Opravilna številka: sodba U 1906/2002
Datum: 29.06.2004

JEDRO: Predvsem se sodišče strinja in pritrjuje oceni prvostopnega organa, da ti računi ne izkazujejo opravljenega prometa, kar pa je bistveni pogoj za priznanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Na to kažejo tako podatki o neujemanju evidence na strani izdajatelja kot tudi primerjava stroškov goriva in prihodkov na delovišču, kjer je tožnik tedaj opravljal prevoz. Tožnikovi ugovori, da je opravljal promet tudi na druga delovišča pa so zgolj pavšalni in jih ni z ničemer dokazal (15. a členu ZDavP).

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, št. ... z dne 23. 4. 2002, s katero je prvostopni organ pritožniku po opravi inšpekcijskega pregleda obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost za davčno obdobje od januar do december 2001 naložil plačati razliko DDV v znesku 1.031.892,00 SIT, za davčna obdobja marec, april, maj, junij in julij 2001 v znesku 1.031.892,00 SIT (točka I/1. izreka ); obračunati in plačati zamudne obresti v znesku 208.649,11 SIT, obračunane od premalo plačanih obveznosti pod točko 1. od prvega dne zamude do 23. 4. 2002 (točka I/2 izreka); obračunati in plačati pripadajoče zamudne obresti od premalo plačanega DDV, pod točko 1 od 24. 4. 2002 do dneva plačila ( točka I/3.izreka ). V točkah II. in III izreka pa določil, da mora tožnik odločbo izvršiti pravočasno, da ne bo izvršbe in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka povzema utemeljitve prvostopnega organa, da tožniku ne gre po 40. členu Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, v nadaljevanju ZDDV) pravica do odbitka vstopnega DDV iz razloga, ker na prejetih računih dobavitelja AAAe d.o.o. iz B ni napisana pravna oblika zavezanca (s.p.), kar je v nasprotju s 1. odstavkom 34. člena ZDDV in 2. odstavkom 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona od davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 106/01, v nadaljevanju PZDDV). Po 73. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 45/01, dalje ZGD) mora firma podjetnika poleg označbe dejavnosti vsebovati tudi ime in priimek podjetnika ter skrajšano označbo, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.). Tožnik je kupoval pogonsko gorivo na različnih bencinskih servisih BBB d.d., ki ga je plačeval s kartico Nove KBM, z dvema karticama Magne in z gotovino. Vsi gotovinski nakupi goriva pa so bili opravljeni na BBB bencinskem servisu na P cesti 111 v A, kjer je bilo tudi ugotovljeno, da vrednost posameznih nakupov v aprilu 2001 presega znesek, ki je določen z Uredbo o pogojih, pod katerimi je potrebno plačila in prejemke davčnim zavezance nakazovati na njihove račune pri bankah in hranilnicah ter o načinu poročanja bank in hranilnic (znesek 62.861,00 SIT). Prvostopni organ je ugotovil visoko izkazovanje stroškov za gorivo, zato je ugotavljal verodostojnost prejetih računov in dejanski nakup goriva ter s tem povezano upravičenost do odbijanja vstopnega DDV pri BBB d.d. Ljubljana, Sektor za organizacijo poslovanja. Na ta način je pridobil podatke o prodaji goriva tožniku v davčnih obdobjih april, maj, junij in julij 2001 ter ugotovil, da se podatki po računih, ki jih je tožnik plačeval z gotovino ne ujemajo s centralno bazo podatkov pri davčnem zavezancu BBB, kjer so evidentirane številke izdanih računov, vendar pa se računi ne glasijo na tožnika in evidentirana je druga vrsta blaga in so zneski bistveno nižji kot na računih, s katerimi razpolaga tožnik. Preveril je tudi podatke o višini in obsegu poslovanja z družbo CCC iz A, za katerega je tožnik v postopku navajal, da je delal na gradbišču zanj kot podizvjalec. Tožnik je zanj izdal pet računov (skupna vrednost 3.680.957,41 SIT), skupni znesek spornih računov za nakup goriva pa je bil v istem obdobju 5.104.432,50 SIT. Na tej podlagi je