mnenju tožene stranke je bil opravljen obdavčljiv promet blaga med dvema družbama in iz računa kot tudi iz izpisa zaloge blaga izhaja, da je tožnik pri prometu blaga družbi BBB d.o.o.blago zaračunal in da je potovalo iz enega carinskega skladišča v drugo na ozemlju Republike Slovenije. DDV pa se obračuna takrat, ko je blago dobavljeno; šteje se, da je blago dobavljeno, ko je izdan račun (1. odstavek 19. člena ZDDV). Tožnik v tem postopku ni carinski zavezanec oz. oseba, na račun katere je bila vložena carinska deklaracija, ali oseba, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti v zvezi z določenim carinskim postopkom. Blago zaradi prehoda iz enega carinskega skladišča v drugo ni bilo v carinskem postopku sproščeno v prost promet in zanj ne nastane obveznost obračuna DDV zaradi uvoza po 2. točki 3. člena ZDDV, je pa tožnik zavezanec za obračun in plačilo DDV za blaga po 1. točki 3. člena ZDDV, ker gre za promet na območju Republike Slovenije, kar pa je v pristojnosti davčnega organa.

Nezadovoljen z odločitvijo vlaga tožnik tožbo v upravnem sporu. Smiselno navaja razloge nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da bi tožnik moral obračunati DDV v skladu s 3. členom ZDDV, tožnik pa se sklicuje na uporabo 3. točke 32. člena ZDDV, po katerem se plačilo DDV oprosti ob pogoju, da blago ni sproščeno v prost promet in da je znesek DDV ob sprostitvi v prost promet enak znesku, ki bi moral biti obračunan, če bi bil tak promet blaga obdavčen pri vnosu blaga v Slovenijo, ter dokazuje, da blago ni bilo sproščeno v prost promet z določbo Carinske uprave RS, s katero se vse pravice in obveznosti (carinske dajatve in DDV) prenašajo na prejemnika blaga, ki nadalje zagotovi, da se izpolnijo vse obveznosti, ki izhajajo iz hrambe tega blaga v postopku carinskega skladiščenja. Da je znesek DDV pri sprostitvi v prost promet enak znesku, ki bi moral biti obračunan, če bi bil tak promet blaga obdavčen pri vnosu blaga v Slovenijo, pa tožnik izkazuje s popisnim listom stanja zalog v carinskem skladišču, iz katerega je razvidna identična neto nabavna vrednost blaga zalog v carinskem skladišču z vrednostjo po računu (v višini 25.885.839,12 SIT). Iz tega sledi, da bo DDV po sprostitvi blaga v prost promet popolnoma enak DDV, ki bi moral biti obračunan, če bi tak promet blaga bil obdavčen pri vnosu blaga v Slovenijo. Sklepno tožnik navaja, da kolikor bi razlaga tožene stranke držala, bi si prejemnik blaga dvakrat odbil vstopni DDV za isto blago (prvič na osnovi tožnikovega računa, drugič pa na osnovi carinske deklaracije po sprostitvi blaga v prost promet).

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na pravilnosti in zakonitosti odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

Sodišče je v postopku pridobilo podatek iz sodnega registra, iz katerega je razvidno, da se je CCC d.o.o., A, preimenovala v CCD d.o.o. A ter ima sedaj sedež na ... ulici ... v A, zato se postopek nadaljuje z novo firmo.

