POVZETEK

V prispevku so predstavljene ugotovitve, stališča in izkušnje, ki smo jih v času od uveljavitve Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur.l. RS, št. 56/99 in 64/01) pridobili na Inšpektoratu RS za delo. Navedeno smo pridobivali ob sodelovanjih na različnih posvetih, seminarjih in konferencah doma in v tujini, pri delu v evropskih delovnih skupinah na različnih področjih varnosti in zdravja pri delu, pri izvajanju inšpekcijskega nadzora idr. Ker je ena od osnovnih in najpomembnejših obveznosti po tem zakonu interni akt družbe oz. podjetja, ki ga mora izdelati in sprejeti vsak delodajalec, smo temu aktu v tem času posvečali precejšnjo pozornost. Posebna novost, ki mora biti sestavni del tega akta in ki v stari zakonodaji ni bila eksplicitno izpostavljena, je ocena tveganj v zvezi z nevarnostmi in škodljivostmi, ki se lahko pojavljajo v zvezi z delom. Še posebno slednje je bilo za delodajalce kar nekaj časa, za mnoge pa je tudi še sedaj, precejšnja neznanka. Zato tudi niso vedeli komu ali čemu je ta proces sploh namenjen in kako se izvaja ter mu zato tudi niso posvečali ustrezne pozornosti. Ker se to dejstvo ugotavlja tudi v drugih državah EU, je bila dana pobuda, da se letošnje leto na evropskem nivoju posveti tej problematiki.

UVOD

V letu 2008 bo minilo devet let od sprejetja Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ki je uzakonil nov pristop k zagotavljanju varnosti in zdravja delavcev v zvezi z opravljanjem dela. S tem v zvezi so bile uveljavljene nekatere pomembne novosti, ki so bile potrebne zaradi zahteve po implementaciji Direktive EU 89/391/EEC v naš pravni red ter tudi zaradi novih razmer glede zagotavljanja zahtev in obveznosti s tega področja, ki so nastale zaradi spremembe družbenopolitičnega sistema po osamosvojitvi Slovenije.

Najpomembnejša novost je bila ta, da je po določilih tega zakona glavna odgovorna oseba za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu delodajalec. S tem v zvezi mora zagotavljati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu ter izdelati in sprejeti interni akt z imenom »Izjava o varnosti«, v katerem določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter ga dopolni ob vsaki novi nevarnosti in spremembi ravni tveganja. Izjava o varnosti temelji na ugotovitvi možnih vrst nevarnosti in škodljivosti na delovnem mestu in v delovnem okolju ter oceni tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar.

Pobuda za oceno stanja glede ocenjevanja tveganj v zvezi z delom, kar je v omenjeni Direktivi opredeljeno kot ena od temeljnih obveznost delodajalca, je bila dana v preteklem letu na 53. konferenci glavnih inšpektorjev za delo držav Evropske Unije (Senior Labour Inspectors Committe - SLIC), ki je bila v mesecu oktobru 2007 v Lisboni. Razen tega je bilo leto 2008 proglašeno za leto, ki bo posvečeno tej problematiki. Razlogi za to so bili predvsem v tem, da v EU kljub še daljšemu obdobju po implementaciji te Direktive kot pri nas, to mnogim delodajalcem, predvsem srednjim in malim, predstavlja precejšnjo neznanko. To pomeni, da ne vedo čemu je ta proces sploh namenjen oz. v njem ne vidijo pravega smisla, ne vedo kako ga v praksi izvesti in kaj bi naj iz tega procesa izšlo.

Izvajanje navedenih obveznosti in v zvezi s tem tudi odgovornosti, nadzira v Sloveniji pri večini delodajalcev Inšpektorat Republike Slovenije za delo. V tem relativno dolgem obdobju je bil na inšpektoratu že pridobljen določen vpogled v dejansko stanje na tem področju, kar bo predstavljeno v tem prispevku.

