Opravilna številka: sodba U 936/2003
Datum: 23.05.2005

JEDRO: Oba davčna organa, pa tudi tožeča stranka, se strinjata z ugotovitvami, da tožnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč solastnik v višini 2/3 (zgradbe in zemljišča) na podlagi pogodbe o priznanju solastninske pravice, ki jo je sklenil s soinvestitorjem v decembru 2000 (na podlagi cenitve vrednosti nepremičnin). Najkasneje decembra 2000, po cenitvi nepremičnine, je bilo jasno, da je tožnik glede na svoja vlaganja postal solastnik nepremičnine v deležu 2/3 ter je tudi po mnenju sodišča obračunal vstopni DDV v višjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV. Potemtakem je tožnik kot davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbil več kot je, oz. bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 9. 11. 2001, izdane v zadevi inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davkov od dobička pravnih oseb za leti 1999 in 2000 ter davka na dodano vrednost za davčno obdobje od julija 1999 do decembra 2000, tako da je prvostopno odločbo v delu (I/1 in I/2), s katerim je odločeno o teku zamudnih obresti odpravila in odločila, da zamudne obresti tečejo od dneva izvršljivosti te odločbe, v ostalem delu pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni organ je z navedeno odločbo tožniku naložil plačilo razlike DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 7.155.863,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka I/1 izreka); obračun in plačilo pripadajočih zamudnih obresti od premalo plačanega DDV (točka I/2 izreka); pod točko II je prvostopni organ določil, da mora tožnik plačati davek po odbitku od izplačanih drugih prejemkov po stopnji 25 % od davčne osnove 9.055.967,00 SIT, v znesku 2.263.991,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je za leto 1999 naloženo plačilo razlike davka od dobička po stopnji 25 % od davčne osnove 430.351,00 SIT, v znesku 107.587,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/1 izreka); za leto 2000 razlika davka od dobička po stopnji 25 % od davčne osnove 3.251.961,00 SIT, v znesku 812.990,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/2 izreka); za leto 2001 plačilo zapadlih akontacij davka od dobička pravnih oseb v znesku 541.992,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti (točka III/3 izreka).

Tožena stranka povzema ugotovitve prvostopnega organa, ki je v postopku inšpiciranja ugotovil, da je fizična oseba BB dne 23. 12. 1997 pridobil komunalno opremljeno zemljišče v IOC Z in dne 1. 7. 1999, potem ko je s tožnikom sklenil pogodbo o soinvestitorstvu. V navedeni pogodbi sta izrazila skupni interes, da na zemljišču, ki ga je pridobila fizična oseba, obe stranki uredita poslovni objekt in se obvežeta, da bosta v objekt vlagali svoja razpoložljiva finančna sredstva. Zaradi priznavanja realne vrednosti vložkov vsakega od njiju (zaključni investiciji) bosta stranki na podlagi cenitve vrednosti nepremičnine ugotovili delež posameznega soinvestitorja na novo nastali nepremičnini ter sklenili pogodbo o priznanju lastninske pravice. Investicija tožnika in fizične osebe v nepremičnino na naslovu M, je bila dejansko izvedena tako, da je fizična oseba BB vložil izključno 2.484 m2 stavbnega zemljišča, tožnik pa je investiral izključno v gradnjo poslovnega objekta na tem zemljišču. Po izgradnji je bila decembra 2000 opravljena cenitev in sklenjena pogodba o priznanju solastninske pravice, v kateri sta ugotovila lastninski delež vsakega od njiju na novi nepremičnini (poslovni stavbi z zemljiščem) v sorazmerju z višino vloženih sredstev. Po pogodbi je fizični osebi pripadal solastniški delež v višini 1/3 od celote (vložil 65.506.466,00 SIT), tožniku pa solastniški delež v višini 2/3 (po podatkih v poslovnih knjigah je vložil 116.018.814,92 SIT oz. revalorizirano na dan 31. 12. 2000 124.116.807,90 SIT). Tožnik je financiral dobave po računih, ki jih je prejemal in vodil v svojih poslovnih knjigah za leti 1999 in 2000, v skupni vrednosti 137.486.406,70 SIT ter je tudi edini uveljavljal od vseh teh dobav odbitek vstopnega davka (v skupni višini 21.467.591,55 SIT) na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 31/01, dalje ZDDV), kar pomeni, da je tožnik uveljavil ves vstopni DDV, ki je bil obračunan za pridobitev navedene nepremičnine. Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da pripada tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV le v višini 2/3 glede na solastništvo, ter je zato bil dolžan zmanjšati višino vstopnega DDV. Tožnikovi izdatki po računih, ki se nanašajo na izgradnjo omenjenega objekta, niso bili namenjeni le opravljanju njegove dejavnosti, temveč je 1/3 zneska po računih, ki se nanašajo na gradnjo poslovnega objekta, dejansko plačal za fizično osebo kot investitorja. Zavrača tožnikove ugovore, da je vse račune plačal za izgradnjo nepremičnine, saj je bil v danem primeru način plačila obeh investitorjev drugačen (za enega v naravi in za drugega v plačilu izgradnje objekta). Po mnenju tožene stranke na drugačno odločitev ne more vplivati ugovor tožnika, ki se nanaša na nedeljivost nepremičnine (zemljišča in na njem zgrajenega objekta), kar v zadevi ni sporno, niti ugovor, da so bile vse dobave po računih njuno potrebne, da si je lahko tožnik pridobil solastninsko pravico, saj sta se tožnik in soinvestitor tako dogovorila v pogodbi o soinvestiranju in fizična oseba, glede na način plačila (v naravi), tudi ni imela možnosti poravnati izdatkov po računih, ter je namesto nje to storil tožnik, ki je zato dobil solastninski delež na celotni nepremičnini. Glede na to, da je odločba prvostopnega organa temeljila na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 79/01, dalje ZDavP) in da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo opr. št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo in da zato v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 (Uradni list RS, št. 54/04), začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Po 406. ZDavP-1 se zadeve, glede katerih je bil postopek ob uveljavitvi tega zakona (dne 21. 5. 2004) v teku oz. glede katerih je bila ob uveljavitvi že vložena zahteva, pravno sredstvo, končajo po določbah ZDavP. Posledice ugotovljene neskladnosti je treba odpraviti v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, ker se te zadeve končajo po določbah ZDavP. V obravnavanem primeru je bila prvostopna odločba vročena 13. 1. 2001 in je tako v skladu s 4. odstavkom 15.a člena ZDavP postala izvršljiva 14. 12. 2001, zato je tožena stranka spremenila izrek v izpodbijanem delu odločbe, ki se nanaša na začetek teka zamudnih obresti.

Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je kasneje razširil tudi na drugostopno odločbo. Odločbo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov, iz vsebine tožbe pa izhaja, da odločbo izpodbija predvsem v točki I/1 izreka, v kateri je davčni organ tožniku naložil plačilo razlike DDV za davčno obdobje december 2000 v znesku 7.155.863,00 SIT iz razloga nepriznanja odbitka vstopnega DDV na podlagi 40. člena ZDDV. Navaja, da je na ta del odločbe tožnik vložil pritožbo in se tudi v tožbi sklicuje na navedbe iz pritožbe ter poudarja, da je sicer pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da je pri izgradnji nove poslovne stavbe med soinvestitorjem tožnikom in fizično osebo BB ni prišlo do prometa z nepremičninami, ki je obdavčen z DDV oziroma z davkom na promet nepremičnin. Stranki sta na podlagi pogodbe o soinvestitorstvu skupaj zgradili poslovno stavbo, po končani gradnji pa sta v decembru 2000 s pogodbo o priznanju solastninske pravice ugotovili višino solastniškega deleža vsakega od njiju. Ravnali sta se po določbah navedene pogodbe o soinvestitorju ter sta višino solastniškega deleža določili v razmerju z višino vloženih sredstev, kar je pravilno ugotovil tudi davčni organ. Fizična oseba je postala na podlagi vložka solastnik 1/3 nove poslovne stavbe, tožnik pa 2/3 solastnik. Nesporno je tudi, da vložek fizične osebe v izgradnjo nove poslovne v naravi predstavlja zemljišče parc. št. 1260/0 in 1260/10 k.o. Z, na katerem sta soinvestitorja zgradila nov objekt in nesporno je, da sta soinvestitorja višino svojih solastniških deležev določila v sorazmerju z višino vloženih sredstev vsakega od njiju. Oba soinvestitorja sta postala solastnika nove poslovne stavbe, pri čemer se s tem misli tako na objekt kot tudi na zemljišče. Tožnik se sklicuje na prej veljavni zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih in načelo superficies solo cedit. Ne strinja pa se z ugotovitvijo davčnih organov, da nima tožnik pravice do odbitka celotnega vstopnega DDV, citira 40. člen ZDDV in navaja, da je bistveno vprašanje, ali je tožnik moral financirati sporne dobave blaga in storitve, da je postal 2/3 solastnik nove poslovne stavbe in da tožnik celoten pridobljen lastninski delež na novi stavbi uporablja za namene upravljanja dejavnosti od katerih plačuje DDV, ter na tej podlagi ima tudi pravico do odbitka vstopnega DDV, po navedeni določbi ZDDV. Navaja, da tožnik svojega vložka ni investiral v solastniški delež fizične osebe, ampak v svoj delež na stavbi z zemljiščem, in če ne bi investiral vseh dobav blaga in storitev, bi po končni gradnji njegov solastniški delež na nepremičnini bil nižji, hkrati pa navaja, da celoten solastniški delež uporablja za namene opravljanja svoje dejavnosti, od katere plačuje DDV. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo davčnih organov, da tožnikovi izdatki po računih, v zvezi z izgradnjo obravnavanega objekta, niso bili namenjeni le opravljanju njegove dejavnosti temveč v delu 1/3 zneska po računih, naj bi plačal fizični osebi kot soinvestitorju. To pomeni, da tožena stranka, pa tudi prvostopni organ ne izhajata iz dejstva, da sta tožnik in fizična oseba nastopala kot soinvestitorja. Sklicuje se na pogodbo o soinvestitorstvu in na pogodbo o priznanju lastninske pravice, ne strinja pa se tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da je bila investicija vredna toliko, kolikor je znašala vrednost po računih, saj je bilo v izgradnjo objekta potrebno investirati tudi zemljišče. Navaja, da je fizična oseba svoj solastniški delež pridobila na podlagi svojega vložka, enako pa velja tudi za tožnika, ki se ne strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da je tožnik poravnal zneske po računih namesto fizične osebe, ampak jih je poravnal zato, da je v skladu z višino svojih vloženih sredstev pridobil solastniški delež na novem objektu. Tožnik navaja, da mu pripadajo zakonite zamudne obresti na preveč plačane obresti, pri tem se sklicuje na 5. odstavek 59. člena ZDavP. Zahteva izplačilo zamudnih obresti od 14. 11. 2001 do plačila na plačane zamudne obresti.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predložila upravne spise in navedla, da je izdala odločbo, s katero je bilo tožniku delno ugodeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem postopku ni prijavilo svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS) in dodaja:

