Opravilna številka: sodba U 433/2004
Datum: 11.09.2006

JEDRO: Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena.

ZADEVA:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo spremenila sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada M., št. ... z dne 25. 9. 2003, tako da se postopki odmere davka na promet nepremičnin, končani z odločbami št. ... z dne 27. 12. 2001, ... z dne 1. 2. 2002, ... z dne 10. 5. 2002, ... z dne 28. 6. 2002, ... z dne 25. 11. 2002 in ... z dne 11. 12. 2002, obnovijo po uradni dolžnosti tako, da se glede na nova dejstva o odmeri davka na promet nepremičnin ponovno odloči, pritožbo tožeče stranke pa je kot neutemeljeno zavrnila. Spremembo sklepa utemeljuje z ugotovitvijo, da je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom, ki je procesnega značaja, tudi že deloma meritorno odločal, kar pa bi lahko storil le z odločbo. V obrazložitvi zavrnilnega dela izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe ZUP, ki urejajo pogoje in postopek obnove in rok za njeno uvedbo. V dejanskem pogledu pa navaja, da je po podatkih spisov prvostopni organ po tem, ko so odločbe o odmeri prometnega davka postale dokončne, v inšpekcijskem postopku s povezavo podatkov o nakupih in prodaji nepremičnin, zapisniško ugotovil, da je tožnik v letih 1997 do 2002 opravljal gospodarsko dejavnost. Gre za novo dejstvo, ki ga ni bilo možno ugotoviti na podlagi posameznih napovedi za odmero davka na promet nepremičnin, na podlagi katerih so bile izdane odločbe o odmeri davka. Inšpekcijski pregled je bil opravljen v času od 16. 6. 2003 do 11. 9. 2003, inšpekcijski zapisnik pa sestavljen 11. 9. 2003. Prvostopni organ je bil o izdaji zapisnika obveščen 23. 9. 2003, sklep o obnovi pa je izdal 25. 9. 2003, torej v predpisanem roku, ki po presoji tožene stranke teče od dneva, ko je bil seznanjen z zapisnikom, s katerim so se ugotovljena dejstva povezala v celoto in ustrezno formulirala. S presojo prvostopnega organa, da okoliščine, ugotovljene v inšpekcijskem pregledu poslovanja tožeče stranke kot samostojnega podjetnika v povezavi z njegovim trgovanjem z nepremičninami, predstavljajo verjetno izkazano okoliščino, ki bi lahko pripeljala do drugačne odmere davkov v zvezi s sklenjenimi prodajnimi pogodbami za posamezne nepremičnine, se strinja. Načeloma se strinja tudi z ugotovitvijo obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP, ker je tožnik v prodajnih pogodbah navedel neresnični podatek, da ni zavezanec po ZDDV. Točna je sicer navedba pritožnika, da je davčni organ v svojih evidencah razpolagal s podatkom o njegovi zavezanosti za DDV iz naslova opravljanja dejavnosti s.p. in da vodi ustrezne evidence o predloženih pogodbah o prenosu nepremičnin, vendar pa poudarjanje v prodajnih pogodbah, da pogodbene stranke niso zavezanci za DDV in da se DDV po teh pogodbah ne obračunava in ne plačuje, tudi po mnenju tožene stranke kaže na namen, da se na podlagi te neresnične ali vsaj dvomljive trditve od posameznih prenosov nepremičnin odmeri za tožnika ugodnejši 2% davek na promet nepremičnin. Pri tem pa tožena stranka meni, da ne gre toliko za navajanje neresničnega dejstva, kot za tožnikovo zavedanje, da predstavlja prodaja novozgrajenih nepremičnin gospodarsko dejavnost, ki je obdavčljiva po ZDDV. V obnovljenem postopku bo prvostopni organ ugotavljal, ali je promet posamezne nepremičnine po sklenjenih prodanih pogodbah podvržen obdavčenju po Zakonu o davku na dodano vrednost ali po Zakonu o davku na promet nepremičnin, tožnik pa bo imel možnost dokazovati, da je bil davek na promet nepremičnin pravilno odmerjen. Zato tožena stranka ni presojala navedbe, da v posameznih primerih ni šlo za prodajo novozgrajenih objektov, ker ti še niso bili vseljivi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja, ker ni zakonita. Zakonski pogoji za obnovo postopka niso podani. Sklep ni izdan v prekluzivnem enomesečnem roku. Ta ni pričel teči šele z izdajo zapisnika o inšpekcijskem pregledu (11. 9. 2003), pač pa že 12. 3. 2003, ko je prvostopni organ tožniku predal tabelo s podatki o nakupu in prodaji nepremičnin, najpozneje pa 2. 7. 2003, ko je tožnik davčnemu organu proti potrdilu ponovno izročil vse zahtevane kupoprodajne pogodbe. Podana pa tudi nista obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Prvi zato, ker je tožnik napovedi za odmero davka na promet nepremičnin vložil pri istem stvarno in krajevno pristojnem davčnem organu. Trditev tožene stranke, da je isti davčni organ šele z inšpekcijskim postopkom ugotovil povezavo podatkov o nakupih in prodaji čez več časovnih obdobij, je neutemeljena. Tožnik namreč v obdobju od leta 1997 do 2000 ni prodal nobene nepremičnine. Davčni organ je dolžan voditi ustrezne evidence. Če bi jih, bi že 1. 2. 2002, ko je tožnik vložil drugo davčno napoved, moral ugotoviti, ali tožnik opravlja dejavnost, kot jo definira 13. člen ZDDV ob upoštevanju limita iz 45. člena istega zakona. Zato je še toliko bolj pravno nedopusten s strani tožene stranke zatrjevani obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena. Sklicevanje na to, da je prvostopni organ tožniku izdal odločbo oziroma potrdilo, da je od 1. 7. 1999 dalje zavezanec za davek na dodano vrednost, pa dodatno kaže na malomarno delo davčnega organa. Tožnik ni nikoli skušal prikrivati dejstev, davčni organ pa bi moral skladno z načelom materialne resnice ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in postopati skladno z določbami 66. in 67. člena tega zakona. Sicer pa je nakup in prodajo opravljal kot fizična oseba za reševanje stanovanjskega problema, torej za lastne potrebe in ne v okviru opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika. Obnovitvena razloga nista podana tudi zato, ker v času prodaje stanovanjski objekti sploh še niso bili gradbeno dokončani in vseljivi. Tožnik zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne 23. 3. 2004.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

