Predvidene spremembe DDV.

Besedilo predloga

S 1. 7. 2021 so se uveljavila pravila glede spletnega trgovanja in obdavčevanja čezmejnih dobav blaga in storitev kupcem v Uniji v skladu z načelom namembnega kraja oziroma države članice kupca. Posledica takšne ureditve je, da se dobavitelj, ki je dolžan obračunati DDV in ga plačati državi članici potrošnje, ne nahaja v državi članici, kateri pripada DDV, to pa omejuje možnost nadzora nad pravilnostjo obračunavanja DDV in ukrepanja zoper davčnega zavezanca v primeru ugotovljenih nepravilnosti in neplačanega davka. Takšna ureditev je še posebej problematična v primerih, ko se dobavitelj nahaja na tretjem ozemlju ali v tretji državi, in v primerih, ko se dobavitelj nahaja v Uniji, vendar kupcem v državah članicah dobavlja blago, uvoženo s tretjih ozemelj ali iz tretjih držav. Poleg tega v skladu s pravili za trgovanje na daljavo (e-trgovanje), ki so se začela uporabljati 1. 7. 2021, za zavezance ni več obveznosti identifikacije v vseh državah članicah, v katerih opravljajo dobave blaga in storitev končnim potrošnikom, temveč lahko uporabljajo poenostavljeno ureditev za obračunavanje in plačevanje DDV v Uniji. V skladu s pravili te posebne ureditve se davčni zavezanci identificirajo v posebno ureditev Vse na enem mestu v eni državi članici (davčni zavezanci s sedežem v Uniji v državi sedeža, davčni zavezanci s sedežem na tretjem ozemlju ali v tretji državi pa v izbrani državi članici) in vse obveznosti glede DDV v Uniji opravijo v državi identifikacije. Takšna poenostavljena ureditev identifikacije za namene DDV in obračunavanja DDV za davčne zavezance pa odpira prostor za neplačevanje davka in povečuje tveganje za goljufije na področju DDV.

Pri veliki večini spletnih nakupov, ki jih opravijo potrošniki v Uniji, se plačila za blago in storitve izvršijo prek različnih ponudnikov plačilnih storitev, ki posledično razpolagajo z informacijami o kupoprodajnih transakcijah, pomembnih za nadzor nad pravilnostjo izpolnjevanja obveznosti glede DDV v državah članicah. Ponudniki plačilnih storitev razpolagajo predvsem z naslednjimi podatki, ki jih potrebujejo davčni organi: podatki za identifikacijo prejemnika plačila, datumu in znesku plačila, državi članici izvora plačila, podatek o tem, ali je bilo plačilo izvršeno v prostorih trgovca ali na daljavo. Ti podatki so še posebno pomembni v okviru čezmejnih plačil, ko je plačnik v eni državi članici, prejemnik plačila pa v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi.

Da se odpravijo pomanjkljivosti veljavne ureditve za čezmejne dobave blaga in storitev kupcem v državah članicah glede možnosti nadzora in boja proti goljufijam na področju DDV, in izkoristijo podatki, s katerimi že razpolagajo ponudniki plačilnih storitev, so bili z Direktivo Sveta (EU) 2020/284 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede uvedbe nekaterih zahtev za ponudnike plačilnih storitev (UL L št. 62 z dne 2. 3. 2020, str. 7) sprejeti ukrepi, katerih cilj je odvrniti davčne zavezance od utajevanja DDV od teh dobav, davčnim organom pa dati na razpolago ustrezna orodja za učinkovit nadzor in boj proti goljufijam.

Direktiva državam članicam nalaga, da za ponudnike plačilnih storitev na novo določijo obveznost elektronskega vodenja evidenc in poročanja o določenih čezmejnih plačilih in prejemnikih teh plačil davčnim organom. Za ta namen se opredeli koncept lokacije plačnika in lokacije prejemnika ter čezmejnega plačila. Ponudnik plačilnih storitev določi lokacijo prejemnika plačila in plačnika na podlagi identifikacijske oznake plačilnega računa (IBAN) ali katere koli druge identifikacijske oznake, ki nedvoumno določa plačnika ali prejemnika plačila in njuno lokacijo. Če takšna oznaka ni na voljo, se uporabi poslovno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev (BIC), ki deluje v imenu plačnika ali prejemnika plačila. Obveznost vodenja evidenc se omeji na čezmejna plačila, ki jih izvršijo kupci v državah članicah, in prejemnike plačil, ki v posameznem četrtletju prejmejo več kot 25 čezmejnih plačil. Ponudniki plačilnih storitev v evidenci vodijo podatke, s katerimi razpolagajo v okviru opravljanja svoje dejavnosti, zbiranja dodatnih podatkov pa Direktiva Sveta (EU) 2020/284 ne predpisuje.

