Odločitev o pritožbi

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika, s katero je bil tožniku v postopku odmere davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 2000 odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti v višini 1.296.360,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled poslovanja za leto 2000 in o tem sestavljen zapisnik, po vloženih pripombah pa še dopolnilni zapisnik. V inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je tožnik v napovedi napovedal prihodke v višini 19.201.317,00 SIT, od tega od prodane hrane in pijače v višini 10.823.150,00 SIT in od prodaje pijače, cigaret in vžigalnikov v višini 8.378.167,00 SIT. V postopku je bilo ugotovljeno, da po podatkih tožnika nabavna vrednost prodanih pijač, cigaret in vžigalnikov znaša 5.100.785,00 SIT.

Glede na tožnikove napovedane prihodke iz tega dela poslovanje v višini 8.378.167,00 SIT to pomeni pribitek le v višini 1,64, drugače kakor pribitek pri hrani, ki je pri tožniku znašal 2,2. Ker je bilo pri pregledu ugotovljeno, da tožnikove evidence ne glede na določbe Odredbe o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah (Uradni list RS, št. 77/96; v nadaljnjem besedilu: odredba) ne vsebujejo podatkov o prodajnih cenah za posamezne artikle pijače, je prvostopni organ med inšpekcijskim pregledom presodil, da so dani razlogi za oceno davčne osnove na podlagi 2. in 3. alinee prvega odstavka 39. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98 in 108/99; v nadaljnjem besedilu: ZDavP). Pri oceni je prvostopni organ izhajal iz podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, oziroma iz podatkov tožnika iz evidenc o nabavi in porabi pijače, in iz podatkov o prodajnih cenah za posamezne artikle pijače, pridobljenih iz cenika tožnika, ki so bili, kakor je navedel sam tožnik, enaki tudi v letu 2000. Iz izvedene ocene izhaja, da tožnik glede pijače ni evidentiral prihodkov višini 6.230.541,00 SIT.

Tožnik mora kot davčni zavezanec voditi evidence nabave in prodaje pijač in živil, kakor je predpisano z odredbo. Tožena stranka se sklicuje na določbe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94 – popr., 1/95 – odl. US, 2/95 – odl. US, 7/95, 14/96 – odl. US, 18/96, 44/96, 68/96 – odl. US in 87/97; v nadaljnjem besedilu: ZDoh), ki v 41. členu določa: dobiček zasebnika se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje ustvarjenih prihodkov se uporabljajo predpisi o obdavčitvi dobička pravnih oseb, če ni s tem zakonom drugače določeno. Po presoji tožene stranke je v obravnavanem primeru izkazan obstoj dejstev in okoliščin, zaradi katerih je bilo treba davčno osnovo ugotoviti z oceno.

Prvostopni organ je v obrazložitvi odločbe navedel, katere vsebinske pomanjkljivosti so bile ugotovljene pri vodenju poslovnih knjig in da je zaradi njih dvomil v pravilnost izkazanih prihodkov. Tudi po presoji tožene stranke je na podlagi ugotovitev v postopku sklepanje, da tožnik v poslovnih knjigah in s tem v davčni napovedi ni izkazal vsega ustvarjenega prometa, utemeljeno. Prvostopni organ je pri opravljeni oceni izhajal izključno iz podatkov, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, saj je razpolagal s tožnikovo dokumentacijo o nabavi pijač, cigaret in vžigalnikov v letu 2000 in na podlagi teh listin tudi izvedel oceno in izračun prihodkov pri prodaji pijače, cigaret in vžigalnikov. Kot pavšalne je zavrnil pritožbene ugovore, da se tožnik ne strinja z oceno, saj tožnik ni izpodbijal nobenih bistvenih ugotovitev in ni navajal konkretnih ugovorov.
Prav tako tožnik ni predložil nobenih dokazil v smislu 15. člena ZDavP, s katerimi bi lahko ovrgel ugotovitve prvostopnega organ. Kot davčni zavezanec bi tožnik moral voditi poslovne knjige v skladu z veljavno zakonodajo, na podatkih poslovnih knjig pa mora temeljiti davčna napoved, v kateri morajo biti navedeni resnični podatki.

Tožbene navedbe

Tožnik se z odločbo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Znesek odmerjenega davka temelji na oceni, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Dvig davčne osnove temelji na nerealni oceni prihodkov. Zaradi uporabe numerične blagajne tožnik objektivno ne razpolaga z evidencami o prodanih količinah. Stališče, da naj bi tožnik izkazoval premajhen dobiček, je nezakonito.
Tožena stranka sploh ni upoštevala tožnikovih navedb glede razlitja pijače, osebne prodaje in odtujitve. Prav tako ni upoštevala ponderirane realizacije pri posamezni vrsti blaga. Tožena stranka je nezakonito izračunala povprečno ceno (npr. točenega piva, kave itd.). Že samo to pomeni kršitev načela materialne resnice. Tožena stranka tudi ni izvedla ustreznega ugotovitvenega postopka in ni opravila zaslišanja tožeče stranke, to pa pomeni kršitev določbe 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00; v nadaljnjem besedilu: ZUP). Odločbe se zaradi navedenega tudi ne more preizkusiti. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Odločitev Upravnega sodišča RS

Po določbi prvega odstavka 39. člena ZDavP ugotovi davčni organ davčno osnovo z oceno, če ugotovi, da temelji davčna napoved na neresničnih ali nepravilnih podatkih (3. alinea), če napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v davčnem obračunu, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu (4. alinea), ali če so poslovne knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo takšne bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo sum glede njihove vsebinske pravilnosti (5. alinea). Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik v okviru evidence o nabavi in porabi pijače, predpisane z odredbo, ni izkazoval podatka o prodajni ceni za posamezne artikle.
Z opisanim ravnanjem tožnik podatkov v evidenci ni izkazoval v skladu z davčnimi predpisi, zato prvostopni organ ni mogel preveriti pravilnosti izkazanih prihodkov in je – tudi po presoji sodišča – pravilno in utemeljeno pri odmeri davka ravnal po določbi 39. člena ZDavP. Iz podatkov upravnih spisov tudi izhaja, da tožnik med postopkom ni predložil nobenih podatkov o razlitju oziroma kalu, tako da je tudi po presoji sodišča tožbeni ugovor o neupoštevanju razlitja pijače zgolj pavšalen in neizkazan. Iz podatkov upravnih spisov in prilog prvostopne odločbe, ki jih potrjuje tožena stranka, je razviden način izvedene cenitve, ki temelji na podatkih, pridobljenih pri tožniku.
Ugovor, da tožnik zaradi uporabe numerične blagajne ne razpolaga z evidencami o prodanih količinah, je pravno irelevanten, saj uporaba numerične blagajne ne pomeni, da pri tem poslovanju ni treba upoštevati določb odredbe glede vodenja evidenc. Sodišče ob tem še pripominja, da tožnik tudi ni pojasnil, kako naj bi uporaba numerične blagajne vplivala na izkazovanje podatkov o količini in cenah prodane pijače.
Ugovor, da v inšpekcijskem postopku nista bila izvedena ustna obravnava in zaslišanje tožnika, ki ga tožeča stranka uveljavlja v tožbi, po presoji sodišča ni utemeljen. Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo le subsidiarno (peti odstavek 1. člena ZDavP). V 15.a členu ZDavP je določeno, da se zapisnik o davčnem postopku inšpekcijskega nadzora sestavi in vroči davčnemu zavezancu najpozneje v 15 dneh po končanem pregledu, s tem pa sta davčnim zavezancem omogočeni seznanitev in izjava o vseh (zapisniških) ugotovitvah davčnega organa. V preostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljujeta davčni organ prve stopnje in tožena stranka, pa tudi z razlogi, s katerimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe pritožbene ugovore zavrača tožena stranka in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1, v zvezi s prehodno določbo 104. in 105. člena istega zakona).
Glede na navedeno ugotavlja sodišče, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere je pozorno po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.