Ob preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbi Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01). Ustavno sodišče RS je z odločbo opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109 z dne 8. 10. 2004) ugotovilo, da je bil Zakon o davčnem postopku v neskladju z Ustavo RS iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (43. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS), torej od 9. 10. 2004, pri čemer je treba navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS uporabiti za vsa razmerja, po katerih do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe, na podlagi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V ostalem je tožba neutemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnik dolžan plačati DDV pri prenosu blaga iz enega carinskega skladišča v drugo carinsko skladišče, pri katerem v obeh primerih zadrži blago enak status, torej ne gre za to, da bi se blago sprostilo v prost promet. V obravnavani zadevi je razvidno, da je tožnik izdal račun št. ... 18. 2. 2002 in z njim odposlal blago, in sicer zaloge blaga, iz carinskega skladišča z vsebino "po prilogi" pravni osebi BBB d.o.o. proti plačilu v višini 25.885.839,12 SIT, pri tem pa ni obračunal DDV, sklicujoč se na 2. alineo 2. točke 1. odstavka 32. člena ZDDV. 32. člen ZDDV določa vsebino drugih posebnih oprostitev. Tako je po 1. odstavku navedenega člena plačila DDV oproščen uvoz blaga, ki je namenjeno, da: se zanj predloži carinskemu organu in kadar je to dovoljeno v skladu s carinskimi predpisi da v začasno hrambo (točka a); se vnese v prosto carinsko cono (točka b); se zanj začne postopek carinskega skladiščenja (razen prosto carinskih prodajaln) ali postopek uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga (točka c). V nadaljevanju so določeni tudi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se oprosti plačilo DDV po tem členu, ki se nanje sklicuje in jih dokazuje tudi tožeča stranka, in sicer da blago ni sproščeno v prost promet in da je znesek DDV pri sprostitvi v prost promet enak znesku, ki bi moral biti obračunan, če bi bil tak promet obdavčen pri vnosu blaga v Slovenijo (3. odstavek 32. člena). V obravnavanem primeru sicer ni sporno, da je ta pogoj izpolnjen, vendar za odločitev irelevanten, ker ni podan dejanski stan uvoza blaga, kar je predpogoj za uporabo instituta drugih posebnih oprostitev po 2. točki 1. odstavka 32. člena ZDDV. Po 11. členu ZDDV pa je uvoz blaga vsak vnos blaga na carinsko območje Slovenije, če ni s tem zakonom drugače določeno. Iz obravnavanega primera pa je razvidno, da je navedeno blago že bilo vneseno na carinsko območje Republike Slovenije, saj se je že nahajalo v carinskem skladišču, ki je nedvomno carinsko območje Republike Slovenije. Ali drugače povedano, 32. člen ZDDV v določbah o posebnih oprostitvah govori o oprostitvah pri uvozu blaga, kar pomeni, da za to blago pri uvozu ne nastane obveznost za DDV, zakon pa ne določa, da obveznost za DDV zaradi prometa z blagom na davčnem območju ne nastane za uvoženo blago, dokler za to blago ne nastane obveznost za obračun davka od uvoza blaga. Zaradi tega je treba po presoji sodišča ločeno presojati promet blaga, do katerega pride v času, ko je blago v postopku carinskega skladiščenja. V obravnavanem primeru pa je nesporno, da je bilo blago predmet prodaje, saj je tako razvidno iz računa št. ..., iz katerega je razvidno, da je bila opravljena dobava blaga v količini, ki ustreza zalogi blaga iz carinskega skladišča in za vrednost 25.885.839,12 SIT. Opravljen promet je bil med tožečo stranko in BBB d.o.o. na davčnem območju Republike Slovenije, kjer se po 3. členu ZDDV plačuje DDV od dobav blaga in opravljenih storitev (promet blaga oz. promet storitev), ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje dejavnost. ZDDV opredeljuje celotno območje Slovenije kot davčno območje (1.člen ZDDV). V obravnavanem primeru ne gre za uvoz blaga, saj je razvidno, da gre za prodajo med dvema pravnima osebama, in sicer carinskega blaga oz. blaga, ki je bil v odložnem carinskem postopku v zvezi z odlogom plačila v zvezi z DDV pri uvozu, to pa se ne nanaša na promet s tem blagom pred sprostitvijo v prost promet, ki se ne nanaša na uvoz. Po že povedanem gre v carinskih skladiščih tudi za notranje davčno območje Republike Slovenije oz. ne pomeni kar samo po sebi posebnega davčnega režima in s tem gre tudi za uporabo ZDDV. Na takšno razlago napotuje tudi 61. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 54/01), ki v zvezi z 32. členom ZDDV pojasni, da če je carinsko blago po uvozu predmet prometa v smislu 4. do 6. člena ZDDV, se od tega prometa obračunava in plačuje DDV. To pomeni, da je treba promet z blagom, ki sicer ohranja status carinskega blaga, v zvezi z DDV presojati ločeno v skladu s pravili, ki veljajo za obdavčitev blaga v prometu na davčnem območju Republike Slovenije. Potemtakem ne gre za vnos blaga v smislu uvoza in posledično tudi ne za oprostitev po 32. členu ZDDV, temveč za obdavčljiv promet po 3. členu ZDDV.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si