OBRAZLOŽITEV:

Ne drži namreč tožbena trditev, da zapisnik za začetek obnove ni relevanten ter da je bil v konkretnem primeru prekoračen enomesečni rok za uvedbo obnove. Po že ustaljeni sodni praksi je namreč prav zapisnik o inšpekcijskem pregledu, v katerem so zbrane vse relevantne ugotovitve, tisti akt, ki je (lahko) podlaga za obnovo postopka, datum izdaje zapisnika pa tisti dan, od katerega se šteje rok za obnovo v primeru, kadar uvede obnovo postopka isti Davčni urad, kot je izdal zapisnik. V konkretnem primeru je zapisnik datiran z dnem 11. 9. 2003, izdal pa ga je isti Davčni urad (M.), kot je začel obnovo. Sklep o obnovi je bil, prav tako nesporno, izdan 25. 9. 2003 ter vročen tožniku dne 10. 10. 2003. To pa je nedvomno v predpisanem roku enega meseca in je torej sklep izdan pravočasno.

Pač pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe in prvostopnega sklepa ne izhaja, da so podani vsebinski pogoji za obnovo, oziroma konkretno - ne izhaja, da je podano takšno novo dejstvo in dokaz, ki lahko pripelje do drugačne odločitve. Do drugačne odločitve v pogledu odmere davka od prometa nepremičnin, to je, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri, namreč lahko v primeru, kakršen je obravnavani, po že zavzetem stališču tega sodišča, pripelje samo okoliščina, da je bil davek na dodano vrednost že plačan. Po ZDPN-1 namreč odplačni prenos lastninske pravice po tem zakonu ni obdavčen samo, ko gre za situacijo iz 4. člena. Ta pa je podana, če je plačan DDV in torej ni dovolj obveznost, da se davek plača, kot očitno razume zakon tožena stranka. Plačan DDV pa se v sklepu o uvedbi obnove in v izpodbijani odločbi kot novo dejstvo ne omenja in ne ugotavlja, ugotavlja se samo, da je tožnika šteti za zavezanca za DDV. To pa ni dovolj, saj po presoji sodišča zgolj na podlagi zavezanosti za DDV še niso izpolnjeni pogoji za to, da se davek na promet nepremičnin ne odmeri in ne plača. Ob takem razumevanju zakona pa o tem, da je bila na podlagi njenih neresničnih navedb izdana za stranko ugodna odločba, tudi ni mogoče govoriti. Odmera davka na promet nepremičnin namreč ni ovira za to, da se DDV, kolikor gre za promet, ki je po določbah ZDDV podvržen obdavčenju, ne odmeri in ne naloži v plačilo. Zaradi nepravilne uporabe Zakona (ZDPN-1) torej v sklepu in izpodbijani odločbi niso navedena in izkazana takšna nova dejstva, ki bi lahko pomenila podlago za obnovo postopka. Nepravilna uporaba materialnega prava pa je razlog za to, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju dolžna upoštevati pravno mnenje, kot sledi iz te sodbe.

Zadnja sprememba: 19.5.2008

VIR:http://www.sodnapraksa.si