Oktobra 2019 sprejete spremembe ZDDPO-2 poleg člena, ki opredeljuje amortizacijo pravice do uporabe sredstva in nekaterih drugih novosti, uvaja tudi novi 59. a člen, ki govori o omejitvah zmanjšanja davčne osnove.

59. a člen

»Zmanjšanje davčne osnove po 36., 55. do 59. členu tega zakona in določbah drugih zakonov, ki določajo zmanjšanje davčne osnove po tem zakonu, skupaj z uveljavljanjem neizkoriščenih delov davčnih olajšav iz preteklih davčnih obdobij, se prizna največ v višini 63% davčne osnove.«

Navedena sprememba, ki bo pri sestavljanju davčne napovedi sicer vplivala na davčna obdobja od 1. 1. 2020 dalje, torej določa, da se lahko davčna osnova iz naslova neizkoriščenih davčnih izgub, olajšav za vlaganje v raziskave in razvoj, olajšav za investiranje, olajšav za zaposlovanje in za zaposlovanje invalidov, olajšav za izvajanje praktičnega dela v strokovnem izobraževanju, olajšav za prostovoljno dodatno pokojninsko izobraževanje in olajšav za donacijo zmanjša le v višini 63 % davčne osnove. Oziroma z drugimi besedami, da s preteklimi davčnimi izgubami in olajšavami ni možno priti do davčne osnove v višini nič, temveč bo davčni zavezanec, ki bo imel pozitivno davčno osnovo, vedno obdavčen vsaj od davčne osnove v višini 37 %.

Kaj pa določba, ki bo začela veljati s 1. 1. 2020, pomeni za odložene davke, ki jih bo treba izračunati na 31. 12. 2019?

Če podjetje v letu 2019 ne bo v celoti izkoristilo davčnih olajšav, ki jih je sicer možno prenesti v naslednja obdobja, in bodo izpolnjeni pogoji za pripoznanje odloženih terjatev za davek, bo moralo pri izračunu odloženih davkov na 31. 12. 2019 že upoštevati novo določilo, saj se odloženi davek izračunava za kategorije, ki šele bodo vplivale na davčno osnovo v prihodnjih obdobjih.

Iz gradiva Vpliv spremembe ZDDPO 2019 na odložene davke.