Opravilna številka: sodba U 140/2006
Datum: 11.09.2007

JEDRO:
V znesek 5 mio SIT (1. odstavek 45. člena ZDDV) se vštevata samo obdavčen in oproščen promet, medtem ko se neobdavčljiv promet ne všteva v ta znesek. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po 31. členu ZDDV ni mogoče uveljaviti.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 17. 6. 2002 zavrnilo, razen v delu, v katerem je bilo že odločeno z delno odločbo št. ... z dne 21. 4. 2006 (zamudne obresti do dneva izvršljivosti odločbe s številko ... z dne 17. 6. 2002). Pri tožniku je bil opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV za davčno obdobje od januarja do decembra 2001. S prvostopno odločbo je bilo tožniku naloženo plačilo razlike DDV v skupnem znesku 1.919.358,00 SIT. Glede datuma registracije tožnika za zavezanca za DDV tožena stranka ne more pritrditi pritožbenim navedbam v delu, ko navaja, da je bil v 1. odstavku 45. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV) navedeni prag za vstop v sistem DDV presežen, vendar s tako imenovanim oproščenim prometom (ne prvi prenos lastništva poslovnega prostora - 2. točka 27. člena ZDDV), ki pa se po mnenju tožnika na podlagi določbe 91. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 106/01, v nadaljevanju Pravilnik), ne upošteva pri izračunu prometa navedenega v 1. odstavku 45. člena ZDDV. Navedena določba Pravilnika kot vrednost opravljenega prometa iz 1. odstavka 45. člena ZDDV določa znesek, od katerega bi se obračunal in plačeval DDV za obdobje, če oproščen promet ne bi bil oproščen plačila DDV. Po mnenju tožene stranke je iz določbe jasno razvidno, da pojem "opravljen promet" zajema celoten obdavčljiv promet (to je tisti, ki sodi v sistem DDV), in sicer tako obdavčen kot tudi oproščen promet. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ pravilno naložil v plačilo DDV za meseca januar in april 2001. Glede nepriznanja vstopnega DDV (7. odstavek 40. člena ZDDV) pa je bila po mnenju tožene stranke ta določba napačno uporabljena, vendar zato prvostopne odločbe v tem delu ni potrebno odpraviti, saj oseba, ki ni registrirana z DDV, nima pravice do odbitka vstopnega DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV in 115. člen Pravilnika). Kot pravilen tožena stranka potrdi tudi ukrep, s katerim je prvostopni davčni organ tožniku naložil v plačilo DDV v višini 1.837.962,00 SIT, ker je tožnik neupravičeno uveljavljal oproščen promet blaga po 1. in 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV. Iz določb izhaja, da je plačila DDV med drugim oproščen tudi zakup oziroma najem pomorskih plovil iz podtočke a) in b), kar pomeni, da je oproščen najem oziroma zakup tistih plovil, ki so namenjena plovbi na odprto morje in opravljajo prevoz potnikov oziroma so namenjene za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti (navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno). Ob tem pa navedeni določbi zakup oziroma najem pomorskih plovil ne vežeta na splošno na opravljanje katerekoli gospodarske dejavnosti, ampak le na opravljanje dejavnosti prevoza potnikov oziroma na opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti. Iz obravnavanih charter pogodb ne izhaja, da bi tožnik oddajal svoja plovila družbi A.A.A. d.o.o. z namenom, da bo omenjena družba opravljala prevoz potnikov po odprtem morju oziroma da jih bo uporabljala za oproščeno dejavnost iz 1. oziroma 2. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV. Iz prejetih obračunov za posamezno plovilo izhaja, da je gospodarska družba A.A.A. d.o.o. v času od 1. 4. do 31. 10. 2001 oddajala plovila v krajši časovni najem subjektom, v zvezi s čimer pa ni razvidno, da bi te osebe plovilo uporabljale za opravljanje plovbne oziroma trgovske, industrijske ali ribiške dejavnosti. Nepomembne za odločitev v tej zadevi so po mnenju tožene stranke pritožbene navedbe, da so obravnavana plovila namenjena za plovbo po odprtem morju. Iz vsebine charter pogodb ne izhaja, da bi stranki dogovorili najem pomorskega vozila v smislu 2. točke 2. odstavka 31.člena ZDDV, oziroma tožnik ni dokazal, da bo družba A.A.A. d.o.o. uporabljala plovila za komercialno (trgovsko) dejavnost s plovbo po odprtem morju. Tožnik je oddajal plovila v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar ni oproščeno plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet) kot je zajet v tej točki. Kolikor z zakupom oziroma najemom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, temveč bo na primer organiziral booking in sklenil potrebne agencijske, posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po 31. členu ZDDV ni mogoče uveljavljati, oprostitev pa tudi ni možna po nobenem drugem členu ZDDV.