VSEBINA

IZJAVA O VARNOSTI je dokument oz. sklop dokumentacije, ki je prepisana v 14. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD)(Ur.l. RS, št. 56/99 in 64/01) in natančneje opredeljena v Pravilniku o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (Ur.l. RS, št. 30/00). Za namen nadzora glede ustreznosti Izjave o varnosti ter izvedenega procesa ocenjevanja tveganj so bila za inšpektorje izdelana sledeča navodila.

Obličnost IZJAVE O VARNOSTI kot dokumenta oziroma sklopa različne dokumentacije sicer ni posebej predpisana, vendar mora ta dokument vseeno predstavljati neko zaključeno celoto. Glede na to, da je ta interni akt "živ" dokument, ki se bo pri večini delodajalcev precej pogosto spreminjal oziroma dopolnjeval in nadgrajeval, je vsekakor primerno, da je fizično izdelan tako, da je to mogoče enostavno izvesti. Razen osnovnega oziroma splošnega dela, bo ta akt zagotovo sestavljalo še kar nekaj prilog v obliki programov, metodologij, navodil, pravil, pravilnikov, dogovorov, sporazumov, evidenc ipd.

Vsebina IZJAVE O VARNOSTI je predpisana v pripadajočem pravilniku in mora vsebovati vsaj sledeče:

1. Splošne podatke o samem dokumentu: datum in kraj izdaje ter podatke o osebah, ki so pri izdelavi sodelovali.
2. Pisna izjava delodajalca oziroma njegovega zakonitega zastopnika.
3. Splošne podatke o pravni ali fizični osebi (organizaciji) ter njenem zakonitem zastopniku.
4. Način organiziranosti izvajanja varnosti in zdravja pri delu (strokovna oseba, pooblaščeni zdravnik).
5. Natančen in dejanski opis delovnih mest.
6. Predstavljene vse možne nevarnosti, ki lahko ogrožajo varnost in zdravje delavcev pri delu.
7. Metodologijo oziroma vsaj osnovni princip OCENJEVANJA TVEGANJA.
8. Predvideno izvajanje vseh predpisanih splošnih (delovna mesta, delovni procesi, tehnološki postopki, delovno okolje, delovna oprema, nevarne snovi in pripravki, električni tok, interni in drugi transport, sevanja, požarna varnost, ...) in posebnih (strokovnost, usposobljenost s področja varnosti in zdravja pri delu, zdravstvena sposobnost, osebna zaščitna oprema, higiena, ...) varnostnih zahtev in ukrepov.
9. Izvedeno ocenjevanje preostalega tveganja, za posamezno delovno mesto ali za skupine sorodnih delovnih mest po tem, ko so izvedeni vsi pod prejšnjo točko predvideni ukrepi.
10. Navedeni morajo biti vsi še morebitni dodatni ukrepi, ki so bili v zadnjem izvedenem ocenjevanju tveganj predvideni in potrebni za zagotovitev ustreznega nivoja varnosti in zdravja pri delu. Tudi tukaj morajo biti navedi roki (datumsko), postopki in dejanske odgovorne osebe za njihovo izvedbo.
11. Navedene morajo biti obveznosti in odgovornosti vseh odgovornih oseb organizacije ter tudi delavcev v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu.
12. Predvideni morajo biti roki in postopki za revizijo IZJAVE O VARNOSTI.
13. Predvideni in določeni morajo biti načini in postopki za sodelovanje delavcev in njihovih predstavnikov pri urejanju zadev s področja varnosti in zdravja pri delu.
14. Priloge IZJAVE O VARNOSTI.

