Opravilna številka: sodba in sklep U 1167/2006
Datum: 29.10.2007

JEDRO: Davčni zavezanci se ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A., št. ... z dne 11. 3. 2002 in odpravila 4. odstavek izreka prvostopne odločbe, 1. odstavek izreka prvostopne odločbe pa spremenila tako, da se glasi: "Davčni zavezanec B.B. s.p., ... ulica št. ..., C., davčna številka ..., mora za davčno obdobje od 1. 3. 2000 do 31. 12. 2000 plačati davek na dodano vrednost v znesku 256.595,00 SIT po stopnji 19 % od obdavčenega prometa oziroma od osnove 1.350.500,00 SIT ter pripadajoče zamudne obresti obračunane od izvršljivosti odločbe do plačila", v preostalem pa je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da ni sporno, da je tožnik z investitorjem D.D. dne 1. 4. 2000 sklenil gradbeno pogodbo št. 1 za izvedbo gradbenih del ter aneks h gradbeni pogodbi z dne 27. 5. 2000, ki določa dinamiko plačevanja izvedenih gradbenih del po pogodbi. Ni sporno, da je investitor tožniku izvršil plačila po obravnavani gradbeni pogodbi v skupnem znesku 1.350.500,00 SIT, ki so bila izvršena v obdobju od 10. 4. 2000 do 7. 11. 2000 ter da mu tožnik ob plačilu ni izdal računa ter obračunal izstopnega davka na dodano vrednost, temveč je plačniku računa s svojim podpisom potrdil le prejem plačil na tako imenovanih blagajniških izdatkih, ki so bili predmet inšpiciranja in podlaga za ugotavljanje davčne obveznosti iz naslova DDV. Navedeno potrjuje tudi tožnik, pri tem pa se sklicuje na dogovor med njim in investitorjem, po katerem naj bi investitor prevzel obvezo plačila DDV in naj bi bil on odgovoren za poravnavo davčnih obveznosti iz naslova DDV. Kljub temu, da tožena stranka v gradbeni pogodbi ne najde zatrjevanega dogovora med tožnikom kot izvajalcem in investitorjem, da je plačnik DDV investitor, ugotavlja, da morebitni tovrstni dogovor v davčno pravni sferi ne bi imel nikakršnega vpliva na ugotavljanje davčnih obveznosti iz naslova DDV (oziroma drugih dajatev), saj so davčni predpisi prisilni predpisi, kar pomeni, da z avtonomno voljo pogodbenih strank ni mogoče dogovoriti drugačnega režima obdavčenja kot ga določa davčna zakonodaja. Tožena stranka še dodaja, da je bil tožnik pred podpisom gradbene pogodbe z dne 1. 4. 2000 že vpisan v register zavezancev za DDV, zato je bil kot zavezanec za DDV pri svojem poslovanju ter vodenju predpisanih knjigovodskih evidenc (knjige prejetih in izdanih računov) dolžan poslovati v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 s spremembami, v nadaljevanju ZDDV) ter Pravilnikom o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 110/99, v nadaljevanju Pravilnik). Tožena stranka v nadaljevanju navaja določbe ZDDV (1. odstavek 3. člena, 12. člen, 13. člen in 19. člen), ki so materialna podlaga za obveznost plačevanja in obračunavanja DDV. Na podlagi teh določb bi moral tožnik kot davčni zavezanec ob prejemu vsakokratnega delnega plačila s strani investitorja (vsako delno plačilo se obravnava kot samostojna dobava z različnimi datumi nastanka davčne obveznosti), obračunati DDV ter znesek obračunanega davka vnesti v knjigovodske evidence ter ga vključiti v davčni obračun v davčnem obdobju vsakokratnega prejema posameznega plačila. Nesporno je ugotovljeno, da tožnik ni obračunal in plačal DDV od posameznih prejetih plačil, jih ni zavedel v predpisane knjigovodske evidence in jih ni vključil v davčni obračun v davčnem obdobju prejema posameznega plačila. Prav tako od prejema vsakokratnega posameznega plačila plačniku oziroma investitorju ni izdal računa. Tožnik je v svoji pritožbi predložil še račun št. 1 z dne 19. 1. 2001 kot končni obračun za vsa do takrat izvedena gradbena dela po gradbeni pogodbi št. 1 z dne 1. 4. 2000, vendar tudi na njem ni obračunal DDV, ki bi ga v skladu z določbami ZDDV moral, temveč je le navedel "v iznos ni zaračunan DDV". Zato pritožba po mnenju tožene stranke v tem delu ni utemeljena, utemeljena pa je v delu, ki se nanaša na naložene zamudne obresti. Pri tem se tožena stranka sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča o ugotovitvi neustavnosti Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 109/04).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je v času reševanja prišlo do novega dejstva in sicer, da tožnik ni uspel v izvršilnem postopku zoper D.D. izterjati plačilo izstavljenih računov, zato tudi ni zavezan k plačilu DDV. Razen tega je bil tožnik v pravni zmoti, ker je bil prepričan, da bo DDV plačal D.D. Ta je namreč tožniku zagotovil, da bo on plačnik DDV, zato mu je tožnik izstavljal račune brez upoštevanja DDV. Ker pa sta tožnik in D.D. prišla v spor v zvezi s kvaliteto dela, je D.D. ovadil tožnika, da ni plačal DDV in s tem tudi prevalil breme plačila davka na tožnika. Tožnik je prepričan, da bi lahko tožena stranka neplačan davek izterjala od D.D. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v zvezi s prvostopno odločbo odpravi. Istočasno predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je nezaposlen in brez premoženja, ki bi mu prinašalo dohodek. Je tudi invalid 3. kategorije in zato ne dobi zaposlitve. Živi sam. Plačilo sodnih taks ne zmore oziroma bi plačilo sodnih taks ogrozilo njegovo preživljanje, zato prosi, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

K točki 1 in 2 izreka:
Tožba v delu, ki se nanaša na zavrnilni del izpodbijane odločbe, ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Sodišče je skladno z 2. odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Pravilno je stališče tožene stranke, da se davčni zavezanci ne morejo izogniti svojim davčnim obveznostim tudi, če se pogodbeno dogovorijo drugače. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da tožnik ni obračunal DDV za izstavljene račune, t.j. za opravljene gradbene storitve, ki jih je opravil po gradbeni pogodbi investitorju D.D. Tožnik takšnim ugotovitvam niti ne ugovarja. Kot je navedla že tožena stranka, bi tožnik kot davčni zavezanec, ki je bil registriran tudi za DDV, moral ravnati po določbah ZDDV in Pravilnika, te obveznosti ga ne odvezuje kakršenkoli drugačen dogovor. Tožena stranka je pravilno navedla tudi materialne določbe, ki so podlaga za obveznost tožnika v obravnavanem primeru. Obravnavane davčne obveznosti ga ne odvezuje tudi tožbena navedba, da tožnik ni uspel v izvršilnem postopku zoper D.D. izterjati plačila izstavljenih računov.

Po povedanem je sodišče potem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

V ostalem delu je sodišče o tožbi odločalo na podlagi 34. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 do 46/06-odl. US, v nadaljevanju ZUS) v zvezi s 104. členom ZUS-1, in jo je zavrglo iz naslednjih razlogov:

Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta, ali zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan ali vročen v predpisanem roku. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča potrebna, ker drugače njene pravice oziroma njen pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti in odločila, da te tečejo od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe. Po presoji sodišča zato izpodbijana odločba v ugoditvenem delu ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi jih bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. Tožnik si namreč svojega pravnega položaja v tem postopku ne more izboljšati.

Ker mora za odločanje v upravnem sporu tožnik ves čas postopka (od vložitve tožbe do odločitve sodišča) izkazovati pravni interes in mora na njegov obstoj sodišče paziti po uradni dolžnosti, dejanskega interesa pa v upravnem sporu samostojno ni mogoče uveljavljati, izpodbijana odločba (v ugoditvenem delu) po presoji sodišča ne posega v pravice ali pravne koristi tožeče stranke, ki bi ji bilo potrebno zavarovati v tem upravnem sporu. S tem so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, za del, ki se nanaša na zamudne obresti.

K točki 3 izreka:
Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04, v nadaljevanju ZST-UPB 1) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Tožnik je k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložil potrdilo iz gospodinjske evidence z dne 26. 4. 2006, iz katerega izhaja, da živi sam, potrdilo o višini katastrskega dohodka zavezanca z dne 26. 4. 2006, iz katerega je razvidno, da ima katastrski dohodek v višini 6.447,00 SIT in potrdilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe C., Urada za delo C. z dne 26. 4. 2006, iz katerega je razvidno, da je tožnik prijavljen v evidenci brezposelnih oseb od 3. 3. 2004, da ni prejemnik denarnega nadomestila ali denarne pomoči. Sodišče po oceni predloženih listinskih dokazov in dejanskih okoliščin, v katerih živi tožnik meni, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, zato je predlogu ob upoštevanju določbe 13. člena ZST - UPB 1 ugodilo.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si