Davčna obveznost nastane neposredno na podlagi zakona, ko se izpolnijo zakonski pogoji.

ZAKON O DAVČNEM POSTOPKU: 5. podpoglavje Zakona o davčnem postopku - Členi 125., 126. in 126.a – zastaranje - Podrobnejši opis (docx)

Po 44. členu Zakona o davčnem postopku – v nadaljevanju ZDavP-2, je dolžnost zavezanca za davek, da plača na podlagi zakona določen znesek davka, pod pogoji in na način, določen z zakonom o obdavčenju in z ZDavP-2. Zavezanec za davek je zavezan za izpolnitev davčne obveznosti od trenutka, ko je davčna obveznost nastala, v skladu z zakonom o obdavčenju oziroma s tem zakonom. Davčna obveznost, za izpolnitev katere se znesek davka izračunava po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, nastane zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, če ni z ZDavP-2 ali z zakonom o obdavčenju drugače določeno. Davčna obveznost preneha z izpolnitvijo in v drugih primerih, določenih s tem zakonom, npr. na podlagi zastaranja.

Zastaranje v davčnem pravu

Zastaranje v davčnem pravu pomeni ugasnitev pravice davčnega organa odmeriti davek, davčnega dolga ali terjatve za vračilo davka po preteku določenega roka, ki povzroči, da davčni organ nima več pristojnosti odmeriti, izterjati ali vrniti davek. To pomeni, da so pravice odmere, izterjave in vračila ugasnile, ne obstajajo več.

Zastaranje v davčnem pravu je materialnopravni institut, ki pa ima procesne posledice, in sicer je ena od teh posledic, da davčni organ po izteku zastaralnega roka davka ne more več niti odmeriti niti že odmerjenega davka izterjati.

Pri tem se je sodna prakse glede zastaranja opredelila tudi do vprašanja, kateri zakon se uporabi, če se v času od nastanka davčne obveznosti spremeni zakon, in sicer se po stališču Vrhovnega sodišča v davčnih zadevah za ugotovitev davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca uporabi zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, torej se uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. V povezavi s tem je potrebno omeniti, da če se spremeni davčni zakon glede teka zastaralnih rokov, se spremenjeni zakon uporabi samo za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po predhodnih predpisih oziroma do njihove uveljavitve še niso zastarale.

Prav tako pomembno stališče sodne prakse je, da po vročitvi prvostopenjske odločbe o odmeri davka zastaranje odmere davka ne more več nastopiti, ker za to ni relevantna ne dokončnost ne pravnomočnost prvostopenjske odmerne odločbe. Po ustaljeni sodni praksi je odmera pri prvostopenjskem davčnem organu opravljena z izdajo in vročitvijo odločbe, ki nato postane izvršljiva.

Zakon ne določa, da bi morala biti odmerna odločba dokončna ali pravnomočna pred potekom petletnega relativnega roka oziroma absolutnega desetletnega zastaralnega roka za odmero. Zato zadostuje, da je odmerna odločba izdana in vročena stranki pred potekom prej navedenih rokov. S trenutkom vročitve začne odločba pravno učinkovati, saj pritožba nima suspenzivnega učinka. To hkrati pomeni, da zastaranje odmere ne more nastopiti tekom upravnega postopka na drugi stopnji oziroma sodnega postopka.

Na zastaranje mora davčni organ paziti po uradni dolžnosti, vsekakor pa je smiselno, da na zastaranje opozori tudi zavezanec.

Vir: FURS