Pomembna vsebina Izjave o varnosti, ki je tudi predpisana s pripadajočo direktivo 89/391/EEC, je proces ocenjevanja tveganj, s katerim ocenjujemo tveganja, ki jim je izpostavljena delovna populacija. To je proces (postopek), v katerem se na podlagi ali objektivno ali subjektivno opredeljene verjetnosti, da pride kakorkoli do neželenega dogodka (to je npr. nezgode pri delu ali poklicne bolezni) ter možne (mogoče) resnosti posledic, ki jih lahko povzroči ta dogodek, določi tveganje, ki ga ta neželeni dogodek predstavlja za vse vpletene (to je lahko delavec, delodajalec, …). Ta proces je lahko ali zelo enostaven ali tudi zelo zahteven in zapleten, pač odvisno od tega, kaj se v njem obravnava ter komu ali čemu je namenjen. V ta namen je že izdelanih mnogo različnih orodij in drugih pripomočkov, ki so več ali manj primerni za posamezne namene in cilje, ki jih v tem procesu (postopku) želimo doseči. V vsakem primeru pa mora biti osnovni izid tega procesa (postopka) eden ali več zahtev oziroma ukrepov (tehničnih, tehnoloških, varnostnih, zdravstvenih, organizacijskih, …) s katerimi se doseže ali polna odprava tveganja (če je to mogoče) ali vsaj znižanje obravnavanega tveganja na sprejemljivo raven (nivo). Za vidik ocenjevanja tveganj so predvsem pomembne vse mogoče nevarnosti in/ali škodljivosti ter spremljajoče okoliščine, ki lahko privedejo do neželenega dogodka.

Ocenjevanje tveganj na področju varnosti in zdravja pri delu se v veliki večini primerov izvaja po "subjektivnem" pristopu, kar pomeni, da se ocenjujejo nevarnosti in škodljivosti po osebni presoji ocenjevalca ali ocenjevalcev in sicer na podlagi njihovega strokovnega znanja ter delovnih in drugih izkušenj. Redkeje in običajno samo za določene posebne primere se tveganja oceni z "objektivnim" oziroma stvarnim pristopom, kar pomeni, da se v ta namen uporabijo znanstvene metode (stohastika) računanja negotovih oziroma slučajnih dogodkov ter metode statistične obdelave podatkov. Metode ocenjevanja tveganj, ki jih bodo v veliki večini primerov uporabili delodajalci, posebno mali in srednje veliki, bodo zagotovo zelo enostavne in "objektivnega" tipa. Inšpektor praviloma ne bo ocenjeval ustreznost uporabljene metode ampak bo predvsem ocenil ustreznost varnostnih ukrepov in postopkov, ki bodo iz ocenjevanja tveganja sledili.

Vsako od teh nevarnosti in/ali škodljivosti je potrebno ustrezno obravnavati in ali posamezno ali tudi v morebitni sinergiji z drugimi. V skladu z našim Zakonom o varnosti in zdravju pri delu mora biti ta proces ustrezno opredeljen v internem aktu delodajalca, ki ga imenujemo Izjava o varnosti. V smislu zagotavljanja varnosti in zdravja posameznemu delavcu pa so kot pomembna spremljajoča okoliščina seveda zelo pomembne njegove psiho-fizične lastnosti oziroma sposobnosti, so pri različnih ljudeh sicer lahko dokaj različne, pri vseh pa se v določeni meri spreminjano tudi v odvisnosti od npr. starosti obravnavane osebe. Prav zato se mora tudi ta vidik vpliva na tveganje v tem procesu ustrezno upoštevati.

V mnogih primerih v času, ko se bo izvajalo ocenjevanje tveganj, še ne bodo ali ne bodo v celoti izvedeni vsi predvideni ukrepi. V tem primeru se morajo pri ocenjevanju tveganj obstoječe pomanjkljivosti in nepravilnosti upoštevati v smislu višje stopnje tveganja ter morebitnih dodatnih zahtev in ukrepov. V primeru, da se izkaže, da so tveganja prevelika, se mora ali takoj izvesti najnujnejše varnostne ukrepe ali pa delo prekiniti. Vsekakor se mora doseči vsaj pogojno ustreznost za izvajanje del. Določiti se mora tudi roke, postopke in odgovorne osebe za ureditev pomanjkljivosti in nepravilnosti ter zagotovitev normalnih delovnih razmer. Po ureditvi pomanjkljivosti in nepravilnosti se mora ponovno izvesti ocenjevanje preostalega tveganja, ki mora pokazati ustrezen nivo zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu.

