Opravilna številka: sodba U 1583/2006
Datum seje senata: 26.02.2008

JEDRO:
Dejavnost prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče umestiti med športne dejavnosti, ampak med druge dejavnosti za sprostitev (92.72), to je dejavnosti, ki so povezane z rekreacijskim ribolovom, kot jih je določala SKD, veljavna v času inšpiciranega obračunskega obdobja, ki se po določbi 66. člena ZDDV uporablja za razvrstitev dejavnosti. Okoliščina, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, ne izkazuje, da gre v celoti za nepridobitno organizacijo, tožnikovo zatrjevanje, da je ustanovljen za ekološke namene, pa ni izkazano.

IZREK:
Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 13. 1. 2003 in odločbo v točkah I/1, I/2 in I/3 izreka odpravila za zamudne obresti, naložene od prvega dne zamude do dneva izvršljivosti odločbe in odločila, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe do plačila, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni organ je tožniku zaradi odprave nepravilnosti in nezakonitosti poslovanja naložil plačilo 19 % davka na dodano vrednost (DDV) za mesece od januarja 2000 do junija 2001 v znesku 4.267.038,00 SIT, ter 8 % DDV v znesku 10.438,00 SIT (preglednica pod točko I/1 izreka), plačilo 25 % davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 v višini 1.171.176,00 SIT ter plačilo akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2001, za obdobje od januar do oktober 2001 v znesku 975.980,00 SIT, vse skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, ki je pri tožniku opravil inšpekcijski pregled in o tem izdal odločbo z dne 20. 11. 2001, ki je bila po pritožbi z odločbo tožene stranke z dne 26. 7. 2002 odpravljena ter je v ponovnem postopku prvostopni organ o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 15. 11. 2002, na katerega je tožnik podal pripombe, ki pa niso bile upoštevane. V zvezi z naložitvijo ukrepa pod točko I/1 (davek na dodano vrednost) tožena stranka navaja, da je tožnik s 1. 7. 1999 vpisan v register zavezancev za DDV. Po prijavi z dne 14. 7. 1999 je pod št. 12 navedel šifro 05020 in naziv dejavnosti "ribogojstvo, ribiške storitve". Tožnik ima status društva, ki deluje v javnem interesu (odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS z dne 20. 6. 2000). Prvostopni organ se sklicuje na 26. člen, 2. in 4. odstavek 13. člena in 3.a točko 2. odstavka 17. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV). 26. člen ZDDV določa oprostitve plačila DDV za dejavnosti, ki so v javnem interesu, davčni zavezanci pa so tudi organizatorji storitev po 3.a točki 2. odstavka 17. člena ZDDV, to pa so storitve s področja kulture, umetnosti, znanosti, izobraževanja, športnih in zabavnih prireditev. Po 5. točki 26. člena so plačila DDV oproščene storitve povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom pod pogoji iz 10. točke istega člena, da se ta promet opravlja v povezavi z zbiranjem denarnih sredstev, ki ga te organizacije organizirajo izključno za svojo lastno korist in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence, za kar morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji tako iz 5. kakor tudi iz 10. točke 26. člena ZDDV. Tožeča stranka je prodajala ribolovne dovolilnice na prostem trgu, posredno preko pravnih oseb in neposredno fizičnim osebam, prav tako je tudi proti plačilu izdajala ribiške dovolilnice svojim članom. Po ugotovitvah prvostopnega organa je tožnik prodajal ribe in ribolovne dovolilnice tako pravnim kot tudi fizičnim osebam oz. komerkoli, ki je želel loviti ribe po veljavnem ceniku. V letu 2000 in 2001 je ribolovne dovolilnice na istem ribiškem okolišu prodajal tudi Zavod za ribištvo Slovenije ter ni možno zaključiti, da ni verjetno, da njegovo nastopanje na trgu ne izkrivlja konkurence. Tožnik pa je bil tudi organizator storitev tekmovanj