prvostopni organ ugotovil, da ima tožnik glede na ustvarjene prihodke nesorazmerno visoke stroške za porabo goriva. Visoki zneski kupljenega goriva, nesorazmerje med stroški goriva in prihodki, plačila z gotovino, neenaki podatki na računih tožnika v primerjavi z bazo podatkov BBB d.d., po oceni prvostopnega organa kažejo na to, da računi, ki jih je tožnik imel v svojih poslovnih in davčnih evidencah niso verodostojni in zaključil, da se poslovni dogodki nakupa goriva niso zgodili. Pri tem se sklicuje na določbe SRS 22.3. Ugotavlja, da ni podlage za priznavanje odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV, saj je tožnik odbil vstopni DDV na osnovi računov, ki niso resnična verodostojna listina in niso bili izdani v skladu z določili 19. člena ZDDV, oziroma da ni šlo za nabave goriva za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV, oziroma to blago oziroma storitve ni uporabil v te namene. Tožniku je naložil na podlagi 100. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 79/01, dalje ZDavP) zamudne obresti v skladu z Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95). Tožena stranka sprejema kot pravilne ugotovitve prvostopnega organa. ZDDV v 34. členu taksativno našteva pogoje, ki jih mora vsebovati račun izdan davčnim zavezancem in 3. točki 1. odstavka 34. člena ZZDV določa, da mora račun vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče ter davčno številko prejemnika blaga oziroma storitev. Na spornih računih, ki jih je izdal dobavitelj AAA d.o.o. ni navedena statusnopravna oblika tožnika kot samostojnega podjetnika in kot zavezanca za obračun in plačilo DDV zaradi opravljanja dejavnosti, zakonodajalec pa zaradi pomembnosti podatkov strogo določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri uveljavljanju pravic v davčnem postopku. Čim manjka eden izmed predpisanih pogojev, davčni zavezanec ne more uveljaviti pravic, ki bi jih sicer lahko uveljavljal. Prav tako se strinja, da je ugotovljena neverodostojnost knjiženih prejetih računov BBB d.d. Sklicuje se na 30. člen ZDavP, po katerem lahko davčni organ pridobi podatke o dejansko izdanih računih za nabavo blaga. Računi, ki jih je imel tožnik v svojih poslovnih in davčnih evidencah, so neverodostojne knjigovodske listine, poslovni dogodki nakupa goriva se niso zgodili (SRS 21.9.) Z neverodostojnimi knjigovodskimi listinami ni mogoče izkazovati poslovnih dogodkov in tudi ni mogoče na njihovi podlagi zahtevati vstopnega DDV(gre za fiktivne račune), davčni zavezanci pa morajo po 1. odstavku 27. člena ZDavP voditi poslovne knjige pravilno in način, ki zagotavlja podatki za ugotavljanje davčne obveznosti. Kot pravilno sprejema odločitev prvostopnega organa, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, ker ne izpolnjuje pogojev iz 40. člena ZDDV. Očitek tožnika, da odločba nima obrazložitve zamudnih obresti zavrača, saj je priložen izračun obresti, v izreku odločbe pa je navedena osnova, višina, rok plačila, pravna osnova je razvidna iz obrazložitve, v tabelah pa je konkretno naveden izračun po posameznih davčnih obdobjih ter ne gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in zmotno so uporabljeni predpisi.Tožnik je prejel račune na bencinskem servisu za dejansko kupljeno blago, računi pa imajo tudi vse potrebne sestavine knjigovodske listine. Njihovo neujemanje z bazo centralnih podatkov izdajatelja računov ne vpliva na verodostojnost, gorivo pa je bilo porabljeno za namene opravljanje dejavnosti.Tožena stranka ni ugotovila ali so računi izdani z isto številko drugemu kupcu resnični ali ne. Tožnik ne more nositi posledic, če poslovni partner ne evidentira računa v svojih knjigah.Tudi okoliščine za presojo verodostojnosti knjigovodske listine, ki jih navaja tožena stranka, so brezpredmetne, ker ni mogoče primerjati dobave goriva na enem bencinskem servisu