Proces ocenjevanja tveganj ni neka posebnost, ki bi veljala samo za področje varnosti in zdravja pri delu, ampak je to proces, ki je uporaben tudi na mnogih drugih področjih. To predvsem povsod tam, kjer se lahko pričakujejo neke neželene posledice, ki so lahko finančnega, zdravstvenega, socialnega, gospodarskega ali kakšnega drugega značaja. Vsekakor pa so ti procesi za različne namene tudi precej različni in tudi bolj ali manj zapleteni in zahtevni. Glede tega je že izdelanih mnogo različnih postopkov in orodij, ki pa se še vedno tudi spreminjajo in dopolnjujejo. Problematika varnosti in zdravja pri delu ima glede tega to posebnost, da so zaradi njene posebne važnosti oz. pomembnosti mnoge zahteve in ukrepi že v naprej predpisani v obliki zakonov, uredb, pravilnikov idr. Jasno je, da v primerih, ko so zahteve in ukrepi že predpisani, ni niti potrebno niti smiselno izvajati procesa ocenjevanja tveganj, saj se te zahteve in ukrepe mora izvesti ne glede na zaključke, ki bi iz izvedenega procesa ocenjevanja izšli.

Pomembno dejstvo je, da so lahko zaključki izvedenih ocenjevanj določenih tveganj, ki so na področju varnosti in zdravja pri delu v večini primerov subjektivnega značaja, zelo različni in odvisni od subjektivnih presoj oz. ocen ter tudi različnih interesov izvajalcev. To pomeni, da bi lahko bili ti zaključki ter z njimi povezane zahteve in ukrepi ali mnogo premalo zahtevni ali lahko tudi preveč zahtevni. Prav to pa je tudi razlog, da so vsaj vse najpomembnejše zahteve in ukrepi s področja varnosti in zdravja pri delu že predpisani in s tem za vse delodajalce obvezni. Vsekakor pa te zahteve in ukrepi niso predpisani »na pamet« ampak na podlagi mnogih in temeljito izvedenih predvsem objektivno (objektivno pomeni, da se pri presojanju oz. ocenjevanju in vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih in interesih, ampak po znanstveno dokazanih dejstvih) izvedenih procesih ocenjevanj tveganj in negotovosti (negotovost pomeni tisto tveganje, pri katerem verjetnosti za nastanek neželenega dogodka ni mogoče ustrezno natančno opredeliti oz. izračunati).

V preteklem obdobju smo Izjavi o varnosti ter procesu ocenjevanj tveganj posvetili precejšnjo pozornost. To zato, ker tako mi kot tudi druge države EU ugotavljamo, da mnogi, še posebno mali delodajalci, še vedno ne razumejo, kaj naj bi ocena tveganj predstavljala oz. čemu je sploh namenjena. Večina držav EU sicer Izjave o varnosti kot sklopa dokumentacije s področja varnosti in zdravja pri delu ne pozna, vse pa poznajo proces ocenjevanja tveganj, kar je tudi predpisano v pripadajoči direktivi. Ugotavljamo sicer tudi, da delodajalci Izjavo o varnosti ter ocenjevanje tveganj sicer večinoma imajo izvedeno in tudi zapisano, vendar pa pogosto to v praksi na njihovo delo in obnašanje nima ustreznega vpliva. Razlogi, da je temu tako, so sledeči:

1. Delodajalci Izjavo o varnosti preprosto kupijo pri najcenejšem ponudniku, jo odložijo v predal ali na polico ter jo nikoli več ne pogledajo. Tudi v primeru, da jo izdela njihova strokovna služba, pogosto ni nič boljše. Delodajalci jo imajo preprosto samo zato, ker je to predpisano in ne zato, ker bi čutili potrebo, da jo imajo.
2. Izjave o varnosti so slabe, pomanjkljive in samo delno uporabne ali pa sploh neuporabne. To zato, ker so preobsežne, splošne in se ne nanašajo na dejanske razmere pri delodajalcu. Tako stanje je predvsem posledica tega, da je delodajalcu vseeno kaj mu je bilo prodano, samo da je to čim cenejše in da to ima, ker bo sicer ob inšpekcijskem nadzoru kaznovan.
3. Izjave o varnosti se ne dopolnjujejo sprotno npr. ob uvedenih novih tehnoloških procesih in novih delovnih postopkih, ob uporabi nove delovni opremi, ob izvajanju del na novih delovnih mestih ter na novih delovnih krajih (npr. gradbiščih in začasnih deloviščih) ipd.

Tako stanje je očitno posledica tega, da do sedaj posledice slabih varnostnih razmer (nezgode pri delu in poklicne bolezni ter s tem povezane kazni, odškodnine, povračila stroškov zdravljenja in drugi stroški, izguba dohodka, …) delodajalca ne prizadenejo v toliki meri, da bi ga problematika varnosti in zdravja njegovih zaposlenih pričela ustrezno zanimati. V določeni meri se v zadnjem obdobju kažejo določeni premiki na bolje, saj je pričela ZZZS v primerih nezgod pri delu, pri katerih je bila ugotovljena krivda ali sokrivda delodajalca, od njega zahtevati povračilo nastalih stroškov. Vendar pa samo to zagotovo ne bo dovolj, da bi se vsi, ki jih ta problematika zadeva, ustrezno osvestili in ustrezno spremenili odnos in obnašanje.

Na IRSD ugotavljamo, da velika večina delodajalcev Izjavo o varnosti z oceno tveganj sicer ima, vendar pa ta dokument še vedno v mnogih primerih nima tiste vloge, ki bi jo v skladu s predvidevanji evropskih usmeritev in tudi namenom zakonodajalca morala imeti. Problematika je praviloma obratno sorazmerna z velikostjo delodajalca kar pomeni, da so najbolj problematični manjši delodajalci. Ker se z enako problematiko soočajo tudi v drugih državah EU, bo v letu 2008 tudi na nivoju držav članic v okviru aktivnosti SLIC oz. njegovih delovnih teles, posvečeno tej problematiki več pozornosti. Pri nas se bomo na to problematiko odzvali s posebej organizirano in usmerjeno akcijo.

Tudi v letu 2007 smo po enakih kriterijih kot v preteklih 3 letih izvajali nadzor na naključno izbranem vzorcu 862 subjektov. Rezultati tega nadzora predstavljajo enega od pomembnih pokazateljev stanja na področju zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu, iz katerega je razvidno, v kolikšni meri in kako kvalitetno delodajalci izpolnjujejo predpisane zahteve in ukrepe iz tega področja. Inšpekcijski nadzori pri naključno izbranih delodajalcih so nam tudi v veliko pomoč pri ugotavljanju splošnih varnostnih razmer pri delodajalcih. Tovrstni nadzori se bodo tako izvajali tudi v letu 2008.

Glavni pripomoček za izvedbo raziskave je bil ocenjevalni list, v katerem se je vsak natančno definiran parameter ocenil z ocenami od 1 do 4. Ocenjevali smo deset parametrov oz. deset temeljnih obveznosti delodajalca.

V letu 2007 je delež subjektov, pri katerih je bil to prvi inšpekcijski nadzor, iz 70% v letu 2006 padel na 64%. V letu 2005 je bil delež takih delodajalcev še 83%. Očitno torej ta vrsta nadzora prispeva k temu, da se zmanjšuje delež podjetij, pri katerih še ni bilo opravljenega inšpekcijskega nadzora, čeprav je ta še vedno razmeroma visok.