na področju športnega ribolova in kot zavezanec za DDV od teh storitev, zaračunanih štartnin, od katerih je bi dolžan obračunati DDV, prav tako pa tudi od odškodnin, saj ne gre za odškodnine po 2.a členu Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/01, v nadaljevanju Pravilnik) v povezavi s 16. členom Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list RS, št. 25/76 do 89/99, dalje ZSlaR) in s 1. točko 3. člena ZDDV. Za razvrstitev izdelkov po 66. členu ZDDV se uporablja kombinirana nomenklatura carinske tarife, za razvrstitev dejavnosti pa standardna klasifikacija dejavnosti (SKD) iz Uredbe o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Uradni list RS, št. 34/99 do 12/99). Izdaja ribolovnih dovolilnic za vode v ribiškem okolišu, ki ga upravlja tožeča stranka po 29. členu ZSlaR, je po vsebini promet storitev za rekreacijski ribolov, ki glede na SKD ne sodi pod razred 05. dejavnost ribištvo in ribiške storitve (kamor sodi tudi ribogojstvo 05.02), temveč je razvrščen pod SKD 92.72 - druge dejavnosti za sprostitev. Ta promet storitev tudi ni po SKD razvrščen pod športne dejavnosti (SKD 92.6), niti pod SKD 92.623- druge športne dejavnosti, kamor sodi med drugim tudi lov za šport in rekreacijo, za katere velja oprostitev plačila DDV, ob kumulativnem izpolnjevanju pogojev iz 5. in 10. točke 26. člena ZDDV, ob tem, da prvostopni organ navaja, da je pri določitvi stopnje DDV pomembna narava prometa in ne formalno-pravna registracija dejavnosti davčnega zavezanca. Tožnik pri prodaji ribolovnih dovolilnic ni obračunaval in plačeval DDV po predpisani splošni (19 %) stopnji, saj se je pri izdanih računih skliceval na 5. točko 26. člena ZDDV, kot davka oproščeno storitev, po katerem so DDV oproščene storitve povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom, kar po mnenju prvostopnega organa za tožnika ne velja, saj ni izpolnjeval vseh pogojev iz 26. člena ZDDV, zato je prvostopni organ na podlagi razpoložljive dokumentacije obračunal DDV od prihodkov od obdavčljive dejavnosti po predpisani stopnji za posamezna obračunska obdobja za leto 2000 (tabela št. 1 na str. 7 in 8 prvostopne odločbe) in tudi za leto 2001 (od januarja do junija), saj tožnik ni obračunal DDV od prodanih ribolovnih dovolilnic in startnin (tabela št. 2 na strani 8 in 9 prvostopne odločbe) ter se v nadaljevanju sklicuje na 36., 39., 21., 24. in 25. člen ZDDV. V zvezi s prijavama dveh terjatev, ki jih je tožnik v postopku inšpiciranja predložil na podlagi računa o prodaji ribolovnih dovolilnic pravnima osebama, ki sta v stečajnem postopku, prvostopni organ navaja 2. odstavek 21. člena ZDDV, po katerem lahko davčni zavezanec zaradi nemožnosti poplačila popravi znesek DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem postopku ali uspešno zaključenem postopku ni bil poplačan oz. ni bil poplačan v celoti. Tožnik v postopku inšpiciranja ni predložil sklepov sodišča oz. drugih listin o izbrisu iz sodnega registra in tudi ni zniževal vstopnega DDV v obračunih. V zvezi z ukrepom pod točko I/2 in 3 izreka prvostopne odločbe (davek od dobička pravnih oseb) tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, da tožnik za leto 2000 ni oddal obračuna davka od dobička pravnih oseb, ki ga je bil dolžan oddati v skladu s 199. oz. 201. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 37/01, dalje ZDavP), posredoval pa je letni računovodski izkaz (izkaz uspeha in bilanco stanja Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje). Po 2. odstavku 26. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 1/2000, dalje ZDDPO) pripravijo davčni zavezanci iz zadnje alinee 6. člena ZDDPO (društva) davčni izkaz brez prihodkov in dejanskih oz. sorazmernih stroškov, ki izvirajo iz opravljanja dejavnosti, za katere so ustanovljeni. Prvostopni organ ugotavlja, da je tožnik v letu 2000 deloval v okviru osnovne ribogojske dejavnosti, deloma pa se je ukvarjal s pridobitno dejavnostjo prodaje rib in ribolovnih dovolilnic, oddajanjem opreme v najem, vodenj, organiziranih tekmovanj in zaračunavanja odškodnin. Prihodki, pridobljeni z delovanjem društva glede na namen, za katerega so društva ustanovljena (neobdavčeni prihodki) so tako: članarina, darila, volila, donacije, prihodki iz občasnega prirejanja iger na srečo v skladu s 13. členom Zakona o igrah na srečo. Prihodki, ki jih je društvo pridobilo z zaračunavanjem proizvodov in storitev, pa predstavljajo prihodke iz opravljanja pridobitne dejavnosti. Status tožnika je razviden iz registrskega lista kot društvo z dejavnostjo po SKD 05.020 - ribogojstvo. Tožnik je pravna oseba zasebnega prava, kot je določeno v 2. členu Zakona od društvih (Uradni list RS, št. 60/95 in 89/99, v nadaljevanju ZDru). V nadaljevanju se prvostopni organ sklicuje na 1. in 2. odstavek 3. člena ter 1. odstavek 38. člena ZDru in 1., 6., 4., 8., 19. in 20. člena ZSlaR, ki jih citira ter zaključi, da tožnik opravlja temeljno nepridobitno dejavnost 05.01 - ribogojstvo, ki sodi v oddelek 05. SKD: ribištvo in ribiške storitve. Ker izvajanje ribolova in v zvezi z njim izdajanje ribolovnih dovolilnic ni vsebovano kot temeljna nepridobitna dejavnost na podlagi določbe o gojitvi in varstvu rib (8. člen ZSlaR). Tožniku je bilo davno v upravljanje z ribolovnimi vodami in je izvajanje lova opredeljeno v poglavju V. ZSlaR, kamor sodi tudi izdajanje ribolovnih dovolilnic kot pogoj za lovljenje rib v ribiškem okolišu, ki ga upravlja tožnik, kamor pa izdajanje ribolovnih dovolilnic ne sodi in gre v obravnavanem primeru za promet storitev za rekreacijski ribolov, ki glede na standardno klasifikacijo dejavnosti ne sodi v razred pod 05, temveč je razvrščen pod SKD 92.72 - druge dejavnosti za sprostitev. Tožnik po SKD tudi ni razvrščen pod športne dejavnosti 92.6, niti pod SKD 92.623 - druge športne dejavnosti. Ker po ugotovitvah prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, registrirana nepridobitna dejavnost tožnika (ribogojstvo) torej ne zajema dejavnosti, povezane z rekreacijskim ribolovom, gre tovrstne storitve razvrstiti lahko le med opravljanje pridobitne dejavnosti, ki jih tožnik nedvomno lahko opravlja, kolikor to ni njegova izključna dejavnost, kar pa v obravnavanem primeru ni. Po 6. alinei 6. člena ZDDPO davka od dobička pravnih oseb ne plačujejo društva, verske skupnosti, javni in zasebni skladi ter druge organizacije in zavodi, ustanovljeni za ekološke, humanitarne, dobrodelne in druge nepridobitne namene, razen za pridobitno dejavnost. Samo dejstvo, da je tožnik opravljal nepridobitno dejavnost, ne pomeni, da ne sme in ne more opravljati pridobitne dejavnosti ter je po navedeni določbi za ta del, ki odpade na pridobitno dejavnost, dolžan obračunati in plačati davek od dobička. Pri tem se sklicuje prvostopni organ na 22. člen ZDru, po katerem lahko društvo neposredno opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določi zakon, ta dejavnost pa mora biti določena v temeljnem aktu - statutu društva in mora biti povezana z nameni in nalogami društva in v obsegu, potrebnem za njegovo doseganje ter 23. člena ZDru, po katerem se sme presežek prihodkov nad odhodki dosežen z neposrednim opravljanjem pridobitne dejavnosti uporabiti le za doseganje namenov in nalog društva v skladu s statutom društva. Temeljni akt tožnika Statut ribiške družine B. je usklajen z ZDru, kjer je v 6. členu med izvajanji nalog tudi zapisano, da organizira prodajo ribolovnih dovolilnic in prodajo ribjega podmladka ter konzumne ribe, ki jih družina vzredi, drugim ribiškim družinam in organizacijam, prireja ribiška tekmovanja v okviru družine in druge prireditve družabnega značaja, opravlja gostinsko dejavnost na javnih prireditvah, ki jih organizira ali soorganizira