Vlada je na svoji 18. redni seji, 7. 2. 2019, sprejela mnenje o zahtevi Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Vlada meni, da zahteva za oceno ustavnosti ni utemeljena.

Prvi odstavek 148. člena ZDavP-2 določa, da če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oz. po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oz. po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka.

Po mnenju vrhovnega sodišča novi dolžnik (porok) pridobi položaj stranke šele v fazi izvršbe, zaradi česar nima možnosti, da učinkovito brani svoje pravice, interese in pravne koristi. Po presoji vlagatelja je zato druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z 22. in 23. členom ustave.

Vlada se s tem ne strinja in meni, da zahteva za oceno ustavnosti ni utemeljena.

S prvim odstavkom 148. člena ZDavP-2 preprečujemo zlorabe davčnih dolžnikov, ki se izogibajo plačilu že ugotovljene davčne obveznosti. Zato mora imeti država tudi možnost, da učinkovito izterja dolg, kar pa je mogoče le na podlagi vseh veljavnih sredstev davčne izvršbe, vključno s prvim odstavkom 148. člena ZDavP-2, s katerim je uzakonjen institut zakonitega poroštva.

Smisel in namen zakonitega poroštva je v izključevanju velikih tveganj za učinkovito poplačilo davčne obveznosti oz. preprečevanju zlorab davčnega zavezanca, ki se izogiba plačilu davčne obveznosti. Varnost zagotavljanja finančnih virov za nemoteno delovanje države je bila s tem namenom dodatno utrjena z ureditvijo poroštva v 148. členu ZDavP-2.

Če davčni zavezanec pravočasno ne izpolni in plača davčne obveznosti, se zoper davčnega zavezanca uvede davčna izvršba. Če pa pride do zlorabe namena oz. kršitve pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti, je z institutom poroštva treba omejiti možnost davčnega zavezanca, da se izogne izterjavi davkov, na način, kot to predvideva 148. člen ZDavP-2.

Vlada se strinja s stališčem vrhovnega sodišča, da mora imeti stranka možnost učinkovito braniti svoje pravice, interese in pravne koristi, vendar vlada hkrati meni tudi, da zakonska ureditev poroku te možnosti že omogoča. Po mnenju vlade ni razumljivo niti primerno, da se poroku z izdajo novega izvršilnega naslova na novo vzpostavi davčna obveznost, ki je bila že ugotovljena.

Po mnenju vlade je prvi odstavek 148. člena ZDavP-2 v skladu z ustavo ter hkrati nujno in primerno sredstvo, s katerim davčni organ doseže plačilo davka v primeru izogibanja plačilu že z izvršljivim izvršilnim naslovom ugotovljene davčne obveznosti. Če postopki niso vodeni v skladu z načeli davčnega oz. upravnega postopka, pa to ni razlog za neustavnost predmetne določbe.

Vlada meni, da procesna sredstva v ZDavP-2 skupaj z določili Zakona o upravnem sporu osebi iz prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 zagotavljajo pravico do učinkovitega sodnega varstva in enakega varstva pravic. Vlada tako meni, da je ureditev prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v skladu z ustavo ter nujno, primerno in sorazmerno sredstvo glede na namen te zakonske ureditve.

Vir: MF