V zadevi dejansko stanje ni sporno. Oba davčna organa, pa tudi tožeča stranka, se strinjata z ugotovitvami, da tožnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč solastnik v višini 2/3 (zgradbe in zemljišča) na podlagi pogodbe o priznanju solastninske pravice, ki jo je sklenil s soinvestitorjem v decembru 2000 (na podlagi cenitve vrednosti nepremičnin). Tožeča stranka in fizična oseba sta 1. 7. 1999 sklenili pogodbo o soinvestitorstvu, ki sta jo tudi v celoti izpeljali, tako kot sta se dogovorili. Ob sklenitvi pogodbe o soinvestitorstvu sama višina deležev ni bila znana, zato sta se stranki dogovorili, da bosta postala solastnika v sorazmerju z vloženimi sredstvi in zato sta tudi kasneje sklenila pogodbo o priznanju lastninske pravice na podlagi uradne ugotovitve deleža posameznega investitorja na nepremičnini (zemljišča in stavbe). V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik v času investicije po vseh računih sproti odbijal celotni vstopni DDV na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV. Po navedeni določbi sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga oz. storitev drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitev, če je to blago oz. storitev uporabil oz. jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Najkasneje decembra 2000, po cenitvi nepremičnine, je bilo jasno, da je tožnik glede na svoja vlaganja postal solastnik nepremičnine v deležu 2/3 ter je tudi po mnenju sodišča obračunal vstopni DDV v višjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV. Potemtakem je tožnik kot davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbil več kot je, oz. bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Ker v zadevi ni sporno, da je tožnik odbil celoten vstopni DDV (kot izhaja iz evidentiranih računov v poslovnih knjigah tožnika za leto 1999 in 2000), kar je napačno, to posledično tudi pomeni, da je tožnik odbijal vstopni DDV tudi v delu, ki se nanaša na fizično osebo, torej ne za opravljanje svoje dejavnosti, kar pa je v nasprotju s 1. odstavkom 40. člena ZDDV, zato v tem delu ni bil upravičen do odbitka vstopnega DDV.

Iz tožbenih ugovorov je razvidno, da tožnik izpodbija odločbo tožene stranke le v točki I/1, čeprav predlaga odpravo celotne odločbe, pri tem pa posebej ne navaja konkretnih razlogov, zakaj se z ostalimi točkami ne strinja. Zato je sodišče preizkusilo izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti tudi v preostalem delu in ugotovilo, da je odločba v tem delu zakonita. Glede postavljenega zahtevka za vračilo preveč plačanih zamudnih obresti pa sodišče ugotavlja, da to ni predmet tega postopka, saj tožnik lahko vloži samostojno zahtevo pred pristojnim davčnim organom.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si