družina. Po ugotovitvah prvostopnega organa je tožnik prodajal ribolovne dovolilnice na prostem trgu posredno preko pravnih oseb in neposredno fizičnim osebam. Prvostopni organ je ugotovil prihodke pridobitne dejavnosti tožnika (str. 8 izpodbijane odločbe), ob ugotovitvi, da bi moral tožnik v skladu z 2. odstavkom 26. člena in 6. členom ZDDPO sestaviti tudi davčni izkaz - obračun davka od dobička pravnih oseb, brez prihodkov in dejanskih oz. sorazmernih stroškov, ki izvirajo iz opravljanja osnovne nepridobitne dejavnosti, za katero je ustanovljen ter ugotovil, da znašajo prihodki, doseženi s pridobitno dejavnostjo, v primerjavi z vsemi prihodki v deležu 98,74 % (13.601.723,00 SIT, v primerjavi z vsemi prihodki v višini 15.155.423,00 SIT). Skupne odhodke od pridobitne dejavnosti za leto 2000 pa je prvostopni organ ugotovil v višini 8.917.019,00 SIT (skupni odhodki, zmanjšani za plačilo denarne kazni in za povračilo stroškov v zvezi z delom znašajo 9.935.397,00 SIT in predstavljajo osnovo za izračun sorazmernega dela odhodkov, ki se nanašajo na pridobitno dejavnost, ki v celokupnih prihodkih predstavlja 89,75 % delež) in je od navedene osnove obračunal sorazmerni del odhodkov od pridobitne dejavnosti (13. in 21. člen ZDDPO) ter v skladu z 206. členom ZDavP sorazmerno povečal tudi višino akontacije davka od dobička pravnih oseb za leto 2001.

Tožena stranka se z ugotovitvami prvostopnega organa strinja in se nanje sklicuje (2. odstavek 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/2000 do 73/04, dalje ZUP). Po mnenju tožene stranke v zadevi ni sporno, da gre za tožnika, ki ima status društva in deluje v javnem interesu ter je v registru pravnih oseb vpisan pod dejavnost ribištvo, ribogojstvo, ribiške storitve iz oddelka 05 SKD. Sklicuje se na določbe SKD v povezavi z ZDru in ZSlaR, iz katerih izhaja, da se storitev izdajanja ribolovnih dovolilnic za vode v ribiškem okolišu, ki ga upravlja ribiška organizacija po 29. členu ZSlaR, uvršča pod dejavnost 92.72 - druge dejavnosti za sprostitev in ne pod 92.623 - druge športne dejavnosti, zato po mnenju tožene stranke ne gre za storitve povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom in so po 5. točki 26. člena ZDDV oproščene plačila DDV. Tožnikova registracija nepridobitne dejavnosti ribogojstva, ne zajema dejavnosti, povezane z rekreacijskim ribolovom, zato je te storitve mogoče razvrstiti le med opravljanje pridobitne dejavnosti, ki jih tožnik nedvomno tudi opravlja, kolikor to ni njegova izključna dejavnost (1. člen ZDru v povezavi z 22. členom ZDru) ter v nadaljevanju navaja, da je bistvo opredelitve društva kot nepridobitnega združenja v zahtevi, da presežek prihodkov nad odhodki, ki ga doseže z opravljanjem pridobitne dejavnosti, namenja le za doseganje namenov in nalog, za katere je ustanovljeno. Namen združevanja v ribiške družine pa je po 37. in 8. členu ZSlaR v obvezni namenski uporabi pri upravljanju ribolovnih voda pridobljenih sredstev za gojitev in varstvo rib v vodah ter za stroške upravljanja, s čimer je opredeljena tudi nepridobitna dejavnost ribiške družine. Ta je po mnenju tožene stranke v gojitvi in varstvu rib, ne pa tudi v lovljenju rib. Zavrača, da bi šlo za promet storitev, ki bi bil neposredno povezan s storitvami, ki jih opravlja tožnik svojim članom kot povračilo za članarino ter v skladu s predpisi, ki urejajo področje teh organizacij in s pravili teh organizacij, ob pogoju, če ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence (8. točka 1. odstavka 26. člena ZDDV) in očitke tožnika v tej smeri kot neutemeljene zavrača. Tožnik je po mnenju tožene stranke dolžan po 24. členu ZDDV obračunati in plačevati splošno 19 % stopnjo od navedenega prometa storitev, saj po presoji tožene stranke tožnik ne sodi med organizacije iz 8. odstavka 26. člena ZDDV, prodaja ribolovnih dovolilnic pa ne sodi med storitve, povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom (5. točka 26. člena ZDDV). Pri tem se sklicuje na Pravilnik, ki v zvezi s storitvami, ki jih te organizacije nudijo posameznikom, našteva športne zveze, Planinsko zvezo Slovenije, ipd. ter navaja, da je namen prodaje ribolovnih dovolilnic omogočiti ribičem ribolov, za kar ima ribiška družina pooblastilo v 29. členu ZSlaR. Dejavnosti prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče uvrstiti med športne dejavnosti, temveč med druge dejavnosti za sprostitev (92.72 SKD) oz. dejavnosti povezanih z rekreacijskim ribolovom. Tožnikove očitke, da na podlagi 6. člena ZDDPO ni plačnik davka od dobička pravnih oseb, ker ima status društva, ki deluje v javnem interesu in ker naj bi v pretežni meri opravljal nepridobitno in ekološko dejavnost, tožena stranka zavrača, saj po mnenju tožene stranke samo dejstvo, da ima status društva, ki deluje v javnem interesu, še ne pomeni, da ne more opravljati tudi pridobitne dejavnosti, kar na obdavčitev po ZDDPO ne vpliva, zavrača pa tudi tožnikove očitke v zvezi s kršitvijo pravil postopka (3. odstavek 21. člena ZDavP), saj ne gre za prekluzivni, temveč za instrukcijski rok, katerega prekoračitev stranki omogoča uporabo določenih pravnih sredstev in ne vpliva na samo zakonitost izpodbijane odločbe, ker ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Odločitev glede zamudnih obresti utemelji z odločbo Ustavnega sodišča RS, v zvezi z neustavnostjo Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 109/04), po kateri začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Prvostopna odločba je bila tožniku vročena 16. 1. 2003 in je postala izvršljiva z iztekom 30-dnevnega roka od dneva vročitve, ter glede na navedeno tožena stranka spreminja izrek v delu, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti. Stroške postopka pa utemelji s 116. členom ZUP.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja kršitev materialnega prava in kršitev pravil postopka. Po mnenju tožnika je kršeno načelo materialne resnice (8. člen in 214. člen ZUP), saj očita davčnemu organu v obrazložitvi bistvene pomanjkljivosti v nasprotju z dejanskim stanjem in veljavno zakonodajo. Nova odločba je bila izdana po več kot 5-mesecih, ter je bila s tem kršena določba 3. odstavka 21. člena ZDavP, po katerem mora davčni organ ravnati glede na odločbo druge stopnje in najpozneje v 30-dneh od prejema zadeve izdati novo odločbo, ter je šlo v tem primeru za zavlačevanje postopka. V zvezi z naložitvijo davka na dodano vrednost se sklicuje na oprostitve, ki so v javnem interesu po 26. členu ZDDV, ker gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, kar potrjujeta tudi davčna organa v svojih odločbah. Ribiška družina B. je nepridobitna organizacija, ki je ustanovljena s 1. členom ZDru, po katerem je društvo nepridobitno združenje fizičnih oseb in 2. člen, po katerem se društvo ne sme ustanoviti oz. ne sme opravljati pridobitne dejavnosti kot svoje izključne dejavnosti. Glede na višino prihodkov od članarine in prodaje ribolovnih dovolilnic bi tovrstna storitev predstavljala pretežni, skoraj izključni del (preko 90 % pridobljenih sredstev) ter po samem zakonu torej družina (društvo) ne bi mogla obstajati. V nadaljevanju citira določbe Zakona o sladkovodnem ribištvu, in sicer 37. člen in 8. člen, po katerem sme sredstva, ki jih družina pridobi s pravico upravljanja z ribiškem okolišem, uporabiti le za gojitev in varstvo rib ter za stroške upravljanja ter navaja, da se sredstva, pridobljena s prodajo ribolovnih dovolilnic, uporabljajo izključno za lastno korist. Davčna organa tako na prvi kot drugi stopnji sta se le pavšalno naslonila na pisno mnenje Ministrstva za finance z dne 24. 10. 2000, po katerem je zavezanec za plačilo DDV vsak, ki se je priglasil za zavezanca, ne upošteva pa tudi navodila, da je pri določanju davčne stopnje odločilna dejanska narava prometa in ne formalno-pravna situacija zavezanca. Sklicuje se na določbo ZSlaR (1. odstavek 37. člena), ki navaja, zakaj so ribiške organizacije ustanovljene (zaradi varstva in gojitve rib, ribolova ter opravljanja ribiškega okoliša, zaradi varovanja voda kot naravnega človekovega okolje ter za športno-rekreativne dejavnosti) in navaja, da je to temeljna dejavnost ribiške družine in ne ribogojstvo, ki v tožnikovem primeru predstavlja le majhen del dejavnosti, ki je namenjen vzreji mladic lipana, potočne in jezerske postrvi ter kot taka pomeni samo strošek. V zvezi z registracijo po dejavnosti je tožnik zaprosil za tolmačenje pri pristojnem organu, ki ni znal pojasniti, čemu takšna registracija, izdal pa je novo obvestilo, po katerem je tožnik registriran pod šifro 92.623 - druge športne dejavnosti, ki ga prilaga. Navaja, da davčni organi z ničemer niso pojasnili, zakaj zaradi narave prometa niso upoštevali oprostitve DDV po 26. členu ZDDV. Po mnenju tožnika ni nobenega dvoma, da je tožnik tudi športna organizacija, ki je povezan preko svoje krovne organizacije Ribiške zveze v Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez. Športni ribolov je ena od oblik športa z vsemi pojavnimi oblikami - delo z mladimi, rekreacija in tekmovanje in povsem primerljiva z drugimi športi, organiziral pa je tudi Evropsko prvenstvo v muharjenju. Hkrati gre za športni ribolov kot sprostitev v najbolj naravnem človekovem okolju, v vodi in ob njej, ter je prodaja ribolovnih dovolilnic za športni ribolov nedvomno storitev povezana s športom in športno vzgojo. Ni pa sporno, da tožnik prodaja ribolovne dovolilnice izključno posamezniku. V zvezi z namigovanji, da ni možno zaključiti, da pri prodaji dovolilnic ne gre tudi za izkrivljanje konkurence, česar prvostopni organ ni dokazal in je po njegovem mnenju tožnik lahko trdil, da je Zavod za ribištvo v času, ko še niso bile pravno-formalno urejene zadeve z upravljanjem ribiškega okoliša, prodal nekaj dovolilnic po dampinški ceni in je s tem kršil določilo o izkrivljeni konkurenci. Sklepno tožnik meni, da je oproščen plačila DDV za dejavnosti, ki so v javnem interesu po 5. točki v povezavi z 10. točko 26. člena ZDDV, ker je prodaja ribolovnih dovolilnic, storitev, povezana s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom. V zvezi z davkom od dobička pravnih oseb navaja, da smatra, da je varovanje in gojitev rib ter varovanje voda, ekološka dejavnost ter se sklicuje na 6. člen ZDDPO. Sklepno predlaga, da sodišče v celoti odpravi odločbo tožene stranke in naloži toženi stranki, da tožniku vrne z računa vzeta sredstva in plačane akontacije v višini 6.762.937,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ter sodišču predlaga, da toženi stranki naloži plačilo sodno odmerjenih stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz drugostopne odločbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je odločalo na podlagi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ter po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik dolžan plačati DDV od prodanih ribiških dovolilnic oz. ali gre za promet storitev, ki je oproščen plačila DDV po določbah ZDDV. Davčna organa ugotavljata, da je promet storitev prodaje ribolovnih dovolilnic, obdavčen po splošni stopnji, to je 19 %. Davčnega zavezanca določa 1. odstavek 13. člena ZDDV, po katerem je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno (samostojno) opravlja dejavnost., splošno stopnjo DDV pa določa 24. člen ZDDV, po katerem se DDV obračunava in plačuje po stopnji 19 oz. 20 % (od vsakega prometa blaga, storitev in uvoza blaga, razen od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katerega je s tem zakonom določeno, da se ne obračunava in plačuje DDV, ter od prometa blaga, storitev in uvoza blaga, za katere je predpisana nižja stopnja DDV - 25. člen ZDDV). Oprostitve DDV so določene v 9. poglavju ZDDV (členi 26 do 32). Tožnik se v zvezi z ugovorom, da za prodajo ribolovnih dovolilnic ni dolžan plačati DDV, sklicuje na 5. točko v povezavi z 10. točko ZDDV. Po 5. točki 26. člena ZDDV so plačila DDV oproščene storitve, povezane s športom in športno vzgojo, ki jih nepridobitne organizacije nudijo posameznikom, v 10. točki pa se promet storitev in blaga, ki ga opravijo osebe, katere dejavnosti so oproščene DDV, med drugim tudi iz 5. točke tega člena, če se ta promet opravlja v povezavi z zbiranjem denarnih sredstev, ki ga te organizacije organizirajo izključno za svojo lastno korist in ni verjetno, da takšna oprostitev vodi k izkrivljanju konkurence. Pravilnik v 53. členu v zvezi s storitvami, ki jih nudijo nepridobitne organizacije posameznikom, našteva športne zveze, Planinsko zvezo Slovenije, ipd., na kar se je skliceval prvostopni organ in tožena stranka že v izpodbijani odločbi. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka opravljala prodajo ribolovnih dovolilnic z namenom, da je bil ribičem omogočen ribolov, za kar ima tožeča stranka pooblastilo v 29. členu ZSlaR, tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno zaključuje, da dejavnost prodaje ribolovnih dovolilnic ni mogoče umestiti med športne dejavnosti ampak med druge dejavnosti za sprostitev (92.72), to je dejavnosti, ki so povezane z rekreacijskim ribolovom, kot jih je določala standardna klasifikacija dejavnosti, veljavna v času inšpiciranega obračunskega obdobja (Uredba o uvedbi in uporabi SKD - Uradni list RS, št. 34/99 do 12/99), ki se po določbi 66. člena ZDDV uporablja za razvrstitev dejavnosti. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju, da tožeča stranka ob prodaji ribolovnih dovolilnic ni obračunavala DDV, je odločitev obeh davčnih organov, ki sta tožniku naložila plačilo DDV, pravilna in zakonita. Obvestilo o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt, ki ga tožnik prilaga v tožbi, s katerim izkazuje, da je razvrščen v druge športne dejavnosti pod šifro 92.623 in ki je izdano z namenom spremembe glavne dejavnosti, z dne 12. 2. 2004, sodišče kot novoto zavrača (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odl. US, dalje ZUS, v povezavi s 104. členom ZUS-1), hkrati pa se navedeno identifikacijsko potrdilo nanaša na obdobje po inšpekcijskem pregledu in se za obravnavani primer tudi ne more uporabiti. Neutemeljeni pa so tudi očitki tožnika v zvezi s 6. členom ZDDPO, saj zgolj okoliščina, da gre za društvo, ki deluje v javnem interesu, ne izkazuje, da gre v celoti za nepridobitno organizacijo, tožnikovo izkazovanje, da je ustanovljen za ekološke namene pa ni izkazano, sodišče pa jo zavrača tudi kot novoto (3. odstavek 14. člena ZUS). Po mnenju sodišča tudi ne gre za kršitve 214. člena ZUP, saj obrazložitev obsega vse obvezne sestavine po navedeni določbi, samo dejansko stanje med strankama pa tudi ni sporno. Sama vključitev v Olimpijski komite Slovenije po mnenju sodišča ne pomeni, da gre za v obravnavanem primeru prodaje ribolovnih dovolilnic za opravljanje storitev, ki bi bile povezane s športom in športno vzgojo (5. točka 26. člena ZDDV), zato navedeno okoliščino kot irelevantno glede obdavčitve navedenih storitev sodišče kot neutemeljeno zavrača.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. točke 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo potem, potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen.

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/03, v nadaljevanju ZPP-UBP3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom ZUS, upoštevajoč 104. člen ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta, do povrnitve stroškov postopkov ni upravičena.

VIR: http://www.sodisce.si/