Opravilna številka: sodba U 1649/2001
Datum: 26.01.2004

JEDRO:Obrazložitev tožene stranke, da je bil tožnik zaslišan kot stranka že v postopku uvedbe obnove dohodnine za leto 1995 in da je bil takrat seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora pri izplačevalcu v zvezi z neverodostojnostjo posojilnih pogodb, vsebinsko ne zadošča določbam 9., 146. in 243. člena ZUP, pa tudi sicer je bil tožnik na ta način zgolj seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka, ki morajo biti po 256. členu ZUP zgolj verjetno izkazani, medtem ko je treba po 270. členu ZUP izdati odločbo o stvari na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, torej na podlagi ugotovitvenega postopka.

ZADEVA:

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostava B,št.... z dne 9. 4. 2001, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1995. Tožena stranka se sklicuje na določbe 4. alinee 1. odstavka 15.člena Zakona dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 44/96, dalje ZDoh), po kateri je zavezanec za davek od osebnih prejemkov fizična oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki prejema druge prejemke, vključno z nagradami in podobnimi prejemki. V osnovo se všteje vsak posamezni bruto prejemek izplačan v denarju, bonih ali v naravi (5. alinea 16. člena ZDoh), stopnja davka pa znaša 25 % (18. člen ZDoh). V postopku inšpekcijskega pregleda zakonitosti in pravilnosti obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov za leti 1995 in 1996 pri družbi AAA d.o.o. C so bile ugotovljene nepravilnosti (zapisnik Davčnega urada Novo mesto, številka ... z dne 28. 2. 1997). Razvidno je, da je družba izplačala tožniku, ki pri družbi ni bil zaposlen 3.333.592 SIT gotovine. Tožnik je za družbo kot direktor in zakoniti zastopnik BBB d.o.o. D, vodil knjige, pravna oseba je imela s tožnikom sklenjenih 20 kreditnih pogodb (tožnik nastopa kot posojilojemalec, ali kot posojilodajalec), višine pa se ne ujemajo niti po pogodbah niti po izkazanih terjatvah in obveznostih v poslovnih knjigah, skupna višina po posojilnih pogodbah znaša 4.163.000 SIT, dejansko je tožnik plačal 83.000 SIT, za razliko je vložil čeke fizičnih oseb. Iz blagajne si je izplačal 3.427.322 SIT in le pri enem izplačilu (dne 30. 5 .1995) je priložen račun pri blagajniškem izdatku (10.730 SIT), razlika pa znaša 3.333.592, kar bruto znaša 4.444.789 SIT, navedeni znesek pa za tožnika pomeni druge prejemke v smislu 4.alinee 1. odstavka 15.člena ZDoh. Gre sicer za pomanjkljivo obrazložitev prvostopne odločbe, kar pa ni razlog za odpravo po oceni tožene stranke, ki obrazloži, da je bil lastnik 22. 1. 1999 ob zaslišanju kot stranka v obnovljenem postopku seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora o neverodostojnosti posojilnih pogodb (izplačane zneske je opredelil kot "vračilo kreditov").

Tožena stranka pove, da gre za izplačilo spornega zneska na podlagi neverodostjnih posojilnih pogodb, kar je bilo ugotovljeno tako v postopku pred izdajo prvostopne odločbe z dne 8. 12. 1999, kot v pritožbenem postopku, v katerem je bila prejšnja odločba že odpravljena, ker so bili v osnovo za dohodnino zajeti prejemki tožnika v letu 1995. Ne gre za kršenje pravice do pritožbe, ker je lastnik ugotovitve glede vračila kreditov mogel izpodbijati v pritožbi. Neutemeljen je po oceni tožene stranke tudi ugovor zastaranja odmere dohodnine in obveznosti plačila dohodnine.Tožena stranka pojasni ob sklicevanju na določbe 96. in 97.člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS,št, 18/96 do 97/01, dalje ZDavP), da je bil tek odmere dohodnine za 1995 ustavljen že z vročitvijo sklepa o obnovi postopka odmere dohodnine z dne 8.12.1999.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Vztraja pri svojih stališčih, ki jih je navedla že v pritožbi, zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje, zmotno je uporabljeno materialno pravo in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Odločitev prvostopnega organa je bila neobrazložena. Sklicevanje na zapisniške ugotovitve pri družbi AAA d.o.o. v zvezi z nepravilnostmi glede obračunavanja davka od osebnih prejemkov, izplačilo gotovine v višini 3.333.592,00 SIT in sklicevanje na 20 posojilnih pogodb, ki so bile ocenjene kot neverodostojne, ne more nadomestiti obrazložitve prvostopnega organa, pa tudi sicer razlogi niso podani. Dokazni postopek, ki bi ga moral izvesti prvostopni organ ne more nadomestiti obrazložitev drugostopne odločbe, tožniku bi morala biti dana možnost, da se o spornih posojilnih pogodbah, ki se prvič omenjajo v drugostopni odločbi izjavi že v postopku na prvi stopnji. Niso razvidni razlogi, zakaj tožena stranka šteje določena izplačila za neupravičena in jih kot taka prekvalificira med druge prejemke.Tožena stranka se sklicuje na ugotovitve iz drugega davčnega postopka in povzema zaključke, svojih dejanskih ugotovitev v zvezi z neverodostojnostjo listin pa nima. Med strankama teče pred istim sodiščem upravni spor pod opr. št ..., odločitev v obravnavani zadevi je odvisna od odločitve o vprašanju dopustnosti uvedbe obnove, zato predlaga združitev postopkov in izvedbo dokaza z zaslišanjem tožeče stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil.