V letu 2007 smo s seznama subjektov izločili tiste, ki imajo po podatkih iz poslovnega registra enega zaposlenega ali pa ne zaposlujejo nikogar. Od podjetij z 2-9 zaposlenimi jih je bilo pregledanimi 0,66 %, z 10-49 zaposlenimi 1,46 %, s 50-249 zaposlenimi 1,91 % in z 250 in več zaposlenimi 1,06 %.

Od vseh ugotovljenih kršitev v zadnjih letih nepravilnosti v zvezi z ustreznostjo postopka ocenjevanj tveganj zasedajo kar visoko mesto, takoj za izvajanjem preventivnih zdravstvenih pregledov in usposabljanjem delavcev za varno delo. Tudi ugotovljene nepravilnosti v zvezi z ustreznostjo vsebine izjave o varnosti z oceno tveganja predstavljajo dokaj visok delež glede na vse ostale nepravilnosti. Največ nepravilnosti v zvezi z ocenjevanjem tveganj je bilo ugotovljeno v dejavnosti gradbeništva, sledita pa dejavnosti trgovine na drobno in gostinstva. Podrobnejši podatki so predstavljeni v spodnji tabeli.

ZAKLJUČEK

Iz navedenega se lahko zaključi, da je problematika glede Izjave o varnosti ter pripadajočega procesa ocenjevanja tveganj tudi v naši državi precej pereč problem. To pa pomeni, da tudi zagotovitev varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom ne more biti zadovoljiva, saj je ta dokument temelj za ustrezno ureditev te obveznosti delodajalca. Na podlagi ugotovitev inšpekcijskega nadzora se tudi ugotavlja, da je problematika obratno sorazmerna z velikostjo delodajalca. To pa pomeni, da so najbolj problematični predvsem manjši in srednje veliki delodajalci, ki pa so tudi najštevilčnejši.

Navedeni podatki sicer kažejo na določeno, vendar počasno izboljševanje razmer, kar pa še ne pomeni, da je že prišlo do pomembnejšega premika v miselnosti delodajalcev in žal tudi nekaterih njihovih predstavnikov predvsem v tem smislu, da je dobra in ustrezna Izjava o varnosti nujnost in ne samo neka odvečna zakonska obveznost, ki predstavlja samo strošek in neke nepotrebne dodatne aktivnosti.

mag. Boris Ružič, univ. dipl. inž. el.
inšpektor – višji svetnik
Inšpektorat RS za delo

Vir

Ključne besede: izvava o varnosti z oceno tveganj inšpektorat za delo izjava o varnosti ocena tveganj

Objavite na Facebooku RSS rubrike Ne spreglejte! Pridružite se! Naročilo Zlatega kompleta

Zadnji članki iz rubrike: 28.9.2026 16:47:14: Tema tedna: Uvod v pravila o digitalni varnosti 25.9.2026 15:29:12: Poskusi prevare z lažnim elektronskim sporočilom 25.9.2026 15:22:57: Dopolnitev obvestila: Spremembe pri izdaji potrdil A1 za državljane tretjih držav 24.9.2026 12:57:08: Objavljeni poenostavljeni standardi za poročanje o trajnostnosti 21.9.2026 13:31:38: Preverite vpis v Register dejanskih lastnikov (RDL) - za kršitve so predpisane globe

Najnovejši članki: 2.10.2026 18:03:22: Pogoji in način oprostitve davkov za diplomatska predstavništva, konzulate, agencije in organe evropske unije ter mednarodne organizacije v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo 2.10.2026 16:45:32: Sklep o objavi gibanja plač za julij 2026 5.10.2026 9:47:54: Koledar poročanja - oktober 2026 2.10.2026 16:46:01: Podatki za obračun plač za september 2026 28.9.2026 13:24:08: Zakon o informacijski varnosti (ZInfV-1)