samo z enim gradbiščem, saj se je nabavljajo na istem servisu lahko tudi gorivo za druge prevoze, tožena stranka pa ni opravila analize prihodkov in odhodkov tega delovišča. Tožnik razpolaga s knjigovodskimi listinami, ki so resnične in verodostojne, vsebujejo vse potrebno po SRS 21. Tudi če bi tožena stranka opravila cenitev prihodkov, bi lahko ugotovila, da je odstotek porabljenega goriva v celotnih prihodkih ustrezen in primerljiv z drugimi prevozniki. Tožena stranka je neupravičeno potrdila odločbo prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na račune BBB d.d. Predlaga odpravo odločbe v izpodbijanem delu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena in se na razloge izpodbijane odločbe kot pravilne tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS). Tudi po oceni sodišča je pogoj za odbitek vstopnega DDV račun, ki mora vsebovati vse podatke iz 34. člena ZDDV. Računi, ki so navedeni v zapisniku o inšpekcijskem pregledu so pomanjkljivi v smislu navedenega člena, ker manjka firma prejemnika blaga oziroma storitve. To pa je tudi po oceni sodišča relevanten podatek o osebi, ki opravi promet, saj ti podatki niso sami sebi namen, temveč so namenjeni spremljanju in kontroli prometa. Iz računa mora biti namreč razvidno, katera oseba opravi promet kot davčni zavezanec. Po posebnih določbah o podjetniku (73. člen ZGD) vsebuje firma podjetnika poleg označbe dejavnosti (12. člen ZGD) in morebitnih dodatnih sestavin (po 13. členu ZGD) tudi ime in priimek podjetnika ter skrajšano označbo, da gre za samostojnega podjetnika (s.p.). Ker sporni računi ni vseboval firme po 3. točki 1. odstavka 34. člena ZDDV, je tudi po oceni sodišča kot takšen bil pomanjkljiv, ter zato niso izpolnjeni vsi pogoji za odbitek DDV, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, pa tudi tožnik odločbe v tem delu niti ne izpodbija. Glede na izpodbijani del, ki se nanaša na tožnikovo zatrjevanje, da je opravil knjižbe na podlagi verodostojne listine, to je računov, ki jih je prejel od izdajatelja BBB d.d , pa se sodišče strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da tožnik ni kupoval goriva po teh računih. Predvsem se sodišča strinja in pritrjuje oceni prvostopnega organa, da ti računi ne izkazujejo opravljenega prometa, kar pa je bistveni pogoj za priznanje odbitka vstopnega DDV po 40.členu ZDDV. Na to kažejo tako podatki o neujemanju evidence na strani izdajatelja kot tudi primerjava stroškov goriva in prihodkov na delovišču, kjer je tožnik tedaj opravljal prevoz. Tožnikovi ugovori, da je opravljal promet tudi za druga delovišča pa so zgolj pavšalni in jih ni z ničemer dokazal (15.a členu ZDavP). Sodišče se strinja z oceno prvostopnega organa kot pravilno, da računi, ki jih je tožnik knjižil v svojih poslovnih knjigah, ne izkazujejo opravljenega prometa, čeprav ne zgolj zaradi neujemanja z evidencami izdajatelja, temveč tudi zaradi ocene, da so ti tožnikovi stroški za gorivo očitno in dejansko nesorazmerni glede na prihodke čeprav formalno računom ni očitati pomanjkljivosti. Formalno računi tudi sicer niso sporni, kar sicer pravilno zatrjuje tožnik, vendar pa je sporen promet, torej so te pomanjkljivosti vsebinske. Sodišče se strinja z oceno in razlogi, ki jih je organ prve stopnje navedel, kot pravilne, kar po vsebini tudi po presoji sodišča kaže, da ti računi ne izkazujejo prometa, ki je temelj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV po 40. členu ZDDV. Prav sistem vodenja evidenc po ZDDV tudi omogoča organom kontrole, da v primeru neujemanja, ugotavljajo ali je bil promet dejansko opravljen s tem, da ugotovijo relevantne okoliščine, kot je tudi v obravnavanem primeru, za ugotovitev ali gre za vsebinsko pravilnost računov.

Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Zadnja sprememba: 10.5.2007

VIR:http://www.sodnapraksa.si