Tožba je utemeljena.

OBRAZLOŽITEV:

V obravnavanem primeru gre za odmero dohodnine za leto 1995 v obnovljenem postopku. Sodišče ugotavlja na podlagi upravnih spisov, da tožniku pred izdajo prvostopne odločbe ni bila dana možnost, da se o pridobljenih podatkih oziroma dokazih, ki so bili odločilni za izdajo prvostopne odločbe izjavi in ponudi dokaze za obrambo svojih pravic. S tem je bilo kršeno načelo upravnega postopka - zaslišanje stranke, ki je določeno v 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS., št. 80/99,17/00, dalje ZUP) in po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev.

Tako ima stranka pravico se udeleževati ugotovitvenega postopka v skladu z določbo 146.člena ZUP in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (4.odstavek 146.člena ZUP). Po povedanem tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic in pravnih koristi. Obrazložitev tožene stranke, da je bil tožnik zaslišan kot stranka že dne 22. 1. 1999 v postopku obnove odmere dohodnine za leto 1995 in da je bil takrat seznanjen z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora pri AAA d.o.o. v zvezi z neverodostojnostjo posojilnih pogodb, vsebinsko ne zadošča določbam 9., 146., in 243.člena ZUP, pa tudi sicer je bil tožnik na ta način zgolj seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka, ki morajo biti po 256.členu ZUP zgolj verjetno izkazani, medtem ko je treba po 270.členu ZUP izdati odločbo o stvari na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, torej na podlagi ugotovitvenega postopka. Zavezancu bi davčni organ, upoštevaje dejstvo, da se postopka inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu ni udeleževal, moral zapisnik o ugotovitvah inšpekcijskega pregleda pri AAA d.o.o. oziroma njegov del, ki je za tožnik relevanten, vročiti in mu z določitvijo ustreznega roka za izjavo o ugotovitvah in v inšpekcijskem postopku izvedenih dokazih, na katerih le te temeljijo, tudi dejansko omogočiti uveljavljanje procesnih pravic, ki izhajajo iz načela zaslišanja strank. Čeprav tožena stranka ob ugotovitvi, da je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami, ki ga bremenijo, pri tem prezre, da je bil z njimi seznanjen zgolj kot verjetno izkazanimi v postopku uvedbe obnove, ne pa v tem postopku, zato bi morala odpraviti izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 237.člena ZUP, ki navedeno kršitev opredeljuje kot (absolutno) bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 50/97,70/00, dalje ZUS) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo dala tožniku možnost udeležbe v postopku ter o zadevi ponovno odločiti v roku, določenim v tretjem odstavku 60.člena ZUS. Ker je bilo izpodbijano odločbo treba odpraviti že iz navedenega razloga bistvene kršitve določb postopka, sodišče ni presojalo tožbenega ugovora glede narave spornih prejemkov.

Sodišče o predlogu tožnika za združitev postopka s postopkom, ki se vodi pri tem sodišču pod opravilno številko ... ni odločalo, ker je v navedenem upravnem sporu, sodišče že odločilo dne 4.4.2002. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je bilo treba zavrniti, ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta. Po tretjem odstavku 23.člena ZUS v takem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zadnja sprememba: 10.5.2007