Uporaba službenega vozila v zasebne namene in obračun bonitete.

V primeru, ko zaposleni v družbi uporablja službeno vozilo tudi v zasebne namene, predstavlja možnost take uporabe posebno ugodnost, ki se opredeli kot boniteta. Boniteta je vrsta dohodka, od katerega je potrebno obračunati in plačati davek, natančneje dohodnino. Opozarjam, da je v skrajnem teoretičnem primeru za obračun bonitete posameznemu zaposlenemu dovolj že dejstvo, da je tej osebi dana že možnost do uporabe službenega vozila v zasebne namene, pri tem pa je nepomembno, ali je slednji to možnost sploh izkoristil. Slednje je sicer nekoliko skregano z dejanskim namenom obdavčitve tovrstnih ugodnosti, a je tako razmišljanje v teoriji možno, v praksi pa se (še) ne izvaja.

V primeru, ko posameznik sicer možnost do zasebne uporabe službenega vozila pridobi, a je (zaradi poljubnih razlogov) ne izkoristi, bonitete ni potrebno obračunati, vse napisano pa le ob nujni predpostavki, da je družba uspela dokazati izključno službeno opravljene poti s tem vozilom. Pravilno je, da se z dohodnino obdavči le primere, ko do zasebnih voženj tudi dejansko prihaja. Tam, kjer zasebnih voženj ni, to pa je družba tudi zmožna dokazati, do obdavčitve z dohodnino ne prihaja.

Če bo družba želela, da njen zaposleni (ali poslovodja oz. prokurist) pridobi možnost zasebne uporabe osebnega vozila, ki ga je zagotovila družba, bo potrebno s to osebo skleniti pogodbo o uporabi vozila v njej pa določiti vse ključne elemente, pogoje in pravice take uporabe. Pisna pogodba o uporabi vozila ni nujen pogoj za pridobitev te pravice, je pa v praksi razširjen in predstavlja običajen način ureditve tega področja.

Iz e-seminarja Bonitete in druge službene ugodnosti.