Prag 25 čezmejnih plačil v četrtletju je določen z namenom, da se vodenje evidenc omeji na prejemnike čezmejnih plačil, ki prejemajo plačila v okviru opravljanja ekonomske dejavnosti, in da se prepreči vodenje evidenc o prejemnikih plačil, ki so fizične osebe in prejemajo nakazila na drugih podlagah. S tem se zagotavlja skladnost Direktive Sveta (EU) 2020/284 s predpisi, ki urejajo varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prost pretok takih podatkov. Poleg tega se v evidenci podatkov, ki jo ponudniki plačilnih storitev vodijo za namene posredovanja davčnemu organu, ne vodijo podatki, ki omogočajo identifikacijo plačnikov, t. j. kupcev, ki so večinoma fizične osebe.

Obveznost vodenja evidenc v skladu z Direktivo Sveta (EU) 2020/284 se uporablja za ponudnike plačilnih storitev, ki spadajo v področje uporabe Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (UL L 337 z dne 23. 12.2015, str. 35). Obveznost vodenja evidenc za ponudnika plačilnih storitev plačnika nastopi, kadar se plačnik nahaja v kateri koli državi članici, prejemnik plačila pa na tretjem ozemlju ali v tretji državi (čezmejna plačila prejemnikom izven Unije). Obveznost vodenja evidenc prejemnika plačila pa nastopi, kadar se prejemnik čezmejnega plačila, ki ga izvrši plačnik v kateri koli državi članici, nahaja v državi članici (čezmejna plačila znotraj Unije).

Za ponudnike plačilnih storitev se določi tudi zahteva, da dajo podatke iz evidenc na razpolago davčnemu organu za namene nadzora in boja proti goljufijam na področju DDV. Ponudnik plačilnih storitev mora podatke posredovati davčnemu organu države članice, v kateri ponudnik plačilnih storitev opravlja plačilne storitve, za vsako posamezno četrtletje. Pri tem davčni organ samo na podlagi teh podatkov ne sme obračunavati DDV oziroma zaračunati dodatnega DDV. Ponudnik plačilnih storitev je dolžan hraniti evidence v elektronski obliki tri koledarska leta po koncu leta, v katerem je bilo izvedeno plačilo.

Podatke o čezmejnih plačilih in prejemnikih plačil, ki jih davčni organ prejme v svoj informacijski sistem, posreduje v osrednji elektronski sistem informacij o plačilih (central electronic system of payment information – CESOP; v nadaljnjem besedilu: CESOP) pri Evropski komisiji, ki se vzpostavi na podlagi Uredbe Sveta (EU) 2020/283 z dne 18. februarja 2020 o spremembi Uredbe (EU) št. 904/2010 v zvezi z ukrepi za krepitev upravnega sodelovanja za boj proti goljufijam na področju DDV (v nadaljnjem besedilu: Uredba (EU) 204/2010), ki Direktivo Sveta (EU) 2020/284 dopolnjuje. Namen združevanja podatkov v zvezi s posameznimi prejemniki plačil na ravni Unije v CESOP je, da se uradnikom za zvezo Eurofisc omogoči analizo vseh informacij glede plačil, ki so pomembne za DDV, in pridobi popoln pregled plačil, ki jih prejemniki plačil prejmejo od plačnikov iz držav članic. Podatki in analize v CESOP bodo dostopni vsem pooblaščenim uradnikom Eurofisc in državam članicam za odkrivanje in boj proti čezmejnim goljufijam na področju DDV, ki so posledica goljufivega ravnanja nekaterih podjetij na področju čezmejnega e-trgovanja.

Pravila iz Direktive Sveta (EU) 2020/284 in Uredbe Sveta (EU) 2020/283 se uporablja od 1. januarja 2024.

Veljavni nacionalni predpisi ne določajo obveznosti vodenja evidenc in poročanja ponudnikov plačilnih storitev za namene DDV, prav tako pa ne določa drugih podobnih ukrepov, ki bi davčnemu organu (Finančni upravi Republike Slovenije) omogočali učinkovit nadzor nad čezmejnih trgovanjem na daljavo oziroma čezmejnim e-trgovanjem, ko se zavezanec za obračun in plačilo DDV, ki pripada Republiki Sloveniji, nahaja v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Direktiva Sveta (EU) 2020/284 se prenese v ZDDV-1 s tem predlogom zakona, ki bo začel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, določbe, ki zadevajo spremembe, povezane s prenosom te direktive pa se začnejo uporabljati 1. januarja 2024.

Dodatno se spreminja tudi obdobje veljavnosti uporabe mehanizma obrnjene davčne obveznosti za primere trgovanja s pravicami do emisij toplogrednih plinov. Uporaba navedenega mehanizma, kot enega izmed ukrepov boja proti DDV utajam, se podaljšuje do 31. 12. 2026.

Zaradi uskladitve s sodno prakso Sodišče Evropske Unije se dopolnjuje tudi določba 42. člena veljavnega zakona. Namen spremembe je, da bo iz zakonske dikcije povsem nedvoumno razvidno, da se sheme delitve stroškov lahko uporabljajo zgolj v primeru storitev, ki se izvajajo v okviru dejavnosti v javnem interesu v skladu z 42. členom ZDDV-1.