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil na izdani akt, ki ga pa izpodbija v zavrnilnem delu. Glede registracije zavezanca za DDV tožeča stranka ponavlja pritožbenem navedbe, saj je šlo za oproščen promet oziroma plačilo predplačila. Napačno in brez vsake podlage je stališče tožene stranke, da dajanje plovil v nadaljnji najem (to je v uporabo proti plačilu) ni komercialna dejavnost. Ni namreč res, da je komercialna dejavnost samo dejavnost, ki je povezana z nakupom in prodajo blaga in tudi iz definicije pojma komercialen (Slovar slovenskega knjižnega jezika) ne izhaja nič takega. Dejavnost oddajanja plovil v nadaljnji najem proti plačilu (charteriranje) z vidika tistega, ki jo opravlja je vsekakor izrazito komercialna. Družba A.A.A. d.o.o. je torej od tožeče stranke vzela plovila v najem z namenom upravljanja komercialne dejavnosti in nikakor ne z namenom, da bi opravljala nekomercialno dejavnost. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi, da odpravi odločbo prvostopnega organa z dne 17. 6. 2002 v delu, v katerem ni bila odpravljena z delno odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2006, da Republika Slovenija povrne tožniku plačane zneske z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da sodišče toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč 2. odstavek 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 59. do 72. člena ZUS-1.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Izhajajoč iz 1. odstavka 45. člena ZDDV so se za obračunavanje DDV dolžne registrirati osebe, katerih vrednost oproščenega in obdavčnega prometa blaga oziroma storitev, ki jih same opravijo drugim osebam, presega 5 mio SIT. V ta znesek se upoštevata samo obdavčen in oproščen promet, medtem ko se neobdavčljiv promet ne všteva v ta znesek. Zmotno je torej stališče tožnika, da oproščen promet ni šteti v navedeno kvoto. Enako pa velja za predplačila, po katerih se je DDV prav tako lahko odbijal (4. odstavek 19. člena ZDDV).

Oprostitve DDV pri izvozu blaga in mednarodnem prevozu (31. člen ZDDV) se po 1. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV nanašajo na promet blaga v zvezi z oskrbovanjem a) plovil za plovbo na odprtem morju, ki opravljajo prevoze potnikov za plačilo oziroma, ki so namenjene za opravljanje komercialne, industrijske in ribiške dejavnosti in po 2. točki 2. odstavka istega člena na nabavo, popravilo, vzdrževanje, zakup in najem pomorskih plovil iz prejšnje točke ter promet, najem, popravilo in vzdrževanje opreme, ki je vgrajena ali se pri tem uporablja. Med strankama ni spora o tem, da gre v obravnavanem primeru za zakup plovila. Da pa je takšen zakup plačila DDV oproščen mora zakupnik plovilo uporabiti za prevoz potnikov, za komercialno, industrijsko in ribiško dejavnost, to pa mora biti razvidno iz pogodbe o zakupu. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik oddal plovila v najem zaradi oddajanja v podnajem, kar ni oproščeno plačila DDV po 2. točki 2. odstavka 31. člena ZDDV, saj gre za drug pravni posel (drugačen promet) kot je zajet v tej točki. Iz charter pogodbe je razvidno, kar ugotavlja že tožena stranka, da se družba A.A.A. d.o.o. obvezujeta organizirati booking plovil in skleniti potrebne agencijske, posredniške ali druge pogodbe, katerih provizijo in stroške nosita družba A.A.A. d.o.o.. Iz pogodbe ne izhaja, da bi tožnik oddajal plovilo za plovbo (na odprtem morju), za prevoz potnikov, v komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti. Navedbe tožnika, da so plovila opremljena z elementi, ki jih uvrščajo med plovila za plovbo na odprtem morju so za odločitev v tem upravnem sporu nepomembne, saj je iz pogodb razvidno, da tožnik in družba A.A.A. d.o.o. nista dogovorili najema pomorskega plovila v smislu podtočke a) 1. točke 2. odstavka 31. člena ZDDV. V obravnavanem primeru gre za najem, ki ima namen nadaljnjega dajanja v najem oziroma zakup. Če z zakupom plovila zakupojemalec ne bo opravljal prevoza potnikov, komercialne, industrijske ali ribiške dejavnosti, ampak bo organiziral booking in sklenil potrebne agencijske posredniške in druge pogodbe (tudi dajanje v podnajem), potem oprostitve po tem členu ni mogoče uveljaviti. Zato je tožniku pravilno naložena davčna obveznost glede spornih računov, po katerih je uveljavljal oprostitev plačila DDV po 2.točki 2. odstavka 31. člena ZDDV.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št., 73/07, v nadaljevanju ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006 v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem poru (Ur .l. RS št. 50/97 do 70/00, v nadaljevanju ZUS), upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov ni upravičena.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR: http://www.sodnapraksa.si