Napitnina predstavlja znesek denarja, ki ga zadovoljna stranka nameni fizični osebi za dobro oziroma odlično opravljeno gostinsko storitev, ki je bila plačana na podlagi izdanega računa. Pomembno je, da je znesek napitnine simboličen glede na znesek plačane cene gostinske storitve.

V primeru, ko napitnino prejme natakar in je ta napitnina namenjena le njemu, ali v primeru, ko se natakar in kuhar dogovorita, da si bosta delila prejeto napitnino (lastnik lokala pa nima dostopa do te napitnine) prejeta napitnina ni predmet obdavčitve po ZDoh-2 (prav tako ni premet obdavčitve po ZDDPO-2 in ZDDV-1), temveč se jo davčno obravnava po Zakonu o davku na dediščine in darila – ZDDD.

V primeru, ko lastnik gostinskega lokala zahteva, da se vsa napitnina odloži na posebej odrejeno mesto in nato on ob koncu dneva, tedna ali meseca to napitnino razdeli med natakarje, kuharje ali ostale zaposlene, pa prejeta napitnina predstavlja prihodek pravne osebe ali fizične osebe, ki opravlja dejavnost, ali drugega subjekta, ki opravlja gostinsko dejavnost, in se obravnava v skladu z zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb oziroma v skladu z zakonom o dohodnini. V tem primeru je napitnina tudi predmet DDV. Če to napitnino nato prejme natakar ali drugi zaposleni pri prej navedenih osebah, gre za dohodek prejemnika napitnine, ki je predmet obdavčitve v skladu z ZDoh-2.

Poleg napitnine v gostinstvu navedeno pojasnilo smiselno velja tudi za napitnine v drugih dejavnostih, v katerih stranke dajejo napitnino. Ne nanaša pa se na napitnine, ki so urejene s posebnimi predpisi (npr. z Zakonom o igrah na srečo – ZIS).

Z napitnino, ki je prejeta negotovinsko (plačana z bančno kartico), razpolaga delodajalec, razen če pogodbeni dogovor med njim in zaposlenimi določa drugače. Tak pogodbeni dogovor mora vsebovati določilo, da negotovinsko prejeta napitnina pripada neposredno zaposlenemu oziroma zaposlenim, če obstaja med njimi dogovor o razdelitvi, ki je neodvisen od delodajalca. Pogodbeni dogovor mora vsebovati zavezo delodajalca, da bo skladno s predhodnim določilom tudi ravnal. Način predaje napitnine (negotovinsko ali gotovinsko) z vidika davčne obravnave ni bistven, pod pogojem, da je ustrezno verodostojno dokumentiran in knjigovodsko evidentiran v poslovnih knjigah.

Davčna obravnava kartične provizije, ki se izračunava kot odstotek od zneska plačila, je odvisna od dogovora med delodajalcem in zaposlenimi, koga bremeni kartična provizija, obračunana od napitnine. V nadaljevanju je opredeljena davčna obravnava napitnine, ki je plačana negotovinsko in delodajalec z njo ne razpolaga (brezpogojno in v celoti jo preda zaposlenim).

Če kartična provizija od napitnine bremeni zaposlene, tj. prejemnike napitnine. Delodajalec zaposlenim preda napitnino, znižano za delež kartične provizije, ki se obračuna od napitnine. Prihodke delodajalca predstavlja znesek zaračunane storitve brez DDV in kartična provizija, obračunana od zneska napitnine. Obveznost iz poslovanja za tuj račun predstavlja znesek napitnine znižane za kartično provizijo od napitnine. Strošek kartične provizije je v celoti davčno priznan.

Če kartična provizija od napitnine bremeni delodajalca. Delodajalec zaposlenim preda celotno napitnino. Prihodke delodajalca predstavlja znesek zaračunane storitve brez DDV. Obveznost iz poslovanja za tuj račun predstavlja znesek napitnine. Strošek kartične provizije, obračunan od napitnine, ima v skladu z 29. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb - ZDDPO-2 naravo privatnosti in davčno ni priznan.

V primerih kartične provizije, določene v nominalnem znesku, se le-te v nobenem delu ne pripisuje napitnini. V praksi to pomeni, da predstavlja »flat fee« kartična provizija v celoti davčno priznane stroške oz. odhodke. V primeru napitnine, ki jo obvladuje delodajalec, le-ta v celoti povečuje njegove prihodke in posledično davčno osnovo. Posledično so tudi stroški kartične provizije, vključno z delom obračunanim od